sreda, 25. april 2012

KNJIŽNI MOLJI

Spet se približujejo prvomajski prazniki. Letos še v dolgi različici, naslednje leto nas lahko doletijo že spremembe in posledično krajše počitnice.
Letošnje počitnice bomo po naši družinski tradiciji preživeli v našem kotičku na koncu sveta.

Otroci že komaj čakajo, jaz pa se ubijam s pripravami. Prtljage je vedno za zvrhan avto, ne glede na to ali gremo za pet dni ali za tri tedne. Trenutno me bega vremenska napoved, kar pomeni, da moram vzeti s seboj tako zimsko kot poletno oziroma pomladno garderobo, pa še opremo za dež.

Velik del prtljage vedno predstavljajo tudi knjige. Danes smo šli v knjižnico po novo zalogo.


Srčno upam, da bo zadoščala. Večina knjig je seveda za Manumajčka, ki knjige požira z neverjetno hitrostjo.


sobota, 21. april 2012

KROMPIRJEVI SVALJKI Z MANDLJI

Včasih skuham preveč pire krompirja.

Včasih se po juhi prileže kaj drugačnega.

Včasih bi krompir pripravila na malo drugačen način.

Včasih pa samo želim malo pocrkljati svoje otroke.


Ob takih priložnostih pripravim krompirjeve svaljke. Ne navadne krompirjeve svaljke, ampak take s sladkorjem, mandlji in drobtinami.
Testo je enako kot za slane oziroma navadne svaljke ali njoke, drugačen pa je finale.
Vsakič znova me preseneti kako hitro in enostavno je pripravljeno testo za svaljke in da pravzaprav res ni prav veliko razlogov, zakaj bi kupovala že pripravljene (razen za kosilo na hitro, recimo).
Recept je prikladen še iz enega stališča - vse sestavine so v naši hiši praviloma vedno na zalogi.

Pa preidimo h kuhanju!

KROMPIRJEVO TESTO ZA SVALJKE:
0,5kg krompirja
120g ostre moke
40g masla (zmehčanega)
1 jajce
sol

Krompir olupimo in narežemo na majhne, enako velike kose, ki jih skuhamo v slani vodi do mehkega. Kuhane odcedimo in pustimo, da izhlapi nekaj pare. Še topel krompir pretlačimo in pustimo, da se ohladi. Hladnemu dodamo ostale sestavine in zgnetemo v gladko testo.
Testo lahko uporabimo za svaljke, njoke, sadne cmoke (marelični, slivovi, jagodni...), pa še kaj bi se našlo.

Iz testa oblikujemo za prst velike svaljke, zašiljene na obeh koncih in jih kuhamo v slani vodi dokler ne priplavajo na površino. Kuhane previdno poberemo iz vode in dobro odcedimo.

V veliki ponvi raztopimo žlico masla in mu dodamo drobtine. Rahlo popečenim drobtinam dodamo še mlete mandlje in nadaljujemo s praženjem. Ko so drobtine in mandlji zapečeni (in lepo diši po mandljih), ponev odstavimo in primešamo še veliko žlico rjavega sladkorja.
Mešanico enakomerno razporedimo po ponvi, nanjo naložimo svaljke in previdno premešamo, tako da se svaljki "oblečejo". Na krožniku pa svaljke potresemo še s sladkorjem v prahu.

DOBER TEK!


sreda, 11. april 2012

ČAS ZA RAZMISLEK

Po obeh nedeljskih objavah (obe sta vsebovali recept) sem se zamislila. Ali res samo še kuham oziroma pečem in izpod mojih rok zadnje čase ne pride nič drugega kot hrana? Me mora začeti skrbet za našo linijo ali naj me mogoče skrbi kaj drugega?

Prišla sem do zaključka, da jesti moramo tako ali tako in če je dobro in pestro ni s tem nič narobe.
Prišla pa sem še do drugega zaključka - v kuhinji preživim veliko časa, ker rada kuham in pečem po drugi strani pa tudi zato, ker je kuhinja edini prostor v stanovanju, ki je resnično moj in samo moj, čeprav je majhen (no ja, pospravljanje z veseljem prepustim tudi komu drugemu).
Za drugo ustvarjanje pa mi primanjkuje prostora. Pred časom sem si priborila omarico, kjer imam pospravljenega kar nekaj materiala, manjka pa mi miza. Še bolje, velika miza.
Trenutno vrezujem obleke na tleh, šivalni stroj ima stalno mesto na tleh ob kuhinjski mizi, kadar je v akciji, pa se preseli na kuhinjsko mizo. To pa pomeni pospravljanje za vsak obrok in ponovno postavljanje po obroku. Logična posledica tega je, da se takšnih podvigov lotevam samo ob lenih vikendih in praznikih. Če je na voljo samo pol urice, se tak podvig seveda ne obnese in zato izpod mojih rok pride manj kot bi si želela.

