ponedeljek, 20. oktober 2014

LJUBLJANSKO BARJE / LJUBLJANA MARSH

Letošnjo jesen nas vreme resnično razvaja in uživamo v indijanskem poletju. Ob redkih prostih trenutkih, ko ne letamo od ene obveznosti do druge in se ne ukvarjamo s šolskimi in drugimi nalogami, skušamo čim več uživati na sončku in svežem zraku.

Manumajček me je že dolgo prosil, če bi šli enkrat na izlet na Ljubljansko barje in tako smo se v nedeljo končno odpravili.
Za prvi barjanski izlet smo si izbrali Koščevo učno pot. Prijeten, nezahteven in ravno prav dolg sprehod, da smo ga z vmesnimi postanki opravili v slabi uri in pol. Definitivno ga moramo ponoviti še v drugih letnih časih.



The weather is really spoiling us this autumn and we can really enjoy the Indian summer. On the rare occasions when we have a free moment and we don't have to run from one commitment to another and all homework are done,  we try to enjoy the sun and fresh air as much as possible.

Manuboy has been asking for a trip to Ljubljana Marsh and so we finally went on Sunday.

For our first trip to the marshes we chose a simple learning trail. The trail is undemanding and just the right length for an afternoon walk. We made it in just under an hour and half, with a few stops on the way. We will definitely be returning in other seasons.


Z roko v roki v jesenski dan

KU-KU, je kdo tu?

Največja zabava celotnega izleta - skakanje iz kopice na kopico
(upam, da kakšen kmet ni jezen na nas)




Popotna malica

Rosa na barjanski travi
Škofovske kapice


Hodili smo čez mostičke, 

na mamino grozo, plezali na lovsko opazovalnico

in iz nje občudovali razgled

in hmelj (če je to hmelj), ki je rasel po njej...


torek, 20. maj 2014

HVALA, DRAGA GOSPA

Danes mi je neznana gospa razgibala popoldne, predvsem pa je dala mojim možganom veliko dela.


Manumajček je namreč danes imel na delovnem obisku dva sošolca. In po opravljenem šolskem delu so se še ne najstniški fantje začeli igrati na vrtu z žogo. Ker je dvorišče kmalu postalo premajhno, so se preselili na našo ulico, kjer se otroci večkrat žogajo, vozijo s kolesi, igrajo hokej...
Živimo namreč v naselju družinskih hiš, v coni 30 in po naši ulici naj bi praviloma potekal samo lokalni promet. Temu sicer na žalost ni tako, ampak še vseeno je omejitev 30 km/h.

Fantje najprej žogali, nato pa sta se igri pridružili še Manumajčici in mladeniči so se morali malo pokazati. Tako sta se Manumajčkova sošolca ulegla na tla na ulici in se nato umaknila vsakič, ko je pripeljal kakšen avto.
Sama sem bila deset metrov stran in mi to početje sicer ni bilo všeč, na kar sem jih tudi opozorila in svojim otrokom tovrstno početje prepovedala.

Nakar se po ulici pripelje gospa v srebrnem Citroenu. Okno je imela spuščeno še preden se je pripeljala do naše hiše in očitno je bila izredno slabe volje, ker jo je prisotnost otrok na ulici prisilila, da je pritisnila na zavore. Ko je prišla do mene, je začela vpiti skozi okno čigavi so ti otroci in kaj počnejo...
Otroci so se medtem že umaknili iz ulice in gospa se je lahko mirno odpeljala mimo.

Sošolca sta jo mahnila proti domu in čez približno petnajst minut zagledam policijsko vozilo, ki se prav počasi pelje po ulici in se ustavi ob meni in mojemu možu, ki sva bila pred našo hišo. Zelo prijazen policist mi z nasmeškom na ustih pove, da so dobili prijavo, da na našem naslovu ležijo otroci na cesti.
Ko sva mu zagotovila, da otroka, ki sta ležala v bistvu nista najina in da sta "ležeča" otroka medtem že odšla domov, sta se brez besed spet odpeljala.

