NOVI ZAČETKI / NEW BEGINNINGS

Danes je prvi dan novega leta. Čas za nove začetke, za nove sklepe, za nove načrte...

Jaz se držim načela, da novoletnih sklepov ali zaobljub ne delam, saj so potem samo vzrok za slabo vest ob koncu leta. Vseeno pa se človek ob novi letnici ozre nazaj in malo premisli o starem letu.

Kljub temu, da je nekaj stvari ostalo nerealiziranih oziroma mi niso uspele, pa sem načeloma kar zadovoljna z dosežki leta 2013.
Kot najpomembnejšega lahko izpostavim registracijo in legalizacijo svojega hobija. Zadeva je sicer po treh mesecih še vedno bolj kot ne v povojih, saj mi čas ne dopušča večje aktivnosti, ampak prvi korak je bil narejen.
Zdaj pa sem seveda vedno na lovu za novimi idejami in nastajajo različni prototipi.

In tako je na deževen dan med prazniki nastal nov šal, ki je premiero doživel na včerajšnjem izletu, čeprav je glede na osnovni material (tkanina iz mešanice bombaža in lanu) bolj poletni modni dodatek.

Če bodo odzivi pozitivni, jih bo nastalo še več, v različnih barvnih odtenkih, mogoče pa še v kakšnem drugem materialu.

Today is the first day of the New Year. Time for new beginnings, for new resolutions, new plans...

I tend not to make New Year's resolutions, because they only cause bad conscience at the end of the year. However, it is time to look back and reflect on the old year.

Despite the fact that some things remain unrealized or I have failed at some things, but in general I am quite satisfied with the achievements of 2013.

The most important is probably the registration and legalization of my hobby. I am moving at a very slow pace, but at least I am moving.

Now I am constantly on the hunt for new ideas and making prototypes.

And so I made a new scarf on a rainy day during the holidays. I wore it yesterday for the first time, even though it is more a summer accessory, because it is made of a cotton – flax blend.

If I get positive feedback, I will make more, in a variety of colors, maybe even in another material.

PREDSTAVE / IMAGINE

Trenutno sem v življenju naletela na veliko oviro. Obstajala je že nekaj časa, zdaj pa se je mala snežena kepica zakotalila po dolgi strmini in pred menoj pristala kot snežni zamet. Očitno je ne smem več ignorirati.

Že samo življenje s to oviro je bilo težavno, spoznanje, da moram nekaj ukreniti glede te ovire pa mi je pobralo vso energijo, ki bi jo lahko v normalnih razmerah drugače porabila. Samo odstranjevanje ovire me izčrpava tako psihično kot fizično. Na mojo srečo in veselje mi mož popolnoma stoji ob strani in me podpira pri mojem boju. 
Seveda pa na račun tega trpi tako družina kot moje ustvarjanje, ki ga v zadnjem času skorajda ni. Ravno tako sem bolj kot ne neaktivna v kuhinji, kakšnih novih kulinaričnih dosežkov pa že dolgo ni bilo. 
Na tem mestu se moram zahvalit še svojemu tastu, ki veliko pomaga pri otrocih in nas pogosto reši pred stradanjem s svojimi juhicami, mineštrami in drugimi dobrotami.

Trenutno imam začrtano strategijo svojega boja in že to mi daje nekaj upanja, čeprav si možnih posledic še ne znam predstavljati.

Lahko pa si predstavljam okus čokoladne pite z malinami, s katero smo se sladkali mrzlega junija.

TESTO:

250 g moke
100 g masla (na sobni temperaturi, narezano na majhne kocke)
100 g sladkorja v prahu
ščep soli
2 jajci

V posodo damo moko, maslo, sladkor in sol ter s prsti mešamo dokler ne dobimo "drobtin". Nato dodamo še jajci in gnetemo dokler ne dobimo gladkega testa.
Testo oblikujemo v kepo, zavijemo v prozorno folijo za živila in pustimo počivati v hladilniku eno do dve uri.

240 g ohlajenega testa  na pomokani površini razvaljamo na debelino 2-3 mm in z njim obložimo dobro namaščen okrogel pekač za pite premera 20 cm in ponovno postavimo v hladilnik za vsaj 20 min.
Testo večkrat prebodemo z vilicami in "slepo"  pečemo 20 minut v pečici ogreti na 190°C (na testo položimo papir za peko in nanj natresemo suha fižolova zrna). Nato znižamo temperaturo pečice na 180°C, odstranimo papir in fižol in pečemo še 5 minut.
Testo vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladi medtem pa pripravimo nadev.


