nedelja, 30. december 2012

KENZO BY MANUMA

Počitnice, dopust, prazniki... in mraz in megla. Posledica je nekaj več časa kot običajno.

Zato sem na mizo postavila šivalna stroja in iz omare potegnila blago.

Tokrat jersey. Ne navaden, ampak by Kenzo.
To blago je kupila moja sestra, da bi kaj sešila hčerki. Ko je ugotovila, da se to ne bo zgodilo tako kmalu, je blago prinesla k meni, s prošnjo, če lahko kaj sčaram. Blago je tudi pri meni odležalo še kar nekaj časa, saj sem dolgo iskala primerno idejo za tako posebno blago.

Nazadnje sem se odločila za tuniko brez rokavov, ki se lahko nosi tako pozimi kot poleti.
Blago je potiskano s tremi različnimi vzorci. Za tuniko sem uporabila samo enega (na levem kotu se kaže naslednji), za zadnjo stran pa sem uporabila bel jersey.

Zdaj pa čakam na sodbo bodoče lastnice.






Holidays, vacation ... cold weather and fog. This all results in a little more spare time than usual.

Therefore I set the table with my two sewing machines and took some fabric from my closet.

This time it was a jersey. Not just a jersey, but one by Kenzo.
My sister bought this fabric to make something for her daughter. When she realized that this will not be happening soon, she brought it to me and asked me if I could make something.
The fabric was in my closet for quite some time, because I was searching for the perfect idea.

Finally I decided to make a sleeveless tunic that could be worn in summer as well as winter.
The fabric has three different patterns printed on it. I used only one for the tunic (on the left side you can see the beginning of the next one) for the rear I used a white jersey.

Now I have to wait if the future owner likes it.



nedelja, 16. december 2012

MEDENJAKI / GINGERBREADS

Meglena, cedeča decembrska nedelja.

Ni bolj primernega opravila kot krašenje medenjakov. In prav to sem počela z Manumajčicama.









Foggy, rainy Sunday in December.

There is nothing better to do than decorating gingerbreads. And that's exactly what I did with Manugirls.











ponedeljek, 10. december 2012

SREČELOV / RAFFLE

Še ena decembrska težava.

Decembra se začnejo razne večerje in zabave, ne nekaterih organizirajo tudi srečelov oziroma moraš s seboj prinesti darilca in si jih potem izmenjaš (ponavadi s popolnimi tujci). In znajdeš se pred dilemo kaj naj to darilce bo.

Držim se pravila, da darilo izberem tako, da bi ga bila sama vesela, če bi ga dobila, saj obdarovanca ne poznam.

Zelo pa me moti pristop, ko greš v klet in daš za darilo prvo steklenico vina, ki ti pade pod roko. Ali še huje, iz podstrešja potegneš škatlo in v darilno vrečko vtakneš neko šaro, ki si jo tja pospravil pred petnajstimi leti.

Ravno tako darilo sem dobila letos, ko sva se z možem udeležila dobrodelne večerje in je doma takoj romalo v smeti.

Ker je bil namen srečelova zbiranje denarja, naj bi vsak prinesel dve darili - torej sem se morala domisliti štirih izvirnih idej za malo denarja.
Odločila sem se, da dve kupim, dve pa izdelam.

Kupila sem pisan plastičen termo lonček za kavo, za drugo darilo pa koledar s slaščicami s priloženim receptom za vsak mesec, dodala pa sem mu še kuhalnico. Pač v mojem stilu.

Izdelala pa sem dve torbici. Eno bolj večerno, drugo pa kozmetično.






Drugo sva sicer dobila nazaj, a sem jo uspešno zamenjala za dva kozarca vloženih jurčkov.



Let us talk about another problem in December.

There are various dinners and parties in December and sometimes there is a raffle or you have to bring small gifts which you randomly exchange (usually with complete strangers). I always find myself in front of a dilemma what to give.

I stick to a rule – I only give gifts that I would be happy to get.

And I really, rally hate when somebody just goes to the basement and takes the first bottle of wine. Or even worse –getting some junk from a box stashed at the attic for at least fifteen years.

I got exactly that kind of a gift this year, when my husband and I attended a charity dinner and I threw it immediately in the trash when I got home.

