petek, 30. september 2011

TAKO NA HITRO - UHANI

Dobra stran zmanjšane mobilnosti zadnjih nekaj dni, je čas, ki sem ga lahko posvetila nenujnim opravilom.

Tako sem temeljito pregledala knjige o nakitu iz perlic, ki jih imam doma in si označila nekaj stvari, ki bi jih rada izdelala. Odkrila pa sem tudi, da se da nekatere stvari izdelati zelo hitro. In tako so v enem večeru nastali uhani.


Izdelava je zelo preprosta, doseči pa se da zelo različne in impresivne rezultate.

Za naslednji miren večer imam že ogledana navodila za prstane.

četrtek, 29. september 2011

SKUTINE PALAČINKE Z LIMONO

Vsak človek ima drugačne navade kar se tiče nakupovanja. Tukaj mislim na nakupovanje hrane.
Jaz se držim prakse, da čim manjkarat zaidem v trgovino, tem bolje - po eni strani zaradi tega, ker se mi ne da hodit po trgovinah in po drugi strani, ker imam občutek, da se pri večratnih obiskih trgovin tudi več zapravi, saj se vedno še kaj "prilepi". Zadnje čase se poslužujem kar internetne trgovine našega "najboljšega soseda". Pripravila sem si tabelo z artikli, ki jih pri nas doma največkrat kupujemo in uporabljamo in kadar česa zmanjka, to označim. Ko se tabela več ali manj napolnim, vse manjkajoče naročim (kar iz domačega kavča). In potem mi prijazni gospod vse pripelje na dom, lepo zloženo v škatle. Kaj bi si lahko lepšega želela.

In tako se na mojem nakupovalnem seznamu vedno znajde tudi skuta: ker je zdrava, ker se da z njo veliko pripraviti...
Problem pa nastopi, da ta skuta potem obleži v hladilniku, saj kar ni prilike, da bi jo porabila. Enkrat skute ne uporabim, ker se otroci zmrdujejo, drugič zato, ker bi predolgo trajalo, tretjič...

Nekaj takega se mi je zgodilo tudi včeraj. V hladilniku je stal lonček s četrt kile skute z en dan pretečenim rokom. In potrebno je bilo hitro ukrepanje.

Za kosilo se je že pripravljala krompirjeva juha z gobami. Ker taka juha moškim članom družine hitro pade skozi želodec in ker je bilo juhe premalo, da bi jo postregla še lačnima šolarjema, sem šla v lov za recepti in našla nekaj odličnega - palačinke na blogu cosmocookie. Gre za ameriški stil palačink, ki imajo skuto v testu in ne v nadevu, kot je običaj v naših krajih.

Spremenila sem nekaj malenkosti in nastala je odlična dopolnitev jedilnika.

Sestavine:
3 jajca
250g skute
25g sladkorja
65g moke
1/2 žličke pecilnega praška
sol
nekaj mleka (ali sladke smetane)
neškropljena limona
sladkor v prahu

Jajca ločimo in beljake stepemo v trd sneg. V drugi posodi stepemo rumenjake, jim dodamo skuto, sladkor, moko s pecilnim praškom, naribano lupino polovice neškropljene limone ter sol in dobro premešamo. V to maso najprej umešamo 1/3 beljakov, da se zmehča, nato pa previdno še ostanek.
Meni se je na tej stopnji testo zdelo veliko pregosto za palačinke, zato sem vmešala še približno tri žlice sladke smetane (ki je odprta stala v hladilniku od prej). Prihodnjič bom uporabila kar mleko in to še malo več, ker je bilo testo kljub vsemu še zelo gosto.

Testo dajemo na rahlo namaščeno ponev z majhno zajemalko in pečemo štiri palačinke hkrati.
Ko se na površini začnejo pojavljati mehurčki in se rahlo posuši, palačinke obrnemo in spečemo še na drugi strani.



Pečene palačinke zlagamo na krožnik jih potresemo s sladkorjem v prahu in naribano limonino lupino, na koncu pa še pokapljamo z limoninim sokom, kar zadevo poveže v odlično celoto.

DOBER TEK!


