nedelja, 20. november 2011

ADVENTNI KOLEDAR

Trgovci nas vsako leto bolj zgodaj začnejo zasipavati z božično ponudbo. Tega resnično ne maram - božični okraski takoj za svečami za prvi november.

Letos sem se temu na nek način pridružila tudi sama, saj je bil do sedaj december še vsako leto prekratek za vsa božična opravila.
Ker je bilo vreme ta vikend turobno dolgočasno in ni bilo nič posebnega na programu sem se lotila prvih priprav - v soboto sem spekla čokoladno potico, ki je že varno spravljena v skrinji.
Danes pa sem se lotila projekta, ki je bil na seznamu odkar imam otroke: adventni koledar iz blaga.

Kot otrok sem vedno občudovala adventni koledar, ki ga je za svoje štiri otroke sešila moja teta - 24 vrečk iz božičnega blaga, ki so jih nalepili na vrata otroške sobe, vanje pa je teta skrila sladkarije.
S tem v mislih sem kupila dve vrsti blaga, vendar pa sem se odločila za drugačno obliko, ki jo bo lažje pritrditi na vrata in bo lahko več let zapored služila trem otrokom.

Potrebovala sem dvakrat po pol metra blaga, današnje dopoldne in številke, ki jih je iz samolepilne tapete izdelal mož. Tako opremljeni lahko v miru počakamo na začetek decembra.

No, ja - še en obisk trgovine, da napolnim koledar z dobrotami.

nedelja, 06. november 2011

PRENOVA V POL URE

Danes je bil dan, ko sem imela po dveh dneh zelo slabega počutja spet malo več energije.
Tako sem se lotila nujnih šiviljskih projektov - sešila sem si dvoje "jazz pants", ki so moja najljubša domača oprava. Prejšnja runda - modre in vijolične - je stara že nekaj let in počasi začenjajo razpadati, zato je bilo nujno, da se na novo opremim. Tako so nastale ene vinsko rdeče iz bombažnega jerseya in ene temno zelene in bambusovega jerseya. Bambusov jersey sem uporabila prvič in moram priznati, da je zelo prijeten. Kako se bo pa obnesel dolgoročno, bomo pa še videli.

Zelo pa sem ponosna na hitro prenovo - vse skupaj mi je vzelo pol ure.

Prenovila oz. bolje rečeno oblekla sem pisarniški stol, ki sem ga prinesla še od doma. Zdaj ima svoje mesto v otroški sobi in dve desetletji staro blago je začelo razpadati. Preden bi otroci raztrgali penasto gumo, sem ga poskusila rešiti.



Otroška soba je pobarvana v osnovnih barvah, zato sem uporabila kar rdeče tapetniško blago, ki sem ga imela doma (čaka na predelavo v torbico). Z malo elastike se je spremenilo v pralno prevleko za stol.
In tako sem stolu podaljšala življenjsko dobo še za kakšno leto (ali pa desetletje).


PO TREH LETIH

Danes sem storila pomemben korak in po treh letih na dan potegnila: MASAŽNO MIZO.



Uboga revica je tri leta (od moje zadnje nosečnosti) stala v kotu spalnice in nabirala prah.
Zdaj pa mislim, da je nastopil čas, da se zadeve spet malo resneje lotim.

Prva žrtev bo mož.

Nato pa rabim nove žrtve, ki bi šle pod mamine roke.

sobota, 05. november 2011

SADNA TORTA ZA MANUMAJČKA

Jeseni ima rojstni dan naš Manumajček.
Že od malega je rahlo nenavaden otrok, vsaj kar se tiče sadja. Starši morajo otroke ponavadi siliti in prepričevati, naj pojedo kaj sadja, mi pa smo ga Manumajčku že prepovedovali in omejevali, ker mu nikoli ni bilo dovolj.
Na vrtu (doma in pri moji mami) se ga vedno najde v bliži drevesa ali grma, ki trenutno rodi, v trgovini in na tržnici vedno prosi za sadje. Mislim pa tudi, da razen banane ni sadja, ki ga ne bi jedel.

Da ne bo pomote- rad ima tudi čokolado in bombone, ampak sadje je njegova stvar.

Tega načela se drži tudi pri tortah. Najraje ima sadne torte v vseh možnih oblikah. Če je pri Manumajčici št.1 odgovor na vprašanje "Kakšno torto bi za rojstni dan?" vedno: čokoladna, je pri Manumajčku: sadna.