Since the purpose of the raffle was raising money for charity we were asked to bring two gifts each - so I had to come up with four original ideas for a small amount of money.
I decided to buy two and make two.

I bought colorful plastic thermo cup for coffee for the first gift and a calendar showing sweets with recipes for each month for the second. I added a wooden spoon just for fun.

For the other two gifts I made two bags. One is more evening-wear, the other is a cosmetic one.




We got the second one back, but I successfully exchanged it for two jars of pickled porcini mushrooms.




sobota, 1. december 2012

TORBICE ZA ROBČKE / HANDKERCHIEFS BAGS

Spet se je začel najbolj nori mesec leta, ki ima vsakič premalo dni in premalo ur. In zato so se letos priprave začele že skoraj en mesec prej.

Na vabilo učiteljice Manumajčice št.1 sem že v začetku novembra sodelovala v šoli na tehniškem dnevu, kjer so izdelovali novoletne voščilnice in "izdelek", oboje z mislijo na recikliranje. Vse pa bo na prodaj na prazničnem bazarju prihodnji teden.

Izdelovali so več različnih voščilnic in ponosno lahko povem, da tri po moji zamisli.

S skupnimi močmi pa smo prišli tudi do ideje za izdelek - otroci so prinesli 16x16cm velike kose blaga, ki so jih nato v šoli potiskali, jaz pa sem jih potem s pomočjo šivalnega stroja spremenila v torbice za robčke.
V šoli sem prebila kar tri cele ure, pa še doma eno, da lahko zdaj ponosno pokažemo 23 najrazličnejših torbic.

Glede na navdušenje otrok ob nastajanju mislim, da bodo šle za med, saj hoče vsak otrok kupiti svojo, tiste štiri dodatne (otrok je 19), pa bodo verjetno tudi hitro našle lastnika.






It is the craziest month of the year again which doesn't have enough days and hours. And that is why some preparations begun almost one month earlier.

Manugirl's teacher invited me to join them one day at school in early November. They were making seasonal greeting cards and a "product". The theme was recycling.
Everything produced will be on sale at the festive bazaar next week.

They were making many different cards and I can proudly say that three were based on my ideas.

Together, we also came up with an idea for a product – each child brought two 16x16cm large squares of fabric and they decorated them with stamps in school. Later on with the help of my sewing machine I changed them into little bags for handkerchiefs.
I spent three whole hours at school sewing, and an additional hour at home, but we can now be proud of 23 different handkerchiefs bags.

Given the enthusiasm of children while I was sewing the bags will be easily sold, because every child wants to buy his/hers. And I think four additional bags (there are 19 children in Manugirl No.1's class) will also quickly find new owners.



nedelja, 25. november 2012

ŽIVLJENJSKE RESNICE ZA DOBRO JUTRO / FACTS OF LIFE FOR GOOD MORNING

Ob pol sedmih zjutraj se je triletna Manumajčica št.2 prišla crkljat v najino posteljo in na moje veliko veselje zaspala še za pol ure. Nato pa je skočila pokonci in začela pogovor.

Mamumajčica št.2: Mami, od kje pridejo dojenčki? Kako se rodijo?

Ko sem jih odgovorila najbolje kakor sem znala, me je poučila, da so bili ona in Manumajčica št.1, ter Manumajček vsi v mojem trebuhu. Pozanimala se je še, v čigavem trebuhu sva bila jaz in oči. Za konec pa je povprašala še, koga je imel dedi J. v trebuhu.
Ko sva obdelali temo o razlikah med mamicami in očki, sva prešli na drugo.

Manumajčica št.2: Kaj to pomeni "živeli so veselo do konca svojih dni"? (le od kje ima to, a ne?)

Po dešifriranju tega stavka, pa je imela še finalno vprašanje: kako veš kdaj boš umrl?

No, tukaj sem jo mogla pa razočarati, da tudi mama nima odgovorov na vsa vprašanja.

Moram še posebej poudarit, da sem bila po tem pogovoru popolnoma zbujena?






At half past seven in the morning, the three-year Manugirl No.2 came in our bed for a cuddle and to my great joy we all slept for half an hour longer. Then she jumped up and started asking questions.

Mamugirl No.2: Mom, where do babies come from? How are they born?