KROMPIRJEVA JUHA Z GOBAMI

Kot že rečeno - jesen je tu in z njo vse njene dobrote. Enega prihodnjih vikendov se bomo podali na lov še za eno dobroto - gobami. Pogoji za rast gob trenutno sicer niso idealni, ker je suša, ampak upamo pa lahko.

Dokler se ne odpravimo na izlet k našemu počitniškemu zatočišču in najdišču gob ali pa če nam sreča to jesen ne bo naklonjena, se lahko tolažimo z zalogo, ki smo jo nabrali avgusta. Takrat smo očitno ujeli pravi trenutek in bera je bila kar obilna. Nekaj gob smo pojedli svežih, nekaj pa sem jih posušila.




In tako mi je včeraj zadišala krompirjeva juha z gobami.

Zdaj ko sem odkrila skrivnost pravilnega kuhanja te juhe, je še posebno dobra.
Včasih sem kuhanje te juhe vedno začela s čebulo prepraženo na olju, kamor sem potem dodala še ostale sestavine, jih prepražila in zalila. Juha je bila sicer dobra ni pa bila kremna, svilnata..., ampak bolj vodena. Nekega dne, ko sem prelistavala stare kuharske knjige, pa sem odkrila ključ - surov krompir, narezan na kocke se da kuhati v mrzlo, slano vodo, da ob kuhanju izloči škrob, kar naredi juho tako dobro.

Takole sem jo skuhala (za dva lačna odrasla in enega ne tako lačnega otroka):

4 manjši krompirji
1 korenček
malo bučke
velka pest suhih gob (jurčki, lisičke)
pol čebule
dva stroka česna
žlica olja
malo masla
žlica moke
sol
lovorov list
pest Pečjakovih Krpic

Suhe gobe prelijemo z 250ml vrele vode in pustimo stati vsaj 10 minut.

Medtem olupimo krompir in ga narežemo na majhne kocke. Skupaj z zelenjavo (uporabimo kar imamo pri roki) narezano na kocke ga damo v posodo, prilijemo toliko vode, da je pokrito, dodamo sol in lovorov list in kuhamo do mehkega. Če uporabimo suhe gobe, jih damo kuhati skupaj s krompirjem. Prilijemo tudi vodo v kateri so se gobe namakale.

Čebulo nasekljamo in jo prepražimo na olju z dodatkom masla. Ko dobi čebula zlato barvo dodamo še nasekljan česen in ga hitro prepražimo. Dodamo žlico moke, mešamo dokler ne zarumeni, zalijemo z malo vode in odstavimo.
Če uporabljamo sveže gobe jih narezane na lističe dodamo prepraženi čebuli in počakamo, da se pokuha vsa voda, ki se izloči iz gob, preden dodamo moko.

Ko je krompir kuhan, juhi dodamo mešanico s čebulo, dobro premešamo in skupaj kuhamo še 5 minut.

Juha je tako že gotova, vendar jo imamo pri nas doma rajši z dodatkom testenin, zato na koncu dodam še pest Pečjakovih Krpic in kuham še toliko, da so mehke. Po potrebi juhi dodam še malo tekočine.

DOBER TEK!


ponedeljek, 26. september 2011

BUREK Z BLITVO

Zdaj pa recept na željo mojih zvestih spremljevalk.

Preden začnem s sestavinami in receptom, imam eno priznanje: vlečeno testo vedno kupim, še nikoli, ampak res NIKOLI ga nisem naredila sama. Vsi me sicer prepričujejo, da to ni nobena umetnost, ampak si kar ne upam oziroma si ne vzamem časa, saj je enostavneje skupaj s skuto in kislo smetano kupiti še testo.
Je pa to zelo na vrhu mojega "to do" seznama, kot temu pravijo američani.

Torej kaj potrebujemo za burek z blitvo:
- 500g vlečenega testa (Najraje imam zvitega in ne zloženega, ker ta rad razpada po gubah, kjer je bil zložen. Zvitega vem, da ima Pečjak, Hofer, v Mercatorju prodajajo nekega bosanskega... Dobro vlečeno testo v polah pa prodajajo tudi v ljubljanski pokriti tržnici)

- velik šop blitve
- 500g polnomastne nepasirane skute
- dve veliki žlici kisle smetane
- eno jajce
- sol

- mešanico mleka in olja v razmerju 1:1


Za nadev blitvo dobro operemo in narežemo na tanke rezance, vključno s stebli.
V posodi z žlico zmešamo skuto, kislo smetano, jajce in sol ter na koncu še narezano blitvo.

