četrtek, 31. december 2015

STAREMU LETU V SLOVO

Minilo je že več kot eno leto od zadnje objave.

Pred kratkim sem ugotovila, da letos nisem napisala niti besede in to resnično obžalovala.

Je bila pa odločitev za molk zavestna in ne posledica lenobe.
Ob začetku lanskega šolskega leta, sem ugotovila, da imam tudi jaz svoje meje in da vse pač ne bo šlo - naporna služba, trije otroci in vse njihove dejavnosti, gospodinjstvo in vse ostalo, s čemer bi se rada ukvarjala.
Ker otroci hitro rastejo in bo še prehitro prišel čas, ko me ne bodo več tako potrebovali kot sedaj, sem se odločila, da za nekaj časa postanem "full time mama" (no, službe seveda nisem pustila, od nečesa je treba tudi živeti).
Tako sem se vsak dan po zaključku službe preobrazila v taksista, kuharico, natakarico, postreščka, vzgojiteljico, negovalko, čistilko...
Res imam srečo, da imam v službi tak urnik, da z otroci lahko preživim veliko več časa kot povprečna slovenska mama. In po tej jesenski odločitvi sem to počela brez občutka slabe vesti, kaj vse me še čaka, da naredim, kaj vse želim narediti in česa vsega ne bom uspela. In tudi brez slabe vesti kaj vse zamujam pri svojih otrocih medtem ko šivam, pečem, ustvarjam...

Na začetku je bilo vse krasno, imela sem veliko več časa, manj slabe vesti in "popedenane" otroke.
Čez čas pa ugotoviš, da je vseeno dobro, če v življenju počneš še kaj drugega, nekaj za lastno dušo.

In tako sem neke sobotne noči v februarju sprejela odločitev in naju z možem prijavila na plesni tečaj in to ne kar navaden, ampak tečaj Swinga, natančneje Lindy Hop-a.

Ples je bil že od mladosti moja želja, ki pa se nikoli ni prav zares uresničila, ker se tega pri nas doma ni podpiralo.
Prvič sem se s plesom srečala, ko sva se v mojih gmnazijskih časih s starejšo sestro udeležili plesnega tečaja v Urški in če dobro pomislim, je moj zakon po zavitih poteh usode posledica tega tečaja, ampak to je že druga zgodba.
Z možem sva nato pred in po poroki kar nekaj let hodila na plesne tečaje v Bolero, dokler niso prišli otroci.
Potem pa je bilo za več kot deset let konec plesa, želja pa ni nikoli ugasnila.

Ko smo se nekega poletnega dne sprehajali po Ljubljani, smo na Šuštarskem mostu naleteli na nastop skupine, ki je plesala Swing in v trenutku sem bila prevzeta in odločena, da nekega dne bom to znala plesati tudi jaz.

In to me pripelje nazaj v tisto noč letošnjega februarja, ko sem se odločila, da naju prijavim na tečaj -  še preden sem o tem govorila z možem. Kot sem pričakovala ni nasprotoval, ampak se je pogumno lotil novega izziva.

Iz navadnih udeležencev tečaja enkrat na teden sva se sčasoma prelevila v navdušena plesalca, ki izkoristita čim več priložnosti za ples.
Čez dan imam še vedno veliko časa, ki ga posvetim otrokom, večeri pa so pogosto namenjeni plesu. Seveda imava veliko srečo, da imava
tako razumevajoče starše in sestre, ki nama pomagajo, da se lahko z novim hobijem ukvarjava tako zagnano, saj brez njihove pomoči večina ne bi bila izvedljiva.

V teh nekaj mesecih sva doživela marsikaj, spoznala veliko novih prijateljev in predvsem ugotovila, da sva poleg tega, da sva (dobra) starša, lahko tudi še kaj drugega.

Res je, da je zdaj časa včasih še manj, po drugi strani pa me ples tako napolni z energijo in deluje terapevtsko, da človek veliko lažje prenaša vsakodnevne težave, hkrati pa mi daje zagon in motivacijo, da se včasih spet lotim kakšnih projektov, ki sem jih prej dala na stranski tir.

Za novo leto ne sprejemam sklepov, upam pa, da bo ples še naprej ostal del najinega življenja in da si bom pred 31.12. vzela čas in napisala kakšno objavo.

Srečno v novem letu!


Torta za najinega plesnega učitelja



ponedeljek, 20. oktober 2014

LJUBLJANSKO BARJE / LJUBLJANA MARSH

Letošnjo jesen nas vreme resnično razvaja in uživamo v indijanskem poletju. Ob redkih prostih trenutkih, ko ne letamo od ene obveznosti do druge in se ne ukvarjamo s šolskimi in drugimi nalogami, skušamo čim več uživati na sončku in svežem zraku.