I answered her as best as I could. Then she told me that she and Manugirl No.1 and Manuboy as well were all in my tummy. Inquiry continued in whose tummies was I and daddy. And at last she wanted to know who did grandpa J. had in his tummy.
When we cleared the differences between mothers and fathers, we switched to another topic.

Manugirl No.2: What does it mean "they lived happily until the end of their days"?

After decoding this sentence, she had a final question: how do you know when you're going to die?

Well, I had to disappoint her that even a mother does not have all the answers.

Do I have to say that I was completely awake after this conversation?

nedelja, 28. oktober 2012

TESTNA VOŽNJA / TEST DRIVE

Ravnokar bo en mesec odkar imam svojo novo igračo oziroma "Singerico". Komaj danes pa sem imela dovolj časa, da sem jo potegnila iz škatle in malo preizkusila. Pa še vreme je bilo pravšnje za tako početje.

Moja raketa omogoča dvanajst različnih šivov in danes sem uspela preizkusiti dva. Prvi je krasno uspel, drugemu pa še kar nekaj manjka do perfekcije. Ampak za začetek sem zadovoljna in očitno na pravi poti do udomačitve rakete. Kljub temu, da je konstrukcija zapletena in meni popolnoma neznana, sem se kar dobro znašla.

Še nekaj snežnih nedelj, pa bom mogoče lahko že kaj pokazala.





It is almost a month since a have my new toy. I haven't had the time to take it out of its box and test it until today. The weather was perfect for it.

My »rocket« has twelve different stitches and I tested two today. The first one was perfect, the second one not so much. But I am still pleased and I think on the right way to taming the rocket. The construction of the machine is complicated and a total novelty to me, but I managed it pretty well.

I need a few more snowy Sundays and I might be able to show you some work done with it.








nedelja, 30. september 2012

KAJ POČNEM ZADNJE ČASE? / WHAT AM I DOING LATELY?


Prejšnji vikend sem nabrala nekaj škatel hitro-pokvarljivih bio-jabolk.
In zdaj se trudim, da bi jih čimveč uspela porabiti preden segnijejo. Kar nekaj jih je že predelanih v neke vrsto čežane, vloženo v kozarčke.
Štirikrat smo že zagnali sušilnico in napolnili dve veliki škatli s suhimi krhlji.


I collected a few boxes of quickly rotting apples. Now my goal is to use as much apples as possible, before they rot.
I already have a few jars od apple sauce in my storage.
We managed to prepare two boxes of dried apples.






Nekaj kilogramov pa se jih spreminja v jabolčni kis. Tega do sedaj še nisem počela, tako da preizkušam dva različna načina (tretjega, ki naj bi bil najboljši, pa na žalost ne, saj bi morala jabolka najprej predelati v jabolčni sok).

Uspehi bodo znani šele čez nekaj tednov, če ne celo mesecev.



I am trying to change some kilograms of apples in to the apple vinegar. I have never done it before and I am trying two different ways of doing it.
We will know the results in a few weeks, if not months.

O okusu jabolčne pite pa bomo odločali že danes.



But today we will have to decide about the taste of this apple pie.







petek, 21. september 2012

VREČKE ZA MALICO / LUNCH BAGS

Prvi dve vrečki ste že videli. Zdaj pa so nastale še tri.
You have already seen the first two lunch-bags. Now there are three more.




Vrečka z morskimi pošastkami za Manumajčico št. 2
The bag with sea monsters for Manugirl no.2


Vrečka za malega fantiča podobna Manumajčkovi
The bag for a little boy, similar to Manuson's bag




In prav posebna vrečka (prva, ki ni za otroka ampak za prav posebno damo) z dodatkom - ujemajočo torbico za papirnate robčke.
And finally: a very special bag for a very special lady. This was the first bag one for an adult and it comes with a bonus – little matching bag for tissues.

























četrtek, 13. september 2012

ZOBNI RENTGEN RUDNIK - SLABA IZKUŠNJA

Včerajšnji obisk zobozdravnice se je končal z napotnico za zobni rentgen. In to ne navaden, ampak najnovejšo tehnologijo CT čeljusti, ki jo opravljajo v Zobnem rentgenu Rudnik. Seveda popolnoma samoplačniško.