In zdaj k sestavljanju.
Uporabljam dva načina:

1. Globlji pekač obložimo s tremi plastmi vlečenega testa, premazanega z mešanico mleka in olja. Ostalo testo sproti mažemo in trgamo na za dlan velike krpice, v katere potem zajamemo nekaj nadeva in odložimo v pekač. Ko porabimo ves nadev, celoten pekač pokrijemo z dvema do tremi plastmi testa in čeznje zapognemo še robove spodnjih plasti (hmm, a je razumljivo?)

2. Na dvojno plast premazanega testa namažemo nadev (vendar ne čisto do robov) in poljubno zvijamo. Nadeva ne sme biti preveč, da testo ne poči.
Ker sem pri izdelavi burekov še rahlo nevešča in ker uporabljam kupljeno testo, ki je bolj suho in zato bolj krhko od domačega, se mi najbolje obnese zvijanje v "cigare" - list npr. Pečjakovega testa prerežem na pol, premažem z maščobo in prepognem čez polovico. Dobim približno za A5 velik kos testa, ki ga do 2/3 premažem z nadevom in enostavno zvijem kot rolado.

Pripravljene bureke še nekrat premažemo z mešanico olja in mleka in pečemo pri 220°C 20-30 minut dokler ni lepo zlato zapečen. Ča pečenja je odvisen od velikosti ("cigare" so dosti hitreje pečene od bureka na 1. način).

DOBER TEK!


Trenutno nimam nobene slike te dobrote, zato vam pokažem še eno sliko moje manekenske blitve, ki letos res prekrasno uspeva.

JESEN



No, pa je jesen. Prišla je skupaj z mojo obletnico poroke.

Trenutno je sicer še zelo poletna jesen, kar mi je všeč, vendar se pa vseeno že kažejo znaki prave jeseni.

Ta vikend sem na žalost preživela na kavču, so bili pa zato ostali člani družine bolj aktivni in uživali v jeseni in njenih plodovih.

Moja sestra in mami sta bili tako prijazni, da sta Manumajčka in Manumajčico št. 1 vzeli s seboj, ko so šli nabirat kostanj. Za prvo pokušino ga je, če pa se prav spomnim, kostanj popada iz dreves šele po prvi slani. Torej ga bomo še nabirali in jedli.

V nedeljo pa se je četica podala na Bled, kjer so raziskovali koruzne labirinte in druge zanimivosti (vključno s kremšnitami, ki smo jih pojedli danes), domov pa prinesli nekaj koruznih storžev - kuhanih in surovih. Pravijo, da je bilo prekrasno - vreme in razpoloženje.

Na domačem dvorišču pa je dozorelo grozdje in preden nam ga pojedo ose in ptiči, se je mož odločil, da ga predela v sok oziroma bolje rečeno grozdni sirup. Po mojih navodilih iz kavča ga je skuhal 8 litrov, kar bo zadostovalo za nekaj zimskih tednov.
Grozdja je pa dovolj še za nekaj rund vkuhavanja. Pustimo se presenetiti.

sobota, 24. september 2011

POSLEDICE HAMBURGA

O svojem obisku Hamburga sem že malo pisala, ker pa je bil razlog mojega izleta sejem perlic, bi se spodobilo, da objavim tudi kaj na to temo.

Zdaj sem tako daleč.

Na sejmu sem se zelo zadrževala in nakupila razumno količino perlic, glede na to, da jih imam doma že polno škatlo. Tokrat sem kupovala z mislijo na končni izdelek in vsi štirje izdelki so že v delu. Dva sta gotova, za dva pa sem na žalost kupila premalo materiala in ga bo potrebno dokupiti preden vam ju lahko pokažem.
Tu pa nastopi zelo pomemben del mojega obiska v Hamburgu - oskrbela sem se z naslovi internetnih trgovin s prelicami, ki dostavljajo tudi v Slovenijo (http://www.traumperle.de/, http://www.perlenplanet.de/).

Trenutno sem v fazi izdelovanja zapestnic, saj so široke zapestnice narejene iz perlic res prekrasni, zelo opazni kosi nakita.