Svojim otrokom sva razložila, da je bilo tako početje zelo nepremišljeno in nevarno in da naj tega zaradi lastne varnosti nikoli ne počnejo, saj ne moreš nikoli popolnoma zaupati soudeležencem v prometu.

Sama pri sebi pa sem začela razmišljati.


Ali je bilo v tem početju res kaj tako nevarnega in kriminalnega, da je nekdo začutil potrebo, da je poklical policijo?
Mislim, da ne.

Ali sem naredila nekaj hudo narobe, ker nisem bolj strogo nastopila in še sošolcem prepovedala takega početja?
Ponovno mislim, da ne. Pravzaprav sem bila izredno vesela, da fantje po končani domači nalogi niso najprej pomislili na računalniške igrice, ampak so se zaposlili in se igrali zunaj, na soncu. Mislim, da svojim otrokom delam uslugo, ko omejujem igranje računalniških igric in jih spodbujam k preživljanju čim več prostega časa na prostem. Vesela sem vsakič, ko se otroci zaposlijo in zamotijo brez elektronskih ali drugih dragih igrač in preprosto uživajo v razigranosti in pestrosti otroštva.

Kaj pa se mi pri vsej zgodbi zdi resnično narobe?
Da je nekdo tako prenapet in tako netoleranten, da gre za otroško igro (z odraslim nedaleč stran) klicati policijo.
Da ima na lokalni ulici, z omejeno hitrostjo vožnje (ki pa jo na žalost večina voznikov ne upošteva), največjo veljavo naša sveta krava - AVTO.

Že večkrat smo si stanovalci ulice prizadevali, da bi našo ulico opremili z grbinami, pa na žalost nismo bili uspešni. Sosednja ulica jih namreč ima, zato zdaj vsi vozijo po naši, da gredo lahko hitreje.
Torej - na ulici ni grbin, zdaj pa naj ne bo še otrok, da bo vse podrejeno avtomobilom.

Res žalostno.

Edina pozitivna stvar pri celi zgodbi je bila, da se je tudi policistoma zdelo rahlo banalno, da sta se po uradni dolžnosti morala odzvati temu klicu.


In tako, draga gospa, hvala lepa za popestritev dneva. Hvala, da ste mi dali snov za razmišljanje.
Da sem ugotovila, da v bistvu nisem slaba mama, pa če tudi je kakšen otrok pod mojim nadzorom ležal na ulici in da sem boljša oseba od vas, saj z veseljem vsakič počakam, da otroci pospravijo gole iz ulice, da umaknejo kolesa in se varno umaknejo na pločnik ter da ne obremenjujem policistov s svojo nestrpnostjo in imajo tako čas, da se ukvarjajo z resnimi zadevami.

petek, 9. maj 2014

NIČ ZA VEGETARIJANCE / NOTHING FOR VEGETARIANS

Pa je že maj!

Najprej je šel na dopust moj šivalni stroj - je nujno potreboval malo TLC-ja po šestih letih pridnega dela.

Potem pa smo šli na dopust še mi. Na prekrasno družinsko potepanje po Pragi. Bilo je prečudovito in res smo uživali v gostoljubju naših prijateljev.

Zdaj pa je že skoraj minil prvi teden realnosti in z realnostjo je prišla že prva bolezen. Manumajčico št. 2 kuha vročina, jaz pa imam zato čas, da kuham kosilo. In to nekaj čisto posebnega - Sicilijanski ragu. Pred dvema dnevoma sem gledala oddajo Anthony-ja Bourdain-a No Reservations (7. sezona, 11. del), kjer ga je kuhala sicilijanska mamma. In ga nisem pozabila, stalno se je vračal v moje misli in zato že eno urico pridno brbota na štedilniku.
Natančnega recepta sicer nimam, ampak upam na najboljše rezultate in če se bo moja različica izkazala za dobro, jo napišem.






It is already May!

In April my sewing machine went on a sick leave- it desperately needed some TLC after six years of diligent work.

Then we went on vacation. We went on a beautiful family vacation to Prague. It was wonderful and we really enjoyed the hospitality of our friends.