Za to slikanje je potrebno naročanje, zato sem danes zjutraj poklicala. Zamislila sem si obisk rentgena takoj po službi, da bi šla lahko sama, medtem ko so otroci še v šoli in vrtcu. Pa se mi želja ni izpolnila, saj mi je gospod, s katerim sem se pogovarjala po telefonu ponudil osemnajsto uro. Termin mi ni najbolj ustrezal, saj je to pomenilo organiziranje varstva in podobne zaplete, ampak sem se odločila opraviti, kar je bilo potrebno in sem pristala.

Ob dogovorjeni uri sem prispela v nove, elegantno opremljene prostore in potem se je začelo.
Učna ura kako se NE postopa s strankami oziroma pacienti.

Mladenič, ki je bil ob mojem obisku v službi, ni razumel kaj natančno je želela moja zobozdravnica. Poskušal jo je poklicati, vendar neuspešno, nato sem mu še jaz povedala, kaj mi je prejšnji večer povedala zobozdravnica, vendar sem laik in nisem bila prepričana, če sem pravilno razumela.
Dilema je bila, ali naj mi slikajo delno ali celotno čeljust.

Po neuspešnem telefonskem klicu je postal mladenič slabe volje in se razburjal, da če zobozdravniki ne izpolnjujejo napotnic tako, kot je zamišljeno, oni pač ne morejo delati in da mi bo pač naredil celotno sliko.
Ker je razlika med enim in drugim slikanjem tudi cenovna (30€) se kar takoj s tako odločitvijo nisem strinjala, saj je to v trenutnih razmerah in ob treh otrocih za naš proračun kar znaten znesek. Na žalost saj bi bila bolj vesela, če ne bi bil in bi si dala brez pomišljanja vse zobe preslikati od leve proti desni in še v drugo smer.
No to sem takoj dobila repliko, da oni so investirali tisoče evrov v opremo in izdelavo napotnic, zobozdravniki se pa niti malo ne potrudijo.

Da ne bi naredili česa narobe sem ponudila, da grem in da se vrnem drugič, ko bomo imeli točne informacije, kaj je potrebno narediti.
To pa je mladeniču izbilo dno iz soda in vrgel napotnico proti meni, da saj lahko mirno grem in počnem karkoli hočem ampak, da je inženir celo popoldne čakal samo mene. Da bi šel lahko že zdavnaj domov in da je tam samo še zaradi mene, ampak da naj kar grem, vendar on nima pojma kaj bo v ponedeljek, kakšen bo delavnik in podobno.
Ko sem mu hotela razložiti, da ni bila moja želja slikanje ob 18-ih me sploh ni spustil do besede in gnal svojo, da to nima nič z njim, ker ni bil on zjutraj na telefonu. Povedala sem, da bi jaz z velikim veseljem prišla ob 14-ih, 15-ih... vendar mi ta opcija ni bila ponujena in da naj ne zvrača krivde za slabo organizacijo name. Pa je samo še bolj ponorel.

Priznam, da sem na tej točki izgubila živce in mu povedala s povišanim glasom, da česa podobnega v svojem življenju še nisem doživela. Tudi sama delam v zdravstvu in tak odnos pač ni primeren. Na tej točki sem tudi zaključila komunikacijo z njim in sem se bila pripravljena pogovarjati samo še z "revežem", ki me je čakal celo popoldne. Bila sem popolnoma iz sebe in od ogorčenja in razočaranja na robu joka.

V končni fazi sem se odločila za celotno slikanje, ker bi mi lahko prišlo prav pri morebitni sanaciji zob v prihodnosti, vendar si lahko predstavljate kako lahko je biti popolnoma pri miru za slikanje, če si do konca razburjen, s srčnim utripom blizu 200 in ob tem, ko poslušaš nesramnega uslužbenca, ki te opravlja po telefonu: "Je čist znorela, je vpila". Kasneje je bil tako uvideven, da je šel izven dosega mojih ušes.


Da pa se ne bom samo pritoževala - med samim slikanjem sva se oba pomirila, tako da sva zadevo zaključila civilizirano.
V končni fazi sem plačala samo delno slikanje, dobila pa celotno skupaj z opravičilom, vendar je slab priokus ostal.
Na žalost, ker z njihovo podružnico v Dravljah sem imela vedno dobre izkušnje.