Prva je nastala zapestnica v tehniki peyote (ki sem se jo med drugim tudi naučila v Hamburgu):



Druga pa je iz prav posebnih japonskih perlic, ki so se na tržišču pojavile pred kratkim - imenujejo se Miyuki Tila perlice, njihova posebnost pa je, da so ploščate in imajo dve luknji. Možnosti za njihovo uporabo je neskončno. Trenutno so na voljo v omejenem barvnem naboru, a sčasoma bo tudi ta večji. Ker jih pri nas še nisem zasledila, sem ene za pokušino kupila v Hamburgu in sem navdušena. Tudi te prodajajo v prvi zgoraj omenjeni trgovini in v trgovini http://www.miyukiperlen.com/. Ko sem danes iskala manjkajoče perlice proizvajalca Miyuki za nedokončana projekta, pa sem naletela na internetno trgovino iz ZDA, kjer se določene pelice dobi za tretjino cene v Evropi.

Tako pa izgleda moj prvi projekt iz Tila perlic:




Zdaj pa veselo na delo - najprej dokupit, nato dokončat, da vam pokažem še ostalo. Potem pa zaloge iz škatle porabit, pa še kakšne nove kupit...

petek, 23. september 2011

ENAJST LET

Danes je zame in mojega moža prav poseben dan. Praznujeva namreč enajsto obletnico poroke. Neverjetno je, kako hitro je minilo teh enajst let.

Ko sva se pred enajstimi leti na matičnem uradu prijavila za poroko, sva dobila reklamno revijo z nasveti za poroko. Na zadnji strani pa so napisane vse obletnice (najbolj znane so srebrna, zlata in biserna). Midva letos praznujeva koralno poroko in tako sem prejela prekrasno darilo, ki ga je mož naročil iz Kitajske: čudovito ogrlico iz velikih rdečih koral.

(obleke na sliki ne gledat, ker se bo pojavila v kakšni kasnejši objavi, ko bo gotova)

Ker sem imela v sredo manjši kirurški poseg na nogi, sem zdaj obsojena na počivanje. Tako smo v čast najini obletnici že prejšnji vikend odšli vsi skupaj na družinsko kosilo in vsaj zaenkrat kakšna romantična večerja v dvoje odpade, pa tudi ogrlica bo še malo počakala na uradno premiero. Smo si pa danes privoščili odlične tortice - tokrat ne domače ampak od Domače peke - slaščičarne Mejač iz Tabora v Ljubljani.

četrtek, 22. september 2011

PAVLOVA

Kaj lahko ženska naredi, če hkrati praznujejo trije družinski člani in naj bi vsak imel svojo torto? Poznam hitro in enostavno rešitev, ki je vedno dobra, še posebno pa poleti, saj je lahka in osvežilna.

Imenuje se Pavlova - to je čudovita torta na osnovi beljakov. Ime je dobila po ruski baletki Ani Pavlovi, torto pa naj bi prvič pripravil nek kuhar, ko je bila na turneji po Avstraliji.

Receptov za to sladico je veliko, jaz pa sem svojega podedovala od tašče, ki je to dobroto pogosto in odlično pripravila.

Po dolgem času pa sem jo tudi jaz spet spekla ob letošnjem praznovanju rojstnih dni obeh manumajčic in mene. Izmed petih sladic je Pavlove najhitreje zmanjkalo. Ko jo enkrat začneš jesti, se ji ne da več upreti.

In tako se to dobroto naredi:

4 beljaki
250g sladkorja v prahu
1,5 žličke škroba
1,5 žličke kisa

Beljake stepemo v trd sneg, dodamo sladkor in mešanico škroba in kisa. Maso razmažemo na peki papir na željeno velikost. Pečico segrejemo na 160°C, ko vstavimo pekač, pa takoj znižamo na 150°C. Pečemo eno uro, ugasnemo pečico in pustimo torto notri še eno uro. Med tem časom pečice ne odpiramo!
Hladno torto premažemo s stepeno sladko smetano in obložimo s sadjem po izbiri.

DOBER TEK!