Now the first week of being back to reality is almost over and it brought with it the first illness. Manugirl No.2 is in bed with high fever and I have time to cook lunch. And today I am making something new - Sicilian ragu. I watched Anthony Bourdain's No Reservations (Season 7, Part 11), where a Sicilian Mamma prepares it. And I could not forget it, my thoughts constantly returned to that footage. And because of all that, the ragu is already bubbling on the stove.

I do not have an exact recipe, but I am hoping for the best results and if my version of this dish turns out well, I will post the recipe.

ponedeljek, 24. februar 2014

NAKUPOVANJE V STILU / SHOPPING IN STYLE

Se spomnite pikaste nakupovalne torbe? Torba je požela navdušenje pri vseh, ki so jo videli.

Nastala je še manjša različica, ki mi je tudi zelo všeč, vendar je bolj primerna za prenašanje malice ali pa vsakodnevnih malenkosti, kot za nakupe.




Nadvse ponosna pa sem nad torbo, ki sem jo naredila za mojo sestro.

Definitivno najbolj elegantna nakupovalna torba, ker sem jih videla v zadnjem času in sestra bo lahko hodila po nakupih "v stilu".

Vse te torbice pa imajo še eno prednosti, da so obojestransko uporabne in tako dobiš dve torbi za ceno ene.



Do you remember the spotted shopping bag? Everybody who saw it loved it.

I also made a smaller version, which I also love, but it is more suitable for carrying you lunch or other small items than for shopping.


But I am extremely proud of the bag that I made for my sister.


Definitely the most stylish shopping bag I saw lately and my sister will be able to go shopping "in style".


All of these bags have another advantage – you can use them on both sides, so you get two bags for the price of one.



nedelja, 23. februar 2014

PUSTNI KROFI


Letos sem si priprave na pustno rajanje močno olajšala in si kostume za Manumajčici sposodila, Manumajček pa bojkotira pust že drugo leto zapored (ga nič ne silim, ker več ali manj tudi sama ne maram pusta).
Včeraj pa sem z Manumajčicama krasila emonsko togo, da jo bo imela ogrnjeno Manumajčica št.2, ko se bodo z vrtcem kot stari Emonci udeležili pustnega karnevala na Ptuju.

Z drugačnimi pripravami pa sem začela že en mesec pred pustom in spekla krofe. Nekega petka so mi zadišali in v soboto na kulturni praznik sem imela čas in tako sem se lotila peke.
Kdo ve, če bom za pusta sploh imela čas, da podvig ponovim?

Sestavine (za približno 36 krofov):
900 - 950 g moke
60 g kvasa
1/2 jedilne žlice soli
7 rumenjakov
120 g sladkorja
130 g masla
10 žlic ruma
3/8 l  mleka
kupljena marelična marmelada (ne vem zakaj mi v krofih bolj paše kupljena, kot pa odlična domača)

V posodo električnega mešalca damo moko in na rob moke še sol.
Pripravimo kvasni nastavek tako, da zmešamo kvas, žličko sladkorja, žličko moke in toliko mleka, da dobimo gosto gladko zmes, ki jo postavimo na toplo, da vzhaja.

V kozico damo mleko, maslo in sladkor ter na majhnem ognju segrevamo dokler se sladkor in maslo ne stopita. Odstavimo iz ognja in pustimo ohladiti do mlačnega in dodamo rum in rumenjake.

Vzhajan kvas in mlačno tekočino dodamo moki in umesimo mehko testo, ki ne sme biti presuho (raje malo bolj vlažno). Če uporabljamo električni mešalec, mešamo testo vsaj 10 minut, če pa testo pripravljamo ročno, ga potem, ko nastane lepo testo še "tolčemo" s kuhalnico dokler ne začnejo nastajati mehurji.
Testo nato pustimo vzhajati, ko je dobro vzhajano ga pregnetemo in še enkrat pustimo vzhajati.

Vzhajano testo zvrnemo na mizo pogrnjeno s pomokano rjuho ali prtom in razvaljamo na debelino 2 cm. Iz testa s pomočjo modela ali kozarca premera cca 7 cm izrežemo kroge, ki jih pustimo na rjuhi vzhajati. Med vzhajanjem so krofi pokriti z rjuho in ko ena stran dobro vzhaja, jih obrnemo in vzhajamo še drugo stran.