Manumajček me je že dolgo prosil, če bi šli enkrat na izlet na Ljubljansko barje in tako smo se v nedeljo končno odpravili.
Za prvi barjanski izlet smo si izbrali Koščevo učno pot. Prijeten, nezahteven in ravno prav dolg sprehod, da smo ga z vmesnimi postanki opravili v slabi uri in pol. Definitivno ga moramo ponoviti še v drugih letnih časih.



The weather is really spoiling us this autumn and we can really enjoy the Indian summer. On the rare occasions when we have a free moment and we don't have to run from one commitment to another and all homework are done,  we try to enjoy the sun and fresh air as much as possible.

Manuboy has been asking for a trip to Ljubljana Marsh and so we finally went on Sunday.

For our first trip to the marshes we chose a simple learning trail. The trail is undemanding and just the right length for an afternoon walk. We made it in just under an hour and half, with a few stops on the way. We will definitely be returning in other seasons.


Z roko v roki v jesenski dan

KU-KU, je kdo tu?

Največja zabava celotnega izleta - skakanje iz kopice na kopico
(upam, da kakšen kmet ni jezen na nas)




Popotna malica

Rosa na barjanski travi
Škofovske kapice


Hodili smo čez mostičke, 

na mamino grozo, plezali na lovsko opazovalnico

in iz nje občudovali razgled

in hmelj (če je to hmelj), ki je rasel po njej...


torek, 20. maj 2014

HVALA, DRAGA GOSPA

Danes mi je neznana gospa razgibala popoldne, predvsem pa je dala mojim možganom veliko dela.


Manumajček je namreč danes imel na delovnem obisku dva sošolca. In po opravljenem šolskem delu so se še ne najstniški fantje začeli igrati na vrtu z žogo. Ker je dvorišče kmalu postalo premajhno, so se preselili na našo ulico, kjer se otroci večkrat žogajo, vozijo s kolesi, igrajo hokej...
Živimo namreč v naselju družinskih hiš, v coni 30 in po naši ulici naj bi praviloma potekal samo lokalni promet. Temu sicer na žalost ni tako, ampak še vseeno je omejitev 30 km/h.

Fantje najprej žogali, nato pa sta se igri pridružili še Manumajčici in mladeniči so se morali malo pokazati. Tako sta se Manumajčkova sošolca ulegla na tla na ulici in se nato umaknila vsakič, ko je pripeljal kakšen avto.
Sama sem bila deset metrov stran in mi to početje sicer ni bilo všeč, na kar sem jih tudi opozorila in svojim otrokom tovrstno početje prepovedala.

Nakar se po ulici pripelje gospa v srebrnem Citroenu. Okno je imela spuščeno še preden se je pripeljala do naše hiše in očitno je bila izredno slabe volje, ker jo je prisotnost otrok na ulici prisilila, da je pritisnila na zavore. Ko je prišla do mene, je začela vpiti skozi okno čigavi so ti otroci in kaj počnejo...
Otroci so se medtem že umaknili iz ulice in gospa se je lahko mirno odpeljala mimo.

Sošolca sta jo mahnila proti domu in čez približno petnajst minut zagledam policijsko vozilo, ki se prav počasi pelje po ulici in se ustavi ob meni in mojemu možu, ki sva bila pred našo hišo. Zelo prijazen policist mi z nasmeškom na ustih pove, da so dobili prijavo, da na našem naslovu ležijo otroci na cesti.
Ko sva mu zagotovila, da otroka, ki sta ležala v bistvu nista najina in da sta "ležeča" otroka medtem že odšla domov, sta se brez besed spet odpeljala.

Svojim otrokom sva razložila, da je bilo tako početje zelo nepremišljeno in nevarno in da naj tega zaradi lastne varnosti nikoli ne počnejo, saj ne moreš nikoli popolnoma zaupati soudeležencem v prometu.

Sama pri sebi pa sem začela razmišljati.


Ali je bilo v tem početju res kaj tako nevarnega in kriminalnega, da je nekdo začutil potrebo, da je poklical policijo?
Mislim, da ne.

Ali sem naredila nekaj hudo narobe, ker nisem bolj strogo nastopila in še sošolcem prepovedala takega početja?
Ponovno mislim, da ne. Pravzaprav sem bila izredno vesela, da fantje po končani domači nalogi niso najprej pomislili na računalniške igrice, ampak so se zaposlili in se igrali zunaj, na soncu. Mislim, da svojim otrokom delam uslugo, ko omejujem igranje računalniških igric in jih spodbujam k preživljanju čim več prostega časa na prostem. Vesela sem vsakič, ko se otroci zaposlijo in zamotijo brez elektronskih ali drugih dragih igrač in preprosto uživajo v razigranosti in pestrosti otroštva.