IN POTEM JE BILA LUČ

Nakupovanje zame ni posebej prijetno opravilo, sploh kadar nekaj nujno potrebujem in to pomeni neskončno hojo po trgovinah v iskanju primernega ali všečnega izdelka, pa naj gre za obleke ali stanovanjsko opremo. Pri slednji imam sploh velike težave pri nakupovanju luči. Ponekod po stanovanju smo imeli dolgo časa začasne rešitve, na stopnicah pa golo žarnico skoraj leto in pol, ker se kar nekako nisva spravila k iskanju primerne luči.

Ko smo bili za prvi maj na Dunaju in sem celo uživala v nakupovanju (ker je šlo za blago in nisem iskala nič določenega), sem slučajno zašla v trgovino Femosa na Neubaugasse, kjer prodajajo "izdelke iz orienta".
Takoj mi je padla v oči stenska luč iz biserne matice vložene v osnovo iz steklenih vlaken in naslednji dan sva jo z možem celo kupila (tudi cena ni bila pretirana).


Luč je preživela pot domov in dobrih pet mesecev prebila v vrečki iz trgovine.

Zdaj pa je zasijala na našem stopnišču in moram priznati, da sva dobro izbrala. Svetloba, ki jo oddaja pa prostor zaključi v celoto. Ko bi bilo vse tako preprosto!



nedelja, 18. september 2011

RJAVČKI IN HRUSTLJAVI ČOKOLINI ALI BROWNIES IN COOKIES

V okviru Sončkovega dneva poteka tudi "Prodaja peciv naših mam". Šola prosi mame in babice, da napečejo čim več različnega peciva, ki ga potem v kuhinji pripravijo v paketke za prodajo. Izkupiček od prodaje gre v šolski sklad, ki je namenjen pomoči socialno ogroženim otrokom in v letošnjem letu tudi opremljanju garderob z garderobnimi omaricami. Otroci nižje stopnje jih že imajo in moram priznati, da je to zelo dobrodošla pridobitev. Vsak otrok ima svojo, precej veliko omarico, ki jo lahko zaklene. Manumajček ima čez teden notri spravljene copate, superge in opremo za telovadbo in tako odpade dnevno iskanje copat in preverjanje telovadne opreme, kar je zame veliko olajšanje.

Letos sem se odločila, da bom tudi jaz sodelovala pri peki. Ker pa mi časa konstantno primankuje, sem seveda izbrala dva zelo enostavna in preverjena recepta - Rjavčki (Broenies) in Hrustljavi čokolini (Cookies). Kljub hitri in preprosti pripravi, so rezultati odlični in vedno zagotovljeni.



RJAVČKI (prirejeno iz knjigice Jill Norman: Čokolada)

125g masla
125g čokolade
250g sladkorja
4 jajca
125g moke
125g mletih mandljev

Skupaj raztopimo masleo in čokolado. Penasto umešamo jajca in sladkor (venda samo rahlo) in jim primešamo čokolado z maslom. V kremo vmešamo še moko in mandlje. Zlijemo v pekač obložen s peki papirjem in pečemo 25 do 30 minut v pečici ogreti na 180 stopinj (rjavčki so pečeni, ko je testo v sredini še rahlo vlažno). Pustimo, da se ohladi v pekaču nato pa narežemo na majhne kvadrate.



HRUSTLJAVI ČOKOLINI (prirejeno iz knjige Rosemary Wadey: Čokoladne sanje)

90g masla
200g rjavega sladkorja
1 stepeno jajce
175g moke
1 žlička pecilnega praška
ščep soli
60g mletih mandljev
60g jedilne čokolade, narezane na majhne koščke

Penasto umešamo maslo in sladkor, dodamo še sladkor in dobro vmešamo. Dodamo moko s pecilnim praškom, sol, mlete mandlje in narezano čokolado in vse dobro zmešamo. Testo zajemamo z žlico (jaz uporabljam merilno žlico za 15ml, da so vsi kupčki res enako veliki) in kupčke polagamo na pekač obložen s papirjem za peko in jih rahlo potlačimo. Kupčke polagamo dovolj narezen, da se piškoti med peko ne bodo sprijeli. Pečemo jih približno 15 minut v pečici ogreti na 180 stopinj, da postanejo čvrsti in rahlo zarumenjijo. Nekaj minut jih še pustimo na pekaču, nato pa jih previdno preložimo na kuhinjsko rešetko, da se ohladijo.