Tokrat sem se želela malo bolj potruditi in se nisem zadovoljila z navadnim biskvitom poljnjenim s sadjem in smetano. Zato sem se odločila, da po dolgem času spet naredim torto iz tople biskvitne mase s smetanovo-skutno kremo in sadjem. Oboje pa je iz kuharske knjige Die Gute Küche (Plachutta, Wagner).



TOPLA BISKVITNA MASA

SESTAVINE
110g sladkorja
85g moke
40g škroba
5 jajc
1 vanilin sladkor
ščepec soli

Jajca, sladkor, vanilin sladkor in sol najprej stepamo nad soparo, ko naraste umaknemo iz sopare in stepamo dokler se ne ohladi. Dodamo moko pomešano s škrobom in previdno vmešamo v jajčno kremo. Pečemo približno 30 minut pri 200°C.


SMETANOVA-SKUTNA KREMA

SESTAVINE
375g pasirane skute
375ml sladke smetane
190ml kisle smetane
225g sladkorja v prahu
sok in lupina ene limone
1 vanilin sladkor
5 listov želatine

Zmešamo skuto, kislo smetano, sladkor v prahu, sok in lupino limone in vanilijev sladkor. Želatino namočimo v mrzlo vodo in pustimo, da se napije. Nato jo ožamemo in v kozici previdno stopimo. Stopljeni želatini dodamo dve žlici skutne kreme, dobro premešamo in vmešamo nazaj v kremo. Primešamo še stepeno sladko smetano.

Pečen biskvit prerežemo in spodnji del testa položimo na krožnik ter obdamo s tortnim obročem obloženim s peki papirjem. Na testo nalijemo kremo, prekrijemo z drugim delom testa, rahlo pritisnemo in za nekaj ur postavimo v hladilnik. Nato odpremo tortni obroč, odstranimo peki papir in torto posujemo s sladkorjem v prahu.

Torto lahko poljubno spreminjamo z dodatkom sadja - v koščkih ali pa v kremo vmešamo sadni pire ali marmelado.



Naša različica:
Testo sem (s težavo) dvakrat prerezala. Na testo sem naložila na koščke narezane breskve iz kompota, okrog cele torte pa sem zataknila polovične rezine kivija. Sledila je polvica kreme in sredinjski del testa. V drugo polovico kreme sem vmešala tri velike žlice jagodne marmelade, da se je krema obarvala rahlo rožnato. S tem sem napolnila drugo plast torte, prekrila z vrhnjo plastjo testa in postavila v hladilnik.
Naslednji dan sem torto rešila iz oklepa in jo posula s sladkorjem v prahu.

DOBER TEK!




Takole so izgledale vse dobrote s katerimi smo se sladkali tistega dne

petek, 04. november 2011

SNEMANJE REKLAME

Manumajčica št.1 in z njo tudi jaz kot spremljevalka sva doživeli zelo zanimivo izkušnjo - snemanje televizijske reklame za naročnika iz tujine.

Pred časom sem Manumajčico št.1 peljala na avdicijo za reklamo, vendar ni bila izbrana. Čez nekaj časa pa so me poklicali, če jo pripeljem na avdicijo za drugo reklamo. In tako se je začelo.

Prestala je prvo avdicijo oz. casting kot se reče po novem v spremstvu babice (ki so jo tudi hoteli poslikati, pa ni pustila). Čez tri dni so naju poklicali na ponoven casting, ker je prišla v ožji izbor. Po rahli zmedi in dolgem čakanju so jo poslikali in posneli, ni pa ravno sodelovala in je bila zelo zadržana, zato smo bili prepričani, da je zgodba s tem zaključena.

Pa ni bila. Ponovno so me poklicali in dogajanje se je začelo.

V petek sva šli poskušat očala - taka velika, starinska, zaradi kakršnih je moja sestra še vedno nesrečna.

V torek (na praznik) sva bili tri ure in pol na kostumski probi - pol ure sva se hitrostno preoblačili, ostali čas pa dolgovezno dolgočasili.