Kaj pa se mi pri vsej zgodbi zdi resnično narobe?
Da je nekdo tako prenapet in tako netoleranten, da gre za otroško igro (z odraslim nedaleč stran) klicati policijo.
Da ima na lokalni ulici, z omejeno hitrostjo vožnje (ki pa jo na žalost večina voznikov ne upošteva), največjo veljavo naša sveta krava - AVTO.

Že večkrat smo si stanovalci ulice prizadevali, da bi našo ulico opremili z grbinami, pa na žalost nismo bili uspešni. Sosednja ulica jih namreč ima, zato zdaj vsi vozijo po naši, da gredo lahko hitreje.
Torej - na ulici ni grbin, zdaj pa naj ne bo še otrok, da bo vse podrejeno avtomobilom.

Res žalostno.

Edina pozitivna stvar pri celi zgodbi je bila, da se je tudi policistoma zdelo rahlo banalno, da sta se po uradni dolžnosti morala odzvati temu klicu.


In tako, draga gospa, hvala lepa za popestritev dneva. Hvala, da ste mi dali snov za razmišljanje.
Da sem ugotovila, da v bistvu nisem slaba mama, pa če tudi je kakšen otrok pod mojim nadzorom ležal na ulici in da sem boljša oseba od vas, saj z veseljem vsakič počakam, da otroci pospravijo gole iz ulice, da umaknejo kolesa in se varno umaknejo na pločnik ter da ne obremenjujem policistov s svojo nestrpnostjo in imajo tako čas, da se ukvarjajo z resnimi zadevami.

petek, 9. maj 2014

NIČ ZA VEGETARIJANCE / NOTHING FOR VEGETARIANS

Pa je že maj!

Najprej je šel na dopust moj šivalni stroj - je nujno potreboval malo TLC-ja po šestih letih pridnega dela.

Potem pa smo šli na dopust še mi. Na prekrasno družinsko potepanje po Pragi. Bilo je prečudovito in res smo uživali v gostoljubju naših prijateljev.

Zdaj pa je že skoraj minil prvi teden realnosti in z realnostjo je prišla že prva bolezen. Manumajčico št. 2 kuha vročina, jaz pa imam zato čas, da kuham kosilo. In to nekaj čisto posebnega - Sicilijanski ragu. Pred dvema dnevoma sem gledala oddajo Anthony-ja Bourdain-a No Reservations (7. sezona, 11. del), kjer ga je kuhala sicilijanska mamma. In ga nisem pozabila, stalno se je vračal v moje misli in zato že eno urico pridno brbota na štedilniku.
Natančnega recepta sicer nimam, ampak upam na najboljše rezultate in če se bo moja različica izkazala za dobro, jo napišem.






It is already May!

In April my sewing machine went on a sick leave- it desperately needed some TLC after six years of diligent work.

Then we went on vacation. We went on a beautiful family vacation to Prague. It was wonderful and we really enjoyed the hospitality of our friends.

Now the first week of being back to reality is almost over and it brought with it the first illness. Manugirl No.2 is in bed with high fever and I have time to cook lunch. And today I am making something new - Sicilian ragu. I watched Anthony Bourdain's No Reservations (Season 7, Part 11), where a Sicilian Mamma prepares it. And I could not forget it, my thoughts constantly returned to that footage. And because of all that, the ragu is already bubbling on the stove.

I do not have an exact recipe, but I am hoping for the best results and if my version of this dish turns out well, I will post the recipe.

ponedeljek, 24. februar 2014

NAKUPOVANJE V STILU / SHOPPING IN STYLE

Se spomnite pikaste nakupovalne torbe? Torba je požela navdušenje pri vseh, ki so jo videli.

Nastala je še manjša različica, ki mi je tudi zelo všeč, vendar je bolj primerna za prenašanje malice ali pa vsakodnevnih malenkosti, kot za nakupe.




Nadvse ponosna pa sem nad torbo, ki sem jo naredila za mojo sestro.

Definitivno najbolj elegantna nakupovalna torba, ker sem jih videla v zadnjem času in sestra bo lahko hodila po nakupih "v stilu".

Vse te torbice pa imajo še eno prednosti, da so obojestransko uporabne in tako dobiš dve torbi za ceno ene.



Do you remember the spotted shopping bag? Everybody who saw it loved it.

I also made a smaller version, which I also love, but it is more suitable for carrying you lunch or other small items than for shopping.


But I am extremely proud of the bag that I made for my sister.


Definitely the most stylish shopping bag I saw lately and my sister will be able to go shopping "in style".


All of these bags have another advantage – you can use them on both sides, so you get two bags for the price of one.



nedelja, 23. februar 2014

PUSTNI KROFI


Letos sem si priprave na pustno rajanje močno olajšala in si kostume za Manumajčici sposodila, Manumajček pa bojkotira pust že drugo leto zapored (ga nič ne silim, ker več ali manj tudi sama ne maram pusta).
Včeraj pa sem z Manumajčicama krasila emonsko togo, da jo bo imela ogrnjeno Manumajčica št.2, ko se bodo z vrtcem kot stari Emonci udeležili pustnega karnevala na Ptuju.