V testo lahko poleg čokolade primešamo še druge sestavine, kot so rozine, kandirane češnje, naribano pomarančno lupino...

sobota, 17. september 2011

ŠE JE UPANJE

Na vsakem domačem zelenjavnem vrtičku mora rasti tudi korenje - vsaj jaz mislim tako.

Ko sem pred desetimi leti prvič posejala svojo njivico, je bilo zato med posevki tudi korenje. Zraslo pa ni nič. Enako leto za tem in še eno leto za tem. Nato sem obupala.
Ponovno sem poskusila lansko leto, ker moji otroci obožujejo surovo korenje in bi jim rada ponudila domače. Pa spet ni bilo nič.
Letos sem se odločila, da poskusim zadnjič in celo pridelala nekaj korenčkov.

Zdaj sem dobila upanje, da bom kdaj celo pridelala kakšno znatnejšo količino korenja.

Pa še naše "nogice":


JUHA, KI IZ BUČ SE SKUHA

Danes sta imela moja šolarja delovno soboto. Na naši osnovni šoli vsako leto v septembru pripravijo Sončkov dan. To je prireditev z različnimi nastopajočimi, delavnicami in predstavitvami.

Letos smo izdelali škratka iz storža, jahali konja, gledali plesni nastop Smrkcev (Plesna šola Bolero), skakali na napihnjenem gradu, sedeli na policijskem motorju, bili do kože mokri zaradi gasilcev... Daleč največ časa pa smo preživeli v knjižnici pod drevesi, kjer nam je med drugim Pika Nogavička brala knjigo.















Šolska kuhinja vsako leto pripravi stojnico s hrano in tako smo si letos namesto kosila vsi privoščili kar hot dog. Ker je bilo to zelo zgodnje kosilo in ker sem imela občutek, da se Manumajčica št. 2 ni dovolj najedla (ker jasni ni pojedla celeda hot doga, ampak samo pol hrenovke z malo kruha) sem po prihodu domov skuhala bučno juho. Buč in bučk imamo že tri mesece v izobilju, saj na njivi lepo rastejo že od petnajstega junija.


Bučna juha je skuhana tako hitro, da je zdrava alternativa instant juham. Vse kar potrebujemo so buče ali bučke, čebula, česen, sladka smetana, malo olja (lahko tudi masla) začimbe in voda.
Recept sem prilagodila po kuharski knjigi Plachutta - Koch Schule. Tam priporočajo 300-350 g bučk, pol čebule, 50g masla, pol litra juhe in 2 dcl sladke smetane. Zame je to razmerje vsekakor premočno in premastno.

Jaz vzamem eno srednje veliko ali dve manjši bučki, eno manjšo čebulo, 2-3 stroke česna, nekaj olja (ali olje in malenkost masla), pol do tričetrt litra vode in 1dcl sladke smetane.

Pripravim jo pa takole: narezano čebulo pražim na maščobi dokler ni steklena, dodam narezan česen in ga rahlo popečem. Preden česen dobi barvo, dodam na kocke narezano bučko in še rahlo popražim nato zalijem z vodo in smetano. Dodam sol, en lovorov list in malenkost mlete kumine. Juho kuham dokler bučke niso mehke, kar je zelo hitro (10-15 minut). Odstranim lovorov list in juho mešam s paličnim mešalnikom dokler ni več koščkov.

Tako je juha pripravljena. Pred serviranjem jo pokapljamo še z bučnim oljem, kar zelo izboljša okus.




Juha je odlična z dodatkom bučnih pešk ali pa na olju popečenih tankih rezin bučk.
Danes sem za k juhi pripravila krušne kocke. Najboljše so seveda iz belega kruha, ampak jaz uporabim kar imamo doma in to je radko bel kruh - kadar imamo doma kakšen kos starejšega kruha, ga narežem na približno centimeter velike kocke in jih dobro posušim. Suhe kocke shranim v pločevinast škatli, dokler jih ne potrebujem. Pred uporabo na potrebno količino kock zlijem razžvrkljano jajce, dobro premešam in pustim nekaj časa, da se jajce vpije v kruh, nato pa popečem na olju.