In tako pridemo do želja.

Ja, jih je nekaj. Večina jih je povezanih s prostorom in denarjem, tako da bo potrebno še malo potrpeti.
Bi bila pa zelo dobrodošla miza, ki bi bila namenjena ustvarjanju.
Soba za te namene bi bila še boljša, ampak to je že znanstvena fantastika, saj vanjo ne bi imela časa vstopit, če pa bi, pa tam ne bi imela miru. Zato je v dani situaciji moj cilj miza nekje med kuhinjo in dnevno sobo. Tako bi imela na dosegu roke kuhinjo (če med šivanjem še hitro kaj skuham ali potešim otroško lakoto) in otroke, ki so trenutno še v takih starostih, da me rabijo vsakih pet minut in si še želijo moje družbe.

Ker pa trenutno o tem lahko samo sanjam, bo potrebno še vedno loviti redke trenutke, kot se je ponudil ta teden na praznični ponedeljek.

Najprej sem prenovila premajhne žabice z dodatkom elastičnega traku:
PREJ
POTEM


Druga stvar na spisku je bil še drugi način izdelovanja rožic (vrtnic) iz traku:



Nato sem dokončala krilo, ki je na svoj trenutek čakalo že od jeseni. Seveda je volneno, zimsko krilo, tako da bo na premiero verjetno čakalo še nekaj mesecev. Pa tudi slik še ni.


Zadnji ponedeljkov izdelek, pa je bila domača naloga za Manumajčico št.2. V vrtcu smo namreč dobili nalogo izdelati lutko iz kuhalnice.

In tole je naša ponosna lepotica:


nedelja, 08. april 2012

PINCA

Da ostanem še malo pri veliki noči.

Velikonočno kosilo pri moji mami je za nami.
Obvezno iskanje "zajčka" (sladkarij) za otroke tudi. Zajček ni ravno najbolj slovenska in verjetno tudi ne krščanska tradicija, jo pa v naši razširjeni družini gojimo že od naših mladih let. Za vsakega otroka pripravimo (prej so to počeli naši starši za nas) košarico sladkarij (sezonsko navdahnjenih) in če nam vreme dopušča  jih poskrijemo na vrtu drugače pa po hiši. Vsak otrok poišče eno izmed košaric in njej pripadajoče sladkarije. To pri nas ni tekmovanje kdo najde in pobere več, ampak enakovredno iskanje.

Jutri je še en praznični dan, ostalo pa nam je tudi še kar nekaj prazničnih dobrot, tako da bo jutri v kuhinji bolj len dan.
Ena izmed dobrot, ki poleg potice oz. letos mandljeve pletenke za Veliko noč ne sme manjkati na naši mizi, je Pinca.
Pinca je sladek, mlečen kruh, ki se odlično ujame s šunko, hrenom in jajci. Pečem jo po preizkušenem receptu iz knjige ABC Peke dr.Oetker-ja, ki sem jo za trinajsti rojstni dan dobila od svojih sester. To je dober dokaz, da se za kuhanje in peko zanimam že od mladih nog.

SESTAVINE:
500g moke
1 vrečka suhega kvasa
50g sladkorja
1 vrečka vanilijevega sladkorja
1 beljak
2 jajci
1 žlička soli
250ml sladke smetane

PREMAZ:
1 rumenjak
1 žlica mleka


Iz vseh sestavin zgnetemo gladko, ne presuho testo, ki ga pustimo vzhajati toliko časa, da vidno naraste. Vzhajano testo ponovno pregnetemo in oblikujemo v želeno obliko (ponavadi sem iz treh klobas testa spletla kito, letos pa sem se odločila za hlebčke).
Oblikovane pince položimo na pekač obložen s peki papirjem, premažemo s premazom iz rumenjaka in mleka in ponovno vzhajamo. Pečemo približno 35min (do zlato-rjave barve) pri 180°C.

DOBER TEK!