NADEV:

250 ml sladke smetane
200 g drobno nasekljane dobre temne čokolade (delež kakava 60-70%)
25 g agavinega sirupa
50 g masla, narezanega na majhne koščke

250 g malin

V kozici na srednjem ognju segrejemo smetano. Ko zavre, umaknemo iz ognja in dodamo sirup in čokolado. Z metlico mešamo dokler ne dobimo gladke kreme. Ob stalnem mešanju dodamo še maslo, košček za koščkom.

Na pečeno testo razporedimo maline in čeznje prelijemo kremo. Počakamo, da se ohladi, nato pa postavimo v hladilnik za vsaj dve uri preden postrežemo.

Pito režemo z zelo ostrim nožem, ki ga pomočimo v vročo vodo za vsak kos.
Postrežemo jo hladno, vendar ne takoj iz hladilnika.

I ran in to a major obstacle in my life right now. Actually it has been there for some time, but now the small snow ball roll down the long slope and landed in front of me as a large pile of snow. Obviously I can not longer ignore it.

Admitting the existence of this obstacle was a difficult thing to do, deciding that something must be done about it was even harder. I spent all my energy on these decisions, the energy that could have been otherwise spent. Working on removing the obstacle is draining me both mentally and physically. Luckily for me, my husband fully stands by me and supports me in my fight.

Of course there are some consequences in our family life and my creating is suffering badly. I am also inactive in the kitchen. Lately I haven't made any new culinary achievements.

At this point, I have to thank my father in law, who is helping us a lot with the children and he often saves us from starvation with his soups, stews and other delicacies.

Currently I have outlined the strategy for the fight and it gives me some hope, even though I can not even imagine the potential consequences.

But I can vividly imagine the taste of chocolate pie with raspberries, which we had back in the cold month of June.

DOUGH:

250 g flour

100 g butter (at room temperature, cut into small cubes)

100g caster sugar

pinch of salt

2 eggs

Put the flour, butter, sugar and salt in a dish and mix it by hand until you get "crumbs". Then, add eggs and knead until you get smooth dough.

Shape the dough into a ball, wrap it in transparent foil and let it rest in the refrigerator for one to two hours.

Roll out 240 g chilled dough on a floured surface to a thickness of 2-3 mm and put it in a well-greased pie mold (20cm diameter) and put back in the fridge for at least 20 min.

Prick the dough several times with a fork and "blind« bake for 20 minutes in a preheated oven at 190 °C (line the dough with baking paper and put some dry beans on it). Lower the oven temperature to 180 °C, remove the paper with the beans and bake for another 5 minutes.

Take the dough out and allow it to cool while you prepare the filling.

FILLING:

250 ml whipping cream

200 g finely chopped good dark chocolate

25 g agave syrup

50 g butter, cut into small pieces

250 g raspberries

Heat the cream in a saucepan over medium heat. When it boils, remove from the stove and add the syrup and chocolate. Mix with the whisk until you get a smooth cream. Carry on mixing and add the butter, piece by piece.

Spread the raspberries on the baked pie and pour the cream over them. Allow to cool and then place in the refrigerator for at least two hours before serving.

Cut the pie with a very sharp knife, dipped in hot water for each piece.

Serve it cold, but not straight from the fridge.

NEW GIRL IN TOWN

Tema moje današnje objave me navdaja hkrati z navdušenjem in rahlim razočaranjem, ampak na koncu prevlada navdušenje.
V torek sem šla po dolgem času v službo s kolesom in se domov vračala po Trubarjevi ulici in popolnoma presenečena zagledala trgovino Šivilja in the House - trgovinica namenjena šivanju krpank, da se izrazim po slovensko (oziroma patchworkov ali quiltov mednarodno). Danes pa sem si vzela deset minut časa, da sem si ta mali raj tudi ogledala. Ponujajo različno blago, dodatke, opremo in celo tečaje ob zelo prijazni postrežbi.
Nekaj takega sem močno pogrešala v naši mali, ljubi Sloveniji, občudovala v različnih internetnih trgovinah in vzdihovala zaradi ogromnih poštnin.
Skratka veliko razlogov za navdušenje.