DOBER TEK!

nedelja, 11. september 2011

DESET LET

Na današnji dan se je težko izogniti spominom na dogodke enajstega septembra pred desetimi leti. Vsi časopisi so že cel teden polni prispevkov, na vseh televizijskih kanalih so filmi, prispevki in pogovori na to temo...

Vsak človek ima svoje spomine na ta dan in verjetno bomo vsi vedno vedeli kje smo bili in kaj smo počeli na ta dan. Kar je nekaj posebnega.
Za enajsti september pred enajstimi leti niti približno ne vem kje sem bila, verjetno pa sem delala nekaj v povezavi s svojo poroko, ki je sledila čez dvanajst dni. Da ne govorim o istem datumu pred dvanajstimi ali devetimi leti, ker nimam najmanjše ideje.

Za tisti usodni enajsti september deset let nazaj, pa bom do smrti vedela, da sem po službi peljala taščo k mesarju. Na poti domov sva slišali za prvo letalo, ko sva prispeli domov pa se je ravno zaletelo drugo. In po tem sem seveda ostanek dneva preživela pred televizorjem.

PEŠČENJAK

Zelo vroča tema ta hip je mleko iz mlekomatov. Tudi mi smo redni obiskovalnci mlekomatov kmetije Mis.

Prejšnji teden so se pojavili rezultati testa ZPS in med ljudmi je završalo. Priznam, tudi jaz sem napela ušesa in ko je prišla revija VIP sem najprej preletela ta članek. Med okrcanimi mlekomati je bil tudi en od "naših". Vendar sem po razmisleku prišla do zaključka, da ta test ne bo spremenil moje odločitve, da uporabljam njihovo mleko. Če človek ve odkod priteče mleko in kakšen je postopek pridobivanja in so rezultati testiranja osnovani ne enkratnem vzorčenju, potem po mojem mjenju še ni razloga za paniko. Še toliko bolj, ker se držim načela, da ga uporabljamo izključno prekuhanega. Zdaj ga uporabljamo skoraj dve leti in še nikoli ni bilo nobenih težav.

Pri prekuhavanju mleka pa se pojavi stranski produkt - debela smetana, ki se nabere na površini, ko se mleko ohladi. Ker sem vzgojena tako, da se hrane ne meče stran, to smetano shranim in jo potem uporabim pri peki, kot smo to počeli, ko smo še kot otroci na počitnicah k sosedom hodili po mleko.
S smetano v receptu nadomestim maslo (vendar nikoli v celoti, ker je za moj okus potem premočan okus po mleku), kar pa je možno samo pri določenih vrstah peciva. Zato imam na zalogi nekaj receptov za kolače, ki se potem pogosto pojavljajo na našem jedilniku

Včasih se smetana nabira in jo je potrebno porabit preden se pokvari, časa za peko pa ni. Takrat se lotim kakšega od ekspresnih receptov in en tak je Peščenjak. Recept je zelo star. Jaz sem ga podedovala od svoje mame, ona pa verjetno od svoje babice.
To je zelo uporaben kolač:
- testo se pripravi v eni posodi
- kolač je dober sam po sebi, lahko pa mu dodamo različne dodatke - razna mleta jedrca (orehe, mandlje, lešnike), koščke čokolade, pri nas doma pa ga največkrat pred peko potresemo s sezonskim sadjem (ribez, jabolka, slive, hruške),  ki se med peko potopi v testo in rezultat je odličen sočen kolač.

Glede na letni čas so zdaj na sporedu jabolka in to domača iz vrta moje mame.
Ker se je v hladilniku nabrala zadostna količina smetane, je včeraj pri nas spet zadišalo po peščenjaku.




SESTAVINE:
200g sladkorja
2 jajci
1/2 skodelice mleka
200g moke
2 žlički pecilnega praška
100g razopljenega masla

V posodi penasto umešaj jajca s sladkorjem. Ko močno naraste, previdno umešaš še mleko, moko pomešano s specilnim praškom in raztopljeno maslo. Ko imaš gladko maso, jo vliješ v pomaščen pekač. Tokrat sem pred peko testo posula z majhnimi koščki jabolk, pokapljanimi z limoninim sokom. Kolač pečeš pol do tričetrt ure v pečici ogreti na 180 stopinj.