Dobro vzhajane krofe ocvremo v segretem olju za cvrtje. Pravilno temperaturo olja lahko določimo na dva načina - v hladno olje damo košček surovega krompirja in ko je lepo zapečen, je olje pravilno segreto ali pa v vroče olje potopimo ročaj lesene kuhalnice - če je olje dovolj segreto iz ročaja izhajajo mehurčki.
Krofe polagamo v olje z zgornjo stranjo navzdol in pečemo 3 minute pokrite, jih obrnemo in pečemo še 3 minute odkrite. Moč ognja prilagajamo hitrosti pečenja, da se nam krofi slučajno ne zažgejo, po izkušnjah pa ni potreben prevelik ogenj.

Pečene krofe polagamo na kuhinjski papir, da se odcedijo, nato pa vanje nabrizgamo marelično marmelado. (Pri nas doma za brizganje uporabljamo neko pripravo za krašenje tort, ki zgleda kot majhna okrogla harmonika in ji lahko menjamo nastavke. Izberem ozek, dolg nastavek, kot povečana injekcijska igla, marmelado pa pred uporabo dobro premešam, da se zmehča).

Na koncu krofe potresemo še s sladkorjem v prahu.

DOBER TEK!




sobota, 22. februar 2014

ČEPRAV NE IGRAMO TENISA / ALTHOUGH WE DO NOT PLAY TENNIS

Ali se to dogaja še komu drugemu ali samo meni - vidim kakšen nov recept ali idejo za izdelek in moram to takoj preizkusiti še sama? Še isti ali pa vsaj naslednji dan.

To sem mi je zgodilo s krilom iz kroga, naslednji dan pa še s teniškim krilcem. Pri tem krilu mi je všeč vse - kroj, material, preprostost izvedbe, kako izdelek zgleda na modelu...
Zakopala sem se v svoje zaloge blaga in čez nekaj ur sta imeli moji mali manekenki spet novi krilci. Eno je celo Kenzo by Manuma (ostanke je potrebno tudi porabit).




Do you know the feeling – you came across a new recipe or a tutorial or pattern you have to immediately try to make it yourself? You have to make right this moment or at least the next day.

That's what happened to me with The Circle Skirt and than again the very next day even with The Tennis Skirt by Kitschy Coo. In absolutely love this tutorial and the end result, I love it all - the cut, the material, the simplicity of construction, how it looks on my girls...


I looked through my fabric stash and a few hours later my two little models had new skirts. One is even Kenzo by Manuma (one has to use the leftovers).




petek, 21. februar 2014

KRILO IZ KROGA / THE CIRCLE SKIRT

Zadnje čase je vse v znamenju krogov, ker so na sporedu zimske olimpijske igre - najuspešnejše za samostojno Slovenijo, saj naši športniki nizajo kolajne kot po tekočem traku.

In ko sem pred časom naletela na navodila za krilo sešito iz kroga, sem bila v trenutku navdušena. Še isti dan sem šla v nakupe in ne dolgo za tem sta imeli Manumajčici novi krilci.

Manumajčica št.1 v malo daljši zimski izvedbi, Manumajčica št. 2 pa v dvoplastni poletni različici.



Sama navodila so zelo natančna in izdelava krilca je hitra in nezahtevna, tako da imam občutek, da bom kmalu še šivala v krogih.

(slike so pa "zimsko" slabe)


Lately, everything is revolving around circles, since the Winter Olympics are on. This Olympics are the most successful for Slovenia. Our athletes won seven medals so far.

I came across this tutorial by Dana made it  some time ago for a circle skirt and I was instantly impressed. I went fabric shopping on the same day and not long after that both Manugirls had new skirts.

Manugirl No.1's skirt is a little longer winter version; Manugirl No.2's skirt is a double-layer summer skirt.


The tutorial is great and the construction is quick and easy, so I have a feeling that the girls will be getting more new circle skirts soon.


(The pictures are bad due to winter light)






četrtek, 20. februar 2014

PREDPASNIKI / APRONS

Pri nas doma radi dobro jemo in dobro kuhamo in pečemo. Manumajčici imata tudi že vsaka svoj predpasnik zato sem bila prikrajšana za užitek ob šivanju predpasnikov.