Zakaj sem pa razočarana?
Ker se je na dnu moje duše, nekje potlačena skrivala idejica, da bi "ko bi bila velika" imela neko tako trgovinico. Z dodatkom aparata za kavo in čajnika in dnevno svežega peciva, da bi lahko združila dva svoja hobija oziroma veselji.

Ker pa seveda nisem tako podjeten in avanturističen tip človeka, da bi pustila trenutno službo in se podala v samostojne vode in ker so moje šiviljske sposobnosti pravzaprav ljubiteljske in daleč od profesionalnih, sem izredno vesela, da je nekdo prišel na podobno idejo in bil tako pogumen, da jo je uresničil in da zdaj obstaja kraj kamor grem lahko po material in nasvete.

Skratka na koncu dejansko prevlada navdušenje!

P.S. Naj povem, da se s šivanjem krpank še nisem prav veliko ukvarjala. Pravzaprav imam samo nekaj začetkov, ki sem se jih naučila po brezplačnem internetnem tečaju , ampak blago je uporabno za veliko različnih projektov.

TORBICA ZA LIČILA / MAKE-UP BAG

Zadnje čase stalno nekaj ustvarjam, kuham in pečem. Za objave na blogu pa mi zmanjka časa in zagona. Sem pa resnično vesela koliko mi je že uspelo ustvariti v letošnjem letu.

Začelo se je z januarskim obiskom pri moževi teti. Takoj sem dobila idejo, da bi ji sešila torbico za kozmetične pripomočke - podobno kot sem jo sešila za srečelov.

Vse potrebno je bilo doma, tako da smo bili hitro pripravljeni za obisk.

Lately I am constantly creating, cooking or baking something. But when it comes to posting on my blog I don’t have any energy or time left. But I'm really happy how much I already created this year.

It started with the visit to my husband's aunt in January. As soon as we got the invitation I decided to sew a make-up bag - like the one I sewed for the raffle.

I had all I needed at home, so we were soon ready to go for a visit.

Le kaj se skriva notri?

I wonder what is hiding inside.

8. MAREC / MARCH 8

Sama nikoli nisem bila pristaš ali ljubitelj osmega marca, pokazati pa moram letošnjo bero cvetja.

Na željo Manumajčice št.1 smo se ženske iz naše hiše lotile izdelave rožic iz krep papirja.

S končnim izidom sem več kot zadovoljna in bogatejša za šopek rož.

I have never been a fan of March eighth, but I have to show you the flowers I got this year.

Manugirl No.1 wanted to make me something. So the women in our house sat down and made flowers from crepe paper.

I am more than satisfied with the final result and I am richer for a bouquet of flowers.

Še posebej ponosna sem na rožico, ki jo je popolnoma samostojno izdelala še ne štiriletna Manumajčica št.2.

I am especially proud of the flower, which Manugirl No.2 made completely herself (she is not even four years old).

TORBICE ZA ROBČKE / HANDKERCHIEFS BAGS

Spet se je začel najbolj nori mesec leta, ki ima vsakič premalo dni in premalo ur. In zato so se letos priprave začele že skoraj en mesec prej.

Na vabilo učiteljice Manumajčice št.1 sem že v začetku novembra sodelovala v šoli na tehniškem dnevu, kjer so izdelovali novoletne voščilnice in "izdelek", oboje z mislijo na recikliranje. Vse pa bo na prodaj na prazničnem bazarju prihodnji teden.

Izdelovali so več različnih voščilnic in ponosno lahko povem, da tri po moji zamisli.

S skupnimi močmi pa smo prišli tudi do ideje za izdelek - otroci so prinesli 16x16cm velike kose blaga, ki so jih nato v šoli potiskali, jaz pa sem jih potem s pomočjo šivalnega stroja spremenila v torbice za robčke.
V šoli sem prebila kar tri cele ure, pa še doma eno, da lahko zdaj ponosno pokažemo 23 najrazličnejših torbic.

Glede na navdušenje otrok ob nastajanju mislim, da bodo šle za med, saj hoče vsak otrok kupiti svojo, tiste štiri dodatne (otrok je 19), pa bodo verjetno tudi hitro našle lastnika.

