torek, 20. maj 2014

HVALA, DRAGA GOSPA

Danes mi je neznana gospa razgibala popoldne, predvsem pa je dala mojim možganom veliko dela.


Manumajček je namreč danes imel na delovnem obisku dva sošolca. In po opravljenem šolskem delu so se še ne najstniški fantje začeli igrati na vrtu z žogo. Ker je dvorišče kmalu postalo premajhno, so se preselili na našo ulico, kjer se otroci večkrat žogajo, vozijo s kolesi, igrajo hokej...
Živimo namreč v naselju družinskih hiš, v coni 30 in po naši ulici naj bi praviloma potekal samo lokalni promet. Temu sicer na žalost ni tako, ampak še vseeno je omejitev 30 km/h.

Fantje najprej žogali, nato pa sta se igri pridružili še Manumajčici in mladeniči so se morali malo pokazati. Tako sta se Manumajčkova sošolca ulegla na tla na ulici in se nato umaknila vsakič, ko je pripeljal kakšen avto.
Sama sem bila deset metrov stran in mi to početje sicer ni bilo všeč, na kar sem jih tudi opozorila in svojim otrokom tovrstno početje prepovedala.

Nakar se po ulici pripelje gospa v srebrnem Citroenu. Okno je imela spuščeno še preden se je pripeljala do naše hiše in očitno je bila izredno slabe volje, ker jo je prisotnost otrok na ulici prisilila, da je pritisnila na zavore. Ko je prišla do mene, je začela vpiti skozi okno čigavi so ti otroci in kaj počnejo...
Otroci so se medtem že umaknili iz ulice in gospa se je lahko mirno odpeljala mimo.

Sošolca sta jo mahnila proti domu in čez približno petnajst minut zagledam policijsko vozilo, ki se prav počasi pelje po ulici in se ustavi ob meni in mojemu možu, ki sva bila pred našo hišo. Zelo prijazen policist mi z nasmeškom na ustih pove, da so dobili prijavo, da na našem naslovu ležijo otroci na cesti.
Ko sva mu zagotovila, da otroka, ki sta ležala v bistvu nista najina in da sta "ležeča" otroka medtem že odšla domov, sta se brez besed spet odpeljala.

Svojim otrokom sva razložila, da je bilo tako početje zelo nepremišljeno in nevarno in da naj tega zaradi lastne varnosti nikoli ne počnejo, saj ne moreš nikoli popolnoma zaupati soudeležencem v prometu.

Sama pri sebi pa sem začela razmišljati.


Ali je bilo v tem početju res kaj tako nevarnega in kriminalnega, da je nekdo začutil potrebo, da je poklical policijo?
Mislim, da ne.

Ali sem naredila nekaj hudo narobe, ker nisem bolj strogo nastopila in še sošolcem prepovedala takega početja?
Ponovno mislim, da ne. Pravzaprav sem bila izredno vesela, da fantje po končani domači nalogi niso najprej pomislili na računalniške igrice, ampak so se zaposlili in se igrali zunaj, na soncu. Mislim, da svojim otrokom delam uslugo, ko omejujem igranje računalniških igric in jih spodbujam k preživljanju čim več prostega časa na prostem. Vesela sem vsakič, ko se otroci zaposlijo in zamotijo brez elektronskih ali drugih dragih igrač in preprosto uživajo v razigranosti in pestrosti otroštva.

Kaj pa se mi pri vsej zgodbi zdi resnično narobe?
Da je nekdo tako prenapet in tako netoleranten, da gre za otroško igro (z odraslim nedaleč stran) klicati policijo.
Da ima na lokalni ulici, z omejeno hitrostjo vožnje (ki pa jo na žalost večina voznikov ne upošteva), največjo veljavo naša sveta krava - AVTO.

Že večkrat smo si stanovalci ulice prizadevali, da bi našo ulico opremili z grbinami, pa na žalost nismo bili uspešni. Sosednja ulica jih namreč ima, zato zdaj vsi vozijo po naši, da gredo lahko hitreje.
Torej - na ulici ni grbin, zdaj pa naj ne bo še otrok, da bo vse podrejeno avtomobilom.

Res žalostno.

Edina pozitivna stvar pri celi zgodbi je bila, da se je tudi policistoma zdelo rahlo banalno, da sta se po uradni dolžnosti morala odzvati temu klicu.


In tako, draga gospa, hvala lepa za popestritev dneva. Hvala, da ste mi dali snov za razmišljanje.
Da sem ugotovila, da v bistvu nisem slaba mama, pa če tudi je kakšen otrok pod mojim nadzorom ležal na ulici in da sem boljša oseba od vas, saj z veseljem vsakič počakam, da otroci pospravijo gole iz ulice, da umaknejo kolesa in se varno umaknejo na pločnik ter da ne obremenjujem policistov s svojo nestrpnostjo in imajo tako čas, da se ukvarjajo z resnimi zadevami.

petek, 09. maj 2014

NIČ ZA VEGETARIJANCE / NOTHING FOR VEGETARIANS

Pa je že maj!

Najprej je šel na dopust moj šivalni stroj - je nujno potreboval malo TLC-ja po šestih letih pridnega dela.

Potem pa smo šli na dopust še mi. Na prekrasno družinsko potepanje po Pragi. Bilo je prečudovito in res smo uživali v gostoljubju naših prijateljev.

Zdaj pa je že skoraj minil prvi teden realnosti in z realnostjo je prišla že prva bolezen. Manumajčico št. 2 kuha vročina, jaz pa imam zato čas, da kuham kosilo. In to nekaj čisto posebnega - Sicilijanski ragu. Pred dvema dnevoma sem gledala oddajo Anthony-ja Bourdain-a No Reservations (7. sezona, 11. del), kjer ga je kuhala sicilijanska mamma. In ga nisem pozabila, stalno se je vračal v moje misli in zato že eno urico pridno brbota na štedilniku.
Natančnega recepta sicer nimam, ampak upam na najboljše rezultate in če se bo moja različica izkazala za dobro, jo napišem.






It is already May!

In April my sewing machine went on a sick leave- it desperately needed some TLC after six years of diligent work.

Then we went on vacation. We went on a beautiful family vacation to Prague. It was wonderful and we really enjoyed the hospitality of our friends.

Now the first week of being back to reality is almost over and it brought with it the first illness. Manugirl No.2 is in bed with high fever and I have time to cook lunch. And today I am making something new - Sicilian ragu. I watched Anthony Bourdain's No Reservations (Season 7, Part 11), where a Sicilian Mamma prepares it. And I could not forget it, my thoughts constantly returned to that footage. And because of all that, the ragu is already bubbling on the stove.

I do not have an exact recipe, but I am hoping for the best results and if my version of this dish turns out well, I will post the recipe.