Z drugačnimi pripravami pa sem začela že en mesec pred pustom in spekla krofe. Nekega petka so mi zadišali in v soboto na kulturni praznik sem imela čas in tako sem se lotila peke.
Kdo ve, če bom za pusta sploh imela čas, da podvig ponovim?

Sestavine (za približno 36 krofov):
900 - 950 g moke
60 g kvasa
1/2 jedilne žlice soli
7 rumenjakov
120 g sladkorja
130 g masla
10 žlic ruma
3/8 l  mleka
kupljena marelična marmelada (ne vem zakaj mi v krofih bolj paše kupljena, kot pa odlična domača)

V posodo električnega mešalca damo moko in na rob moke še sol.
Pripravimo kvasni nastavek tako, da zmešamo kvas, žličko sladkorja, žličko moke in toliko mleka, da dobimo gosto gladko zmes, ki jo postavimo na toplo, da vzhaja.

V kozico damo mleko, maslo in sladkor ter na majhnem ognju segrevamo dokler se sladkor in maslo ne stopita. Odstavimo iz ognja in pustimo ohladiti do mlačnega in dodamo rum in rumenjake.

Vzhajan kvas in mlačno tekočino dodamo moki in umesimo mehko testo, ki ne sme biti presuho (raje malo bolj vlažno). Če uporabljamo električni mešalec, mešamo testo vsaj 10 minut, če pa testo pripravljamo ročno, ga potem, ko nastane lepo testo še "tolčemo" s kuhalnico dokler ne začnejo nastajati mehurji.
Testo nato pustimo vzhajati, ko je dobro vzhajano ga pregnetemo in še enkrat pustimo vzhajati.

Vzhajano testo zvrnemo na mizo pogrnjeno s pomokano rjuho ali prtom in razvaljamo na debelino 2 cm. Iz testa s pomočjo modela ali kozarca premera cca 7 cm izrežemo kroge, ki jih pustimo na rjuhi vzhajati. Med vzhajanjem so krofi pokriti z rjuho in ko ena stran dobro vzhaja, jih obrnemo in vzhajamo še drugo stran.

Dobro vzhajane krofe ocvremo v segretem olju za cvrtje. Pravilno temperaturo olja lahko določimo na dva načina - v hladno olje damo košček surovega krompirja in ko je lepo zapečen, je olje pravilno segreto ali pa v vroče olje potopimo ročaj lesene kuhalnice - če je olje dovolj segreto iz ročaja izhajajo mehurčki.
Krofe polagamo v olje z zgornjo stranjo navzdol in pečemo 3 minute pokrite, jih obrnemo in pečemo še 3 minute odkrite. Moč ognja prilagajamo hitrosti pečenja, da se nam krofi slučajno ne zažgejo, po izkušnjah pa ni potreben prevelik ogenj.

Pečene krofe polagamo na kuhinjski papir, da se odcedijo, nato pa vanje nabrizgamo marelično marmelado. (Pri nas doma za brizganje uporabljamo neko pripravo za krašenje tort, ki zgleda kot majhna okrogla harmonika in ji lahko menjamo nastavke. Izberem ozek, dolg nastavek, kot povečana injekcijska igla, marmelado pa pred uporabo dobro premešam, da se zmehča).

Na koncu krofe potresemo še s sladkorjem v prahu.

DOBER TEK!




sobota, 22. februar 2014

ČEPRAV NE IGRAMO TENISA / ALTHOUGH WE DO NOT PLAY TENNIS

Ali se to dogaja še komu drugemu ali samo meni - vidim kakšen nov recept ali idejo za izdelek in moram to takoj preizkusiti še sama? Še isti ali pa vsaj naslednji dan.

To sem mi je zgodilo s krilom iz kroga, naslednji dan pa še s teniškim krilcem. Pri tem krilu mi je všeč vse - kroj, material, preprostost izvedbe, kako izdelek zgleda na modelu...
Zakopala sem se v svoje zaloge blaga in čez nekaj ur sta imeli moji mali manekenki spet novi krilci. Eno je celo Kenzo by Manuma (ostanke je potrebno tudi porabit).




Do you know the feeling – you came across a new recipe or a tutorial or pattern you have to immediately try to make it yourself? You have to make right this moment or at least the next day.

That's what happened to me with The Circle Skirt and than again the very next day even with The Tennis Skirt by Kitschy Coo. In absolutely love this tutorial and the end result, I love it all - the cut, the material, the simplicity of construction, how it looks on my girls...


I looked through my fabric stash and a few hours later my two little models had new skirts. One is even Kenzo by Manuma (one has to use the leftovers).