It is the craziest month of the year again which doesn't have enough days and hours. And that is why some preparations begun almost one month earlier.

Manugirl's teacher invited me to join them one day at school in early November. They were making seasonal greeting cards and a "product". The theme was recycling.

Everything produced will be on sale at the festive bazaar next week.

They were making many different cards and I can proudly say that three were based on my ideas.

Together, we also came up with an idea for a product – each child brought two 16x16cm large squares of fabric and they decorated them with stamps in school. Later on with the help of my sewing machine I changed them into little bags for handkerchiefs.

I spent three whole hours at school sewing, and an additional hour at home, but we can now be proud of 23 different handkerchiefs bags.

Given the enthusiasm of children while I was sewing the bags will be easily sold, because every child wants to buy his/hers. And I think four additional bags (there are 19 children in Manugirl No.1's class) will also quickly find new owners.

TESTNA VOŽNJA / TEST DRIVE

Ravnokar bo en mesec odkar imam svojo novo igračo oziroma "Singerico". Komaj danes pa sem imela dovolj časa, da sem jo potegnila iz škatle in malo preizkusila. Pa še vreme je bilo pravšnje za tako početje.

Moja raketa omogoča dvanajst različnih šivov in danes sem uspela preizkusiti dva. Prvi je krasno uspel, drugemu pa še kar nekaj manjka do perfekcije. Ampak za začetek sem zadovoljna in očitno na pravi poti do udomačitve rakete. Kljub temu, da je konstrukcija zapletena in meni popolnoma neznana, sem se kar dobro znašla.

Še nekaj snežnih nedelj, pa bom mogoče lahko že kaj pokazala.

It is almost a month since a have my new toy. I haven't had the time to take it out of its box and test it until today. The weather was perfect for it.

My »rocket« has twelve different stitches and I tested two today. The first one was perfect, the second one not so much. But I am still pleased and I think on the right way to taming the rocket. The construction of the machine is complicated and a total novelty to me, but I managed it pretty well.

I need a few more snowy Sundays and I might be able to show you some work done with it.

DARILA ZA UČITELJICE / GIFTS FOR TEACHERS

Pri Manumajčici št.2 je naneslo tako, da bo imela z novim šolskim letom v vrtcu novo vzgojiteljico in novo pomočnico vzgojiteljice. To sem izvedela zelo na hitro, zato ni bilo časa za kakšno večjo akcijo priprave simbolnega darila v zahvalo za dve leti truda in ljubezni za naše otroke.

Ubrala sem preverjeno pot in kupila dve majčki in nanju našila žabici, saj se je skupina imenovala »Žabice«. Vsaki sem dodala še majhno bonboniero in darilo je bilo pripravljeno. Po odzivu obeh mislim, da sta bili darila veseli.

Manuma-girl no.2 will have new teachers in kindergarten next school year. This news came very unexpectedly and I didn't have much time to prepare a symbolic gift for her teachers as a thank you for two years of love and care.

So I took a proven path and bought two T-shirts and made frog-appliqués, because their group was called »Frogs«. To each shirt I added a box of chocolates and the gifts were ready.

Judging by their reaction they liked them.

Manumajček pa je imel zadnji dve leti v šoli učiteljico, ki si jo vsi lahko samo želimo. Zelo dobro je ocenila vse otroke in iz vsakega potegnila najbolje ob pozitivni vzpodbudi in podpori.

Manumajček se je pod njenim vodstvom kar razcvetel in razvila sta poseben odnos, poln medsebojnega spoštovanja. Težko, da bo še kakšna učiteljica v njegovem življenju pustila tak pečat, kot ga je ta.

S koncem šolskega leta pa se je na žalost zaključila tudi njuna skupna pot. Zato smo ji skupaj z drugimi starši in otroci pripravili simbolno darilo. Manumajček pa je imel željo, da bi ji pripravili še nekaj posebnega. Ker je bil ravno čas, ko sem kuhala jagodno in marelično marmelado, je želel aktivno sodelovati, da je potem lahko kozarček vsake marmelade podaril učiteljici. Hkrati pa je izrazil željo, da bi tudi njegovi učiteljici izdelala majico. In tako je nastal prav poseben darilni paketek.

Manuma-son had the very best teacher for the past two years. She knew all her »kids« very well and she managed to get the very best from each and every one.