Včeraj pa je nastopil veliki dan. Začel se je ob 9.15 pri zobozdravniku, kjer so ji nalepili začasni zobni aparat. Po uri in pol so nas (Manumajčico št.1 in še pet drugih nastopajočih) s kombijem odpeljali na lokacijo snemanja v manjši kraj blizu Ljubljane. In spet se je začelo čakanje. Ker sem se iz prejšnjih dni naučila, da vse poteka zelo zelo počasi, sem bila tokrat pripravljena in imela s seboj veliko količino stvari za krajšanje časa. Pomagalo je pa tudi, da je v reklami nastopala še ena približno enako stara deklica in sta imeli družbo.

Samo zakulisje snemanja je bila pa res zanimiva izkušnja, saj pri nastajanu reklame, ki traja manj kot minuto in ki jo večina ljudi itak spregleda, sodeluje neskončna množica ljudi, če ne upoštevam približno trideset nastopajočih.
Hišo v kateri smo snemali, sta lastnika oddala za to priložnost. Vendar ko sem govorila z njima, jima je bilo že žal. Saj sta imela za tri dni popolnoma okupirano hišo, ljudje so si podajali kljuke, v vseh prostorih pa so se grmadili kupi - od oblek, ličil, pripomočkov, luči, kamer... Na dvorišču so bili šotori, klopi ter hrana in pijača.

Samo snemanje se je začelo ob devetih zjutraj, od pol treh do pol štirih je bil odmor za kosilo, o tem kdaj se bo končalo, pa je osebje sprejemalo stave, ki so se gibale okrog polnoči. K sreči nama tega ni bilo potrebno čakati, saj je bila Manumajčica št.1 na vrsti takoj po kosilu in je zaključila v dobri uri in pol.
Moram priznati, da sem bila zelo presenečena in ponosna, saj je Manumajčica št.1 vse kar se je dogajalo (zobozdravnik, frizer, čakanje, čakanje...) prenašala zelo dobro in potrpežljivo. Predvsem pa se je izkazala pri snemanju. Na obeh castingih je bila dokaj zadržana, na samem snemanju pa ni bilo niti sledu sramežljivosti in pridno je ubogala režiserjeva navodila oz. navodila asistentke, saj je bil režiser tujec.

Po končanem snemanju je sledil še kratek obisk zobozdravnika, da so aparat spet odstranili, potem pa sva šli po desetih urah končno domov.

Manumajčica št.1 je komentirala, da bi še kdaj počela kaj takega.

Pa spet se je pokazalo kako je naša draga Slovenija majhna, saj sta bila med sodelujočimi moj vrstnik iz gimnazije in dekle, ki je deset let živelo v istem bloku kot jaz, samo nadstropje niže.

torek, 01. november 2011

MARMELADA IZ HRUŠK IN POMARANČE

Ob nedavnem navalu hitropokvarljivih hrušk sem se podala na lov za novimi idejami in recepti kako hruške ohranit za zimske dni.

Moj mož se je lotil klasike in tako imamo v kleti kar nekaj kozarcev hruškovega kompota.

Jaz pa sem na zanimivi strani o hruškah odkrila recept za marmelado iz hrušk in pomaranče. To ni klasična marmelada, ampak je končni rezultat lepljiva gosta tekočina s koščki hruške in pomaranče. Malo težje jo je namazati na kruh, odlično pa se obnese kot priloga h palačinkam ali kot polnilo za biskvite in rolade.



Priprava je zelo preprosta, še posebno, ker sem originalni recept rahlo prilagodila, tako da sem dodala vrečko Gelfix Extra 2:1 in se tako izognila steriliziranju.



Sestavine:

1 pomaranča
1,5 skodelice vode
3 skodelice sladkorja
1,5 kg hrušk
3 jedilne žlice limoninega soka
1 vrečka Gelfix Extra 2:1

Pomarančo olupimo z nožem in narežemo na majhne kose.
V posodo damo vodo in sladkor in segrevamo dokler se sladkor ne stopi.
Dodamo olupljene in na majhne kocke narezane hruške, pomarančo, limonin sok in Gelfix Extra zmešan z žlico sladkorja. Med stalnim mešanjem hitro zavremo in kuhamo, da postane tekočina gosta.
Z vročo marmlado napolnimo vroče steklene kozarce, ki smo jih dobro pomili in sterilizirali v pečici pri  100°C ter pokrijemo s pomitimi in prevretimi pokrovčki. Kozarce postavimo na pokrovčke za 5 min. Nato jih spet pravilno obrnemo in pustimo na pultu, da se ohladijo.

DOBER TEK!