Pečen vroč kolač lahko po želji premažeš še z marelično marmelado, vendar se stopnja popavosti močno poveča (zelo pomemben podatek pri otroških jedcih).

DOBER TEK!


sobota, 10. september 2011

ŽENSKI VIKEND

V drugi polovici avgusta sem si privoščila nekaj, kar je bilo še leto dni nazaj nepredstavljivo: s sestrično sva šli sami (brez otrok in mož) za en vikend v Hamburg.
Na trenutke sem sicer imela prebliske slabe vesti vendar, če pa zdaj pomislim nazaj, mi ni prav nič žal, oziroma sem presrečna, da sva izpeljali to rahlo noro akcijo.

Razlog najinega izleta je bil namreč obisk sejma. In to ne kakršnega koli ampak prvega sejma umetnosti izdelovanja nakita iz perlic. Zelo zanimiva izkušnja, ki jo bova upam še kdaj ponovili, verjetno pa ne vsako leto.

Na sejmu sva preživeli približno pet ur, preostali čas pa sva namenili ogledu mesta, ki je zelo zanimivo in zelo drugačno od mest, ki smo jih navajeni. V Hamburgu ima glavno vlogo pristanišče in dejansko imaš občutek, da je mesto nastalo zaradi pristanišča in ne obratno.




Center mesta je popolnoma posvečen poslu in seveda trgovinam, tako da še dobro, da sva si mesto ogledovali v nedeljo, ko je vse zaprto. Presenečeni pa sva bili nad cenami hrane in pijače, ki so normalne, če ne celo nižje kot pri nas in to tudi na najbolj elitnih lokacijah.

Trenutno je ena največjih znamenitosti Hamburga gradbišče nove filharmonije. To bo zelo pompozna, v steklo oblečena stavba, ki jo iz treh strani obdaja reka. In po stari navadi, se gradnja iz leta v leto podaljšuje in nabirajo se nepredvideni stroški (trenutno se je zataknilo pri projektu za bodoče čiščenje ukrivljene steklene strehe). Je pa dober izgovor za ponoven obisk Hamburga čez nekaj let, vendar takrat v spremstvu najinih mož, saj ju bo stavba zanimala iz strokovnega stališča.



četrtek, 8. september 2011

ODKLOP OD TEHNIKE

Prvi del dopusta, takoj po koncu šole, zadnja leta vedno preživimo "odrezani od sveta".  V stari (ampak prenovljeni) kmečki hiši, ki stoji na samem in je brez telefona, televizije in interneta. Stari in zaenkrat tudi mladi uživamo kolikor se le da.

Imamo dober zrak, prekrasen razgled, dobro družbo, za dobro hrano se pa tudi potrudimo. Letos mi je celo uspelo preiskusiti nekaj novih receptov za sladice.

Tudi z vremenom smo imeli srečo, saj ni bilo prav veliko dežja ali neviht, ki znajo biti v tistih koncih prav zoprne.

Tako pa izgleda naš kotiček na koncu sveta, ki je bil letos že štirideseto leto v naši družini in je bilo v ta namen organizirano praznovanje.



Takole pa hiša izgleda na praznični torti (ki pa ni moj izdelek, da se ne hvalim s tujim blagom)


Zdaj pa prej omenjeni razgled:
po dežju
 in v soncu


In kako si krajšamo čas brez sodobnih tehnologij? Nič lažjega.

Zelo priljubljeno je branje knjig.

Opazovanje narave (letos so bile hit poletja žabe in krastače):







Hodimo na sprehode in občasno na izlete (tole je letošnji)



Letos je bil pri dekletih popularen frizerski salon:




Pri fantih pa Harry Potter, zato je v peskovniku zrasla prava Bradavičarka (preden se je spremenila v Rock Otočec oz. Rock Kale)


Ker se na takem dopustu vsi odlično počutimo, komaj čakam naslednjih 40 let.

Zeblo nas pa tudi ne bo, saj so nam pridne roke pripravile dovolj kurjave. Hvala!!!!


torek, 6. september 2011

KU KU, SPET SEM TU

Pa se spet oglašam po dolgem času.

Imam kar slabo vest. Ampak, bile so počitnice, poškodbe, doživetja... Skratka, nabirala sem snov za nove objave. Še malo slike uredim in začnem deliti z vami.