Manuma-son flourished under her leadership and they developed a special relationship, based on mutual respect. I doubt that there will ever be another teacher able to make such a difference in his life.

In June their time together ended. All the kids and parents together prepared her a symbolic gift. But Manuma-son had a wish to make her something special. I was just making jam (strawberry and apricot) at that time, so he helped and made a jar of each especially for her.

He also asked me to customize a T-shirt for her. And so we prepared a very special gift basked.

ČAS ZA RAZMISLEK

Po obeh nedeljskih objavah (obe sta vsebovali recept) sem se zamislila. Ali res samo še kuham oziroma pečem in izpod mojih rok zadnje čase ne pride nič drugega kot hrana? Me mora začeti skrbet za našo linijo ali naj me mogoče skrbi kaj drugega?

Prišla sem do zaključka, da jesti moramo tako ali tako in če je dobro in pestro ni s tem nič narobe.
Prišla pa sem še do drugega zaključka - v kuhinji preživim veliko časa, ker rada kuham in pečem po drugi strani pa tudi zato, ker je kuhinja edini prostor v stanovanju, ki je resnično moj in samo moj, čeprav je majhen (no ja, pospravljanje z veseljem prepustim tudi komu drugemu).
Za drugo ustvarjanje pa mi primanjkuje prostora. Pred časom sem si priborila omarico, kjer imam pospravljenega kar nekaj materiala, manjka pa mi miza. Še bolje, velika miza.
Trenutno vrezujem obleke na tleh, šivalni stroj ima stalno mesto na tleh ob kuhinjski mizi, kadar je v akciji, pa se preseli na kuhinjsko mizo. To pa pomeni pospravljanje za vsak obrok in ponovno postavljanje po obroku. Logična posledica tega je, da se takšnih podvigov lotevam samo ob lenih vikendih in praznikih. Če je na voljo samo pol urice, se tak podvig seveda ne obnese in zato izpod mojih rok pride manj kot bi si želela.

In tako pridemo do želja.

Ja, jih je nekaj. Večina jih je povezanih s prostorom in denarjem, tako da bo potrebno še malo potrpeti.
Bi bila pa zelo dobrodošla miza, ki bi bila namenjena ustvarjanju.
Soba za te namene bi bila še boljša, ampak to je že znanstvena fantastika, saj vanjo ne bi imela časa vstopit, če pa bi, pa tam ne bi imela miru. Zato je v dani situaciji moj cilj miza nekje med kuhinjo in dnevno sobo. Tako bi imela na dosegu roke kuhinjo (če med šivanjem še hitro kaj skuham ali potešim otroško lakoto) in otroke, ki so trenutno še v takih starostih, da me rabijo vsakih pet minut in si še želijo moje družbe.

Ker pa trenutno o tem lahko samo sanjam, bo potrebno še vedno loviti redke trenutke, kot se je ponudil ta teden na praznični ponedeljek.

Najprej sem prenovila premajhne žabice z dodatkom elastičnega traku:

PREJ

POTEM

Druga stvar na spisku je bil še drugi način izdelovanja rožic (vrtnic) iz traku:

Nato sem dokončala krilo, ki je na svoj trenutek čakalo že od jeseni. Seveda je volneno, zimsko krilo, tako da bo na premiero verjetno čakalo še nekaj mesecev. Pa tudi slik še ni.


Zadnji ponedeljkov izdelek, pa je bila domača naloga za Manumajčico št.2. V vrtcu smo namreč dobili nalogo izdelati lutko iz kuhalnice.

In tole je naša ponosna lepotica:

ČUDO NARAVE

Je že res, da pomlad prihaja, ampak na našem vrtu so se začeli pojavljati nenavadni cvetovi.

Najprej so vzcvetele vrtnice.

Nato pa še živa meja, ki v normalnih pogojih sploh ne cveti.

Le kaj bi to lahko bilo???





To je mama, ki je pred časom videla navodila, kako iz vijugastega traku izdelati vrtnice! Še ena vrsta vrtnic pa še čaka na izdelavo, tako da lahko v kratkem pričakujemo še kakšne čudne vrtne pojave.

ZA MRZLE ZIMSKE DNI

Zdaj je čas, da bi bilo zunaj veliko snega in nizke zimske temperature.