MANDLJEVA PLETENKA

Čas tako hitro mineva - zdi se mi, da je bil ravnokar Božič in Novo leto, danes pa je že Velika noč. Za Božič sem uspela napeči veliko piškotov in celo čokoladno potico, ki je bila do sedaj vedno na mizi tudi za Veliko noč.

Letos pa nisem našla prave volje in časa, da bi se lotila peke potice. Mogoče tudi zaradi rahlo načetega zdravja, ki se bo upajmo hitro popravilo po včerajšnjem obisku zdravnika in dveh škatlicah antibiotikov.

Ker pa sem vseeno hotela imeti nekaj prazničnega peciva, sem spekla Mandljevo pletenko. V osnovi je zelo podobna potici - kvašeno testo, napolnjeno z nadevom iz mandljev in marcipana, vendar je vseeno preprostejša in uspeh je zagotovljen. Potice se pa še vedno po toliko letih lotevam s spoštovanjem in rahlim dvomom kako bo uspela (čeprav je še nikoli nismo vrgli v smeti).

Tako imamo letos na mizi nekaj novega, pa prav nič slabšega.

SESTAVINE (povzeto po Slaščice za vse priložnosti - 2.del)

TESTO:
500g moke
1 vrečka suhega kvasa
150ml mleka
60g masla
40g sladkorja
žlička soli
limonina lupinica
2 jajci

Iz sestavin zgnetemo gladko testo in ga pustimo, da vzhaja na približno dvakratno velikost. Vzhajano testo dobro pregnetemo (če smo v časovni stiski lahko drugo vzhajanje spustimo in testo kar razvaljamo) in pustimo še enkrat vzhajati. Vzhajano testo razvaljamo v pravokotnik in premažemo s pripravljenim nadevom.

NADEV:
150g marcipana
2 beljaka
30g sladkorja
150g zmletih mandljev

Beljaka s sladkorjem stepemo v trd sneg v katerega previdno vmešamo mlete mandlje in 100g naribanega marcipana.
Ko nadev namažemo na razvaljano testo, ga potresemo še s preostalim naribanim marcipanom in zvijemo. Zvitek pustimo vzhajati približno 10 minut, nato pa ga prerežemo vzdolžno na polovico. Obe polovici zvitka večkrat prekrižamo, tako da dobimo pletenico, ki jo preložimo na pekač obložen s peki papirjem. Pustimo, da dobro vzhaja in pečemo približno 40 minut v pečici ogreti na 180°C.

Pečeno pletenico lahko pokapljamo še z glazuro iz sladkorja v prahu in limoninega soka (zmešamo 2 žlici sladkorja v prahu z malo limoninega soka) in ohladimo.


DOBER TEK!




nedelja, 01. april 2012

ČUDO NARAVE

Je že res, da pomlad prihaja, ampak na našem vrtu so se začeli pojavljati nenavadni cvetovi.

Najprej so vzcvetele vrtnice.



Nato pa še živa meja, ki v normalnih pogojih sploh ne cveti.




Le kaj bi to lahko bilo???





To je mama, ki je pred časom videla navodila, kako iz vijugastega traku izdelati vrtnice! Še ena vrsta vrtnic pa še čaka na izdelavo, tako da lahko v kratkem pričakujemo še kakšne čudne vrtne pojave.


POMLAD PRIHAJA

Letošnja zima je bila mrzla, ampak skoraj brez snega.

Pomlad nam je že postregla z nenormalno visokimi, skoraj poletnimi temperaturami.

Današnji dan se je, po deževni noči, začel zelo mrzlo in ponekod skoraj zimsko. Tudi Šmarna Gora je bila do polovice pobeljena s snegom. Čez dan se je pokazalo sonce, vendar je vseeno ostalo mrzlo, kljub temu pa se čuti, da zdaj pa res prihaja pomlad (upam, da nas ne preseneti kakšna zapoznela zima).



Včerajšnji dan pa je bil bolj pomladanski in z Manumajčkom sva ga izkoristila za prve priprave na vrtna opravila. Odpravila sva se v Semenarno po manjkajoča semena, zemljo in lončke za vzgojo sadik, pa nekaj sadik je tudi našlo pot v najin nakupovalni voziček. Zdaj čakajo na priliko, da začnejo rasti.



Tako kot rastejo male rastlinice v topli gredi. Če bo šlo vse po sreči, bomo kmalu jedli domačo solato.



Manumajček pa se je izkazal tako v trgovini, kot tudi popoldan, ko je babici pridno pomagal pri vrtnih opravilih. Res postaja dober pomočnik, kljub svoji mladosti.