Hkrati pa upam, da je tudi zgoraj omenjeni mladenič spoznal, da k lepemu ambientu in dragim aparaturam spada tudi vljudno obnašanje. Kar bi bilo tudi v skladu z njihovo internetno stranjo, kjer med razlogi zakaj si slikati zobe prav pri njih, navajajo tudi profesionalen in prijazen odnos do pacientov.

KONEC POČITNIC OZ. ZAČETEK ŠOLE / THE END OF SUMMER HOLIDAYS OR BEGGINING OF THE SCHOOL

Vse kar je lepo mine.



In letos smo se imeli res lepo. Še posebno naša šolarja, ki sta imela poleg družinskih počitnic še dodatne zaposlitve - en teden čudovitega varstva v Živalskem vrtu in en teden dodatnega morja, Manumajček pa je počitnikoval še s sošolcem pri njegovi babici.
Kljub moji bojazni kje bosta starejša otroka dva meseca, se je vse odlično izšlo.

Tudi jaz sem uživala v bolj sproščenih dnevih in tednih.

Zdaj pa je september in začela se je šola in še polno drugih obveznosti in opravkov.

In tako prejšnji teden en dan preživela z Manumajčico št. 2 na Pediatrični kliniki, da nam potrdijo ali ovržejo sum na alergijo. Reakcije ni bilo, torej nam kaže dobro!

Ena izmed nalog ob začetku šolskega leta je tudi dopolnjevanje šolske torbe oziroma njene vsebine. In tako je bila letos pri Manumajčici št.1 izražena želja, da nosijo otroci v šolo škatlo za malico kamor lahko spravijo  hrano, če je v šoli ne pojedo. Znašla sem se pred dilemo kakšno škatlo naj ji dam - velika bi ji po nepotrebnem zavzela veliko prostora v torbi tudi kadar nima hrane, majhna pa je nepraktična, saj ne bi notri spravila skoraj ničesar.
In tako sem takoj koristno uporabila knjigo o torbicah, ki sem jo dobila za rojstni dan. V tej odlični knjigici so navodila za vrečko za malico. Vrečka je ravno prav velika, da gre notri tudi steklenička za vodo, se zapre in je podložena z vodoodporno tkanino za lažje čiščenje.
V prvi fazi sta nastali dve za moja šolarja, zdaj pa sem začela s proizvodnjo še za druge lačne šolarje in vrtičkarje.





Nice things don't last forever.

And we spent really nice holidays this year. We went on a seaside vacation, spent some time at our haven, our school children attended a week of summer workshop at the zoo and spent an additional week at sea. Manuma-son also went with his school mate to his grandmother for a week.
At the end everything went smoothly despite my initial worries.

I also enjoyed in more relaxed days and weeks.

Now September is here, school has started and with it all kind of different obligations and errands.
For instance – I spent one day last week with Manuma-girl no.2 at the Pediatric clinic for some allergy tests. She had no reaction and all is looking good.

I also had to check that the children have everything they need for school. Manuma-girl's no.1 teacher suggested that the children have a lunch box in their bags, so they can store any remaining food in them. I found myself in front of a big dilemma – what kind of box should I give her. A big one would take too much space in her bag, but in the other had, she could hardly store anything in a small box.
I got a wonderful book for my birthday and I immediately put it to use and made lunch-bags form y school-children. The bags are great – just big enough for a water bottle and lined with waterproof fabric.
The bag is so successful I had to start a small production for all hungry school and kindergarten children.






sreda, 25. julij 2012

VSE NAJBOLJŠE / HAPPY BIRTHDAY

Na današnji dan pred tremi leti je na dan prijokal moj tretji otrok - Manumajčica št.2 - VSE NAJBOLJŠE!!!



On this day three years ago my third child was born – Manuma-girl no.2 – HAPPY BIRTHDAY!

ponedeljek, 23. julij 2012

ZAKAJ, POVEJ ZAKAJ! / WHY, TELL ME WHY!

Eno - minutni izsek današnje vožnje domov:

Manumajčica št.2:     Zakaj avtomobili stojijo? Zakaj?
Jaz:      Ker imajo redečo luč.

Manumajčica št.2:     Zakaj zdaj voziš počasneje?
Jaz:      Ker je kolona pred nama.
Manumajčica št.2:     Zakaj je kolona?
Zakaj zdaj spet voziš hitreje?