Saj ne, da bi oboževala zimo in si želela zimskih razmer, ampak glede na lego naše državice, se mi zdi prav, da je zima podobna zimi.
Ponavadi me sicer zebe in zadržujem se bolj doma, ampak spreminjanje letnih časov je dobro vsaj za to, da potrebujemo več različnih oblek in ne hodimo celo leto v enakih oblekah.

Najnovejši dodatek k moji zimski garderobi je zelo topel. Hkrati pa tudi večstransko uporaben - gre za dolgo jopo oziroma plašček.
Sedaj ga nosim pod plaščem kot jopo, v pomladanskem in jesenskem obdobju pa bo uporaben kot lažji plašček.

Sešit je iz volnenega blaga, ki pa se lahko pere v pralnem stroju. Sam kroj je preprost, tako da je bil sešit zelo hitro in brez večjih težav.

Težave mi je povzročalo samo fotografiranje, saj nikakor nisem idealnih razmer (pretemno, presvetlo, preveč razmetano...).

CAVALLIJEV BONBONČEK

Že od poletja sem v trgovini Svet metraže občudovala neko blago - prekrasen potiskan jersey, kjer je na roza ali bež osnovi cvetoča češnjeva veja. Imelo je samo eno napako - ceno.

Skoraj vsak teden sem ga hodila občudovat in preverjat, da ga še ni zmanjkalo.

Medtem sem iskala dober razlog, zakaj naj si ga kupim in kaj naj iz njega sešijem. Drugo dilemo sem hitro rešila - top brez rokavov.

Rabila sem samo še rešitev druge dileme. Prišla je v obliki adventnega koledarja.
Za nakup blaga za izdelavo koledarja sem unovčila bon za 20% popust, ki je bil veljaven samo še en teden. Ker je bil znesek za blago nižji od 10€, mi je bilo bona kar malo žal in tako sem se v trenutku odločila, da je to odličen trenutek, da si privoščim še moj "bonbonček". Kroj sem imela že izbran, blaga nisem potrebovala zelo veliko in tako sem si mirne vesti kupila blago v roza izvedbi.

Nekaj tednov kasneje sem ga pretvorila v tole (zdaj ga nosim čez puli, poleti pa ga bom nosila samostojno):

ADVENTNI KOLEDAR

Trgovci nas vsako leto bolj zgodaj začnejo zasipavati z božično ponudbo. Tega resnično ne maram - božični okraski takoj za svečami za prvi november.

Letos sem se temu na nek način pridružila tudi sama, saj je bil do sedaj december še vsako leto prekratek za vsa božična opravila.
Ker je bilo vreme ta vikend turobno dolgočasno in ni bilo nič posebnega na programu sem se lotila prvih priprav - v soboto sem spekla čokoladno potico, ki je že varno spravljena v skrinji.
Danes pa sem se lotila projekta, ki je bil na seznamu odkar imam otroke: adventni koledar iz blaga.

Kot otrok sem vedno občudovala adventni koledar, ki ga je za svoje štiri otroke sešila moja teta - 24 vrečk iz božičnega blaga, ki so jih nalepili na vrata otroške sobe, vanje pa je teta skrila sladkarije.
S tem v mislih sem kupila dve vrsti blaga, vendar pa sem se odločila za drugačno obliko, ki jo bo lažje pritrditi na vrata in bo lahko več let zapored služila trem otrokom.

Potrebovala sem dvakrat po pol metra blaga, današnje dopoldne in številke, ki jih je iz samolepilne tapete izdelal mož. Tako opremljeni lahko v miru počakamo na začetek decembra.

No, ja - še en obisk trgovine, da napolnim koledar z dobrotami.

PRENOVA V POL URE

Danes je bil dan, ko sem imela po dveh dneh zelo slabega počutja spet malo več energije.
Tako sem se lotila nujnih šiviljskih projektov - sešila sem si dvoje "jazz pants", ki so moja najljubša domača oprava. Prejšnja runda - modre in vijolične - je stara že nekaj let in počasi začenjajo razpadati, zato je bilo nujno, da se na novo opremim. Tako so nastale ene vinsko rdeče iz bombažnega jerseya in ene temno zelene in bambusovega jerseya. Bambusov jersey sem uporabila prvič in moram priznati, da je zelo prijeten. Kako se bo pa obnesel dolgoročno, bomo pa še videli.