Manumajčica št.2:     Glej mami lučke. Zelene, rumene. Zakaj so zelene in rumene? Povej zakaj?
                                   OOO, tema (zapeljala sem v predor pod gradom). Nič ne vidim. Lej lučke. Zakaj so lučke?
Jaz:      Da ti kažejo rob ceste v predoru, da se ne zaletiš.
Manumajčica št.2:     Zakaj?
Jaz:      Akhm?!?
Manumajčica št.2:     Mami zakaj, povej zakaj?
.
.
. 
In v podobnem stilu vse do doma.




One minute of conversation on the way home:

Manu-girl no.2:          Why are the cars standing on the road?
Me:     Because they have red light.

Manu-girl no.2:          Why did you slow down?
Me: Because there is a line in front of us.
Manu-girl no.2:          Why is there a line?
                                   Why are you driving faster again?

Manu-girl no.2:          Look mum, lights. Green and yellow. Why are they green and yellow? Tell me why!
                                   O, darkness (I drove in to a tunnel). I can't see s thing. Look, lights. Why are there lights?
Me:     The lights show the edge of the road in the tunnel, so you don't crash.
Manu-girl no.2:          Why?
Me:     Akhm?!?
Manu-girl no.2:          Mummy why, tell me why?
.
.
.

And this goes on all the way home.

sobota, 21. julij 2012

OLEPŠANE PAJKICE / EMBELLISHED LEGGINGS

Šivanje otroških pajkic se finančno ne splača, saj jih v trgovinah prodajajo že za par evrov.

Ko sem nekje na neskončnem viru idej (internet) naletela na preprost način izdelave rožic za okrasitev oblek, sam takoj ene kupila in si dala duška z izdelovanjem rožic.





There is no economic reason for sewing leggings at home, because they cost a few Euros.

So when I came across an easy way of making flowers for decorating clothes I bought a pair and had a fun time making flowers.





DARILA ZA UČITELJICE / GIFTS FOR TEACHERS


Pri Manumajčici št.2 je naneslo tako, da bo imela z novim šolskim letom v vrtcu novo vzgojiteljico in novo pomočnico vzgojiteljice. To sem izvedela zelo na hitro, zato ni bilo časa za kakšno večjo akcijo priprave simbolnega darila v zahvalo za dve leti truda in ljubezni za naše otroke.
Ubrala sem preverjeno pot in kupila dve majčki in nanju našila žabici, saj se je skupina imenovala »Žabice«. Vsaki sem dodala še majhno bonboniero in darilo je bilo pripravljeno. Po odzivu obeh mislim, da sta bili darila veseli.

Manuma-girl no.2 will have new teachers in kindergarten next school year. This news came very unexpectedly and I didn't have much time to prepare a symbolic gift for her teachers as a thank you for two years of love and care.
So I took a proven path and bought two T-shirts and made frog-appliqués, because their group was called »Frogs«. To each shirt I added a box of chocolates and the gifts were ready.
Judging by their reaction they liked them.
























Manumajček pa je imel zadnji dve leti v šoli učiteljico, ki si jo vsi lahko samo želimo. Zelo dobro je ocenila vse otroke in iz vsakega potegnila najbolje ob pozitivni vzpodbudi in podpori.
Manumajček se je pod njenim vodstvom kar razcvetel in razvila sta poseben odnos, poln medsebojnega spoštovanja. Težko, da bo še kakšna učiteljica v njegovem življenju pustila tak pečat, kot ga je ta.
S koncem šolskega leta pa se je na žalost zaključila tudi njuna skupna pot. Zato smo ji skupaj z drugimi starši in otroci pripravili simbolno darilo. Manumajček pa je imel željo, da bi ji pripravili še nekaj posebnega. Ker je bil ravno čas, ko sem kuhala jagodno in marelično marmelado, je želel aktivno sodelovati, da je potem lahko kozarček vsake marmelade podaril učiteljici. Hkrati pa je izrazil željo, da bi tudi njegovi učiteljici izdelala majico. In tako je nastal prav poseben darilni paketek.


Manuma-son had the very best teacher for the past two years. She knew all her »kids« very well and she managed to get the very best from each and every one.
Manuma-son flourished under her leadership and they developed a special relationship, based on mutual respect. I doubt that there will ever be another teacher able to make such a difference in his life.
In June their time together ended. All the kids and parents together prepared her a symbolic gift. But Manuma-son had a wish to make her something special. I was just making jam (strawberry and apricot) at that time, so he helped and made a jar of each especially for her.
He also asked me to customize a T-shirt for her. And so we prepared a very special gift basked.





ponedeljek, 16. julij 2012

INVENTURA / INVENTORY

Za nami je prvi del poletnih počitnic.


Otroci so preživeli en teden v naših nebesih, midva pa na žalost malo manj.
Skupaj pa smo deset dni čofotali na morju.



So, the first part of our summer vacation is over.


The kids spent one week at our haven, me and my husband unfortunately a little less.
But we spent ten days together splashing at the sea.




Že pred odhodom na morje smo začeli urejati sobico za Manumajčka, da bo imel malo miru in da bomo Manumajčici preselili skupaj.
Tak projekt pa seveda sproži verižno reakcijo - če smo hoteli sprazniti omaro za Manumajčkove stvari, jo je bilo potrebno pospraviti, da smo jo lahko pospravili, je bilo potrebno nekaj stvari odnesti v garažo, da smo te stvari lahko pospravili v garažo je bilo potrebno pospraviti garažo.
In tako smo se lotili velikega (res velikega) projekta pospravljanja garaže, kar ni bilo storjeno že kar nekaj časa. Začetek projekta pa je seveda pomenil tudi izlet do velike skandinavske trgovine po police.



Before we left we started preparing our smallest room for Manuma-son, so he could have some peace and quiet and we could move the girls together.
This project triggered a chain reaction – if we wanted to empty the closet for Manuma-son's belongings, we had to move some things in to the garage. If we wanted to put those things in to the garage, we had to clean it up.
So we started this big (really big) project of cleaning up the garage, which wasn’t done for quite some time. Starting this project also meant a trip to a well known Scandinavian store to get some shelves.


Prvotno stanje garaže sem na žalost pozabila fotografirati, ampak takole je izgledalo naše dvorišče, ko smo ven znosili večino vsebine:

Unfortunately I forgot to take a "before" picture, but that is how our backyard looked whit almost all the contents from our garage:



Po dveh zelo trdega dela in skrbnega razvrščanja pa sem več kot navdušena nad novim izgledom naše garaže.


After two days of hard labor and careful sorting I am more than pleased with the outcome.

Brez voznega parka / Without all the "vehicles"
Končni izgled / Final result

Uspešnost te akcije mi je dala zagon in padla je odločitev, da v letošnjem poletju izvedemo inventuro v vseh prostorih našega brloga ter pregledamo in obrnemo vsak predal in omaro.

Držite pesti, da nam ne zmanjka zagona.



The success of this action gave me an idea to do an inventory in every room in our apartment and that there will be no shelves or drawers unturned.

Let’s hope we pull it through!

sobota, 16. junij 2012

PA DAJMO HUJŠAT

Odličen predlog (en izmed mnogih na temo zdravega življenja), na katerega sva naletela poleg nekega dvigala v New Yorku:


NEW YORK - PRVI VTISI

Skoraj mesec dni je že od tega kar sva odšla na najine dolgo pričakovane počitnice.

Zdaj pa bom potrebovala leto dni, da vam pokažem in popišem najina doživetja.
Začenjam lepo po vrsti - pri največjih znamenitostih, ki jih poznamo vsi - ne glede na to, ali smo bili v velikem jabolku ali ne.

Na mojo veliko žalost pa nimava nobenega posnetka New Yorka iz zraka (letala) saj sva pristala v oblake in dež in ravno tako vzletela.
Sva imela pa zato en teden lepega, sončnega vremena, ko sva hodila po neskončnih ulicah Manhattna.

"Lady" - na žalost zaprta za javnost

Likalnik

Manhattan proti jugu (Empire State Building)

Manhattan proti severu (Centralni park)

Chrysler Building

Brooklyn Bridge

Guggenheimov muzej

torek, 12. junij 2012

VANILIJEVE REZINE Z JAGODAMI

Pa je spet en mesec mimo od zadnje objave. Neverjetno kako gre čas hitro.

Vendar imam za polovico meseca zelo dober izgovor - z možem sva bila na prvih samostojnih počitnicah odkar imava otroke. In da ne bi bila malenkostna sva jo popihala - v New York. Poročilo bo seveda sledilo, ampak imam takoj nov izgovor (za drugo polovico meseca in še malo za naprej) - približuje se konec šolskega leta in s tem ogromno zaključnih predstav, nastopov, sestankov in dogodkov.