Zelo pa sem ponosna na hitro prenovo - vse skupaj mi je vzelo pol ure.

Prenovila oz. bolje rečeno oblekla sem pisarniški stol, ki sem ga prinesla še od doma. Zdaj ima svoje mesto v otroški sobi in dve desetletji staro blago je začelo razpadati. Preden bi otroci raztrgali penasto gumo, sem ga poskusila rešiti.

Otroška soba je pobarvana v osnovnih barvah, zato sem uporabila kar rdeče tapetniško blago, ki sem ga imela doma (čaka na predelavo v torbico). Z malo elastike se je spremenilo v pralno prevleko za stol.
In tako sem stolu podaljšala življenjsko dobo še za kakšno leto (ali pa desetletje).

KOLEKCIJA

Pred leti sem šla na nakupovalni izlet v Zgošo na Gorenjskem v trgovino Gramatex in seveda odkorakala ven s polno vrečo blaga.
Ja, to je enkratna trgovina z blagom in še dobro za moj bančni račun, da je tako daleč od mojega doma.
Takrat sem kupila kos vzorčastega jerseya, ki sem ga nameravala predelati v obleko na preklop. Minilo je nekaj let v iskanju primernega kroja (vmes sem iskala tudi nosečniške kroje), pa me nič ni prepričalo in tako je blago ležalo v mojem prepolnem predalu.

Poleti zelo rada nosim krilo, ki sem ga kupila pri Desigual - zelo preprost kroj, vendar zaradi zanimivega blaga zelo efektno. In tako sem prišla na idejo, da bi nekaj podobnega poskusila tudi sama.
Kupila sem še rjav jersey ter rjav in svetel bombažni saten in se spravila na delo.

Po treh urah sem imela končni izdelek:

Moje krilo

Ostalo mi je še kar veliko blaga, zato sem naslednji dan v dveh urah ustvarila krilo za Manumajčico št. 1:

Krilo Manumajčice št. 1

Ko sem se v službi hvalila s svojimi izdelki, so me sodelavke prepričale, da potrebuje svoje krilo tudi Manumajčica št. 2. Blaga sem imela dovolj za njeno krilo in še ga je ostalo. Zato sem se ta vikend lotila serijske izdelave - cilj je bil štiri krila: za Manumajčico št. 2, njeno sestrično in dve hčerki mojih sodelavk. Pa se je na koncu izkazalo, da blaga vseeno enkrat zmanjka. Tako so tri krila iz enakega blaga za mojo kolekcijo - moje krilo in krila Manumajčic so enaka, drugi dve pa imata drugačne dodatke.

Krilo Manumajčice št.2

Da pa ne bi eno dekletce ostalo brez krila, sem iz predala potegnila še en ostanek blaga: temno moder rožast jersey. Tako so v rekordnem času treh ur nastala štiri krilca.

ORANŽNA OBLEKA

Po dolgem času mi je uspelo spet sesti za šivalni stroj. In tako sem dokončala oranžno obleko, ki sem jo začela šivati že na dopustu v juliju, seveda v upanju, da jo bom lahko v letošnjem poletju še nosila. No, zaključila sem jo pa ravno ob prihodu hladne fronte ali naj rečem kar zime. Bo pač počakala na naslednje poletje.

Obleka je že drugi izdelek po istem kroju. Pred več kot dvanajstimi leti sem si sešila prvo: svetlo zeleno-bež laneno obleko, ki je z menoj prestala marsikaj. Bili sva na dveh potovanjih v Francijo, preživela je oddtis zobnika na kolesu in uspešno je prenašala tri nosečnosti...
Res je zelo hvaležna obleka, udobna za nošenje, pa še kroj je tak, da marsikaj skrije.

Iz vseh zgoraj naštetih razlogov sem šla v juniju na lov za blago in v Svetu metraže našla rdeč in oranžen lan, ki sta se mi zdela idealna za to obleko. Po dolgem, dolgem odločanju sem se odločila za oranžnega. Malo se mi še toži po rdečem, ampak lahko pa sešijem še eno - tokrat prej kot po dvanajstih letih.

Končni izdelek je po mojem mnenju odlično uspel, pa še nova ogrlica paše zraven.