En takih dogodkov je bil ravno danes, ko smo imeli pri Manumajčici št.1 športne igre in druženje. Zaželjeno je bilo, da prinesemo kakšne prigrizke ali priboljške.

Jaz pač ne morem iz svoje kože in sem to razumela kot naročilo naj prinesem kaj domačega. Tako so iz testa za rulado in improvizirane kreme nastale Vanilijeve rezine z jagodami.

TESTO (količine so za dva pekača v velikosti pečice)
6 jajc
ščepec soli
240g sladkorja
120g moke
60g škroba
1,5 žličke pecilnega praška

Jajca ločimo in beljake stepemo v trd sneg skupaj s polovico sladkorja in soljo.
Rumenjake penasto stepemo z drugo polovico sladkorja nato pa previdno vmešamo sneg in mešanico moke, škroba in pecilnega praška. Testo razdelimo na dva pekača obložena s papirjem za peko ter enega za drugim pečemo 12-15 minut v pečici ogreti na 200°C.
Pečeno testo pustimo, da se ohladi.


KREMA
500ml mleka
200g sladkorja
60g praška za vanilijev puding
1 žlica domače vanilijeve esence (dva razpolovnjena stroka vanilije namočena v 150ml vodke) ali vrečka vanilijevega sladkorja
300ml sladke smetane

400ml mleka in sladkor (in vanilijev sladkor) zavremo, odstavimo od ognja in vmešamo mešanico mleka in praška za puding ter ponovno segrejemo do vrenja. Če uporabljamo esenco jo zdaj vmešamo v puding in ga zlijemo v nizek keramičen model ter ga pokrijemo s prozorno folijo (da ne nastane "koža"). Ko se puding ohladi ga v posodi za mešanje dobro premešamo (da ni kepic) in previdno primešamo še stepeno sladko smetano.

S kremo namažemo pečeno testo in ga narežemo na rezine želene velikosti (približno 5x5cm). Vsako rezino še okrasimo z rezinami sveži jagod.

DOBER TEK!












nedelja, 13. maj 2012

LIMONINA PITA

Včeraj smo imeli generalko poletja - sonce, sopara, vročina... Zraven pripadajoči glavobol kar še traja, čeprav nas ledeni možje niso pustili na cedilu in se je čez noč iz včerajšnjih 31°C ohladilo na borih 5°C. Dežek pa je pridno zalival mojo zelenjavo.


Se pa zato tolažimo s pito, ki je nastala včeraj z mislijo na poletje.
Res je idealna sladica za poletne dni, saj ne potrebuje peke, hkrati pa je lahka, hladna in osvežujoča. Da pa se je prehitro ne naveličamo, recept dopušča kar nekaj variacij.


OSNOVA:
150g polnozrnatih piškotov
50g čokolade v prahu
50g nasekljanih ali mletih mandljev (orehov, lešnikov)
100g masla

KREMA:
250g pasirane skute
1 lonček trdega jogurta
1 vanilijev sladkor
sok ene limone (limete, pomaranče...)
sladkor po okusu (približno dve veliki žlici, če nimate radi zelo sladko)
250ml smetane
6 listov želatine

Piškote zdrobimo in zmešamo z mandlji in čokolado. Mešanico prelijemo s stopljenim maslom in z zmesjo obložimo dno modela za torte (premer 24cm) ter postavimo v hladilnik.

Želatino namočimo v mrzlo vodo in pustimo nabrekati 10 minut.

Medtem zmešamo skuto, jogurt, vanilijev sladkor, sok citrusov in sladkor.
Želatino ožamemo in med stalnim mešanjem stopimo v kozici na majhnem ognju. Želatini primešamo dve žlici skutine kreme. Dobro premešamo in vmešamo v ostanek skutine kreme. Za približno 15 min postavimo v hladilnik in medtem stepemo sladko smetano. Ko se skutina krema začne rahlo strjevati vanjo vmešamo smetano in kremo vlijemo na strjeno piškotno dno.

Pito postavimo v hladilnik za nekaj ur (še bolje čez noč), da se dobro strdi.


DOBER TEK!