Izkoristila pa sem dve priložnosti in predpasnike sešila za druge otroke.


Our family loves good food and we enjoy cooking and baking. Manugirls already have aprons so I was deprived of the pleasure of sewing cute aprons for them.

So I was glad when I got opportunities to sew aprons for other children.


V prvem primeru za praznovanje rojstnega dne s kuharsko zabavo.

In the first case it was more then ten aprons for a birthday celebration with cooking party.




V drugem primeru pa za družinico s tremi otroki.

In the second case I made aprons for a family with three children.



Zdaj pa bo potrebno s predpasnikom opremiti še Manumajčka, ki se bo kuhanja kmalu začel učiti tudi v šoli.

Now I have to make an apron for Manuboy, because soon he will be starting cooking lessons in school.

sobota, 11. januar 2014

NAPROTI ZDRAVJU / TOWARDS HEALTH

Za nami je dokaj naporen in napet teden, vključno z dvema obiskoma urgence - mojim in tastovim. Zdaj smo bolje, samo potrebnih bo pa nekaj sprememb in vsi se še učimo. Tastu so namreč ugotovili sladkorno bolezen in zdaj čakamo, če bo uspešna terapija s tabletami in dieto ali pa bodo potrebni še drugi ukrepi.

Tast si večinoma sicer kuha sam ampak tudi midva z možem se bova seznanila s pravili in omejitvami. In tako se že drugi teden oziroma vikend zapored ukvarjamo s hrano.

Prejšnji vikend smo začeli s projektom domačih kosil za Manumajčico št.1, ki se kar ni in ni sprijaznila s šolsko prehrano in smo jo zato odjavili. Zdaj vsak dan dobi malico za v šolo, ko pridemo domov pa naj bi ji čim prej postregla kosilo. In tako sem dva dni pripravljala in kuhala in do zadnjega kotička napolnila skrinjo. Za nami so trije šolski dnevi in minili so brez težav.

Seveda sem veliko razmišljala tudi o malicah za v šolo in poiskala veliko receptov in možnosti kaj bi ji lahko pripravljala.

Zdaj pa poslušam o prehrani pri sladkorni bolezni in povsod vidim samo sladkor in moko in oglijkove hidrate in se mi vsi recepti kar naenkrat zazdijo nezdravi.

Nato si ogledujem slike, ki jih imam pripravljene za objave in spet vidim samo sladkor...

In zdaj se mi po glavi podijo najrazličnejše misli. Kaj je dovoljeno, kaj je pretirano, koliko še vseeno lahko? In ko razmišljam o zaužitih sladkarijah in ogljikovih hidratih v našem gospodinjstvu me kar malo zaskrbi.

Samo, ko so pa tako dobri.

Zato danes ne bom napisala nobenega recepta za novo dobroto (definitivno pa recepti še pridejo, saj se vseeno ne mislim popolnoma odpovedat sladkarijam), ampak vam bom pokazala nakupovalno torbo, ki je dovolj velika, da lahko v njej domov prinesete vse zdrave sestavine za zdrave in polnovredne obroke.




We had quite a stressful and tense week, including two visits to the ER – mine and my father in laws. Now we are better, but we will have to learn some new things and make some changes. Father in law is in fact diagnosed with diabetes and now we're waiting, if the pills and diet will do the trick or some other measures will be needed.

Father in law prepares the majority of meals himself, but also my husband and I must know the rules and restrictions. And so we have another week revolving around food.

Last weekend we started the project of home lunches for Manugirl No.1. She just could not get used to the school meals and was frequently hungry. Now I give her a snack to take to school and try to serve her lunch as soon as possible after coming home. It took me two days last weekend to prepare and cook and my freezer is now packed.

I was also thinking a lot what snacks can I give her to school and found a lot of delicious recipes.

Now, hearing about the diet in diabetes everywhere I look I only see sugar and flour and carbohydrates and all the recipes suddenly seem so unhealthy.

Then I look at the pictures that I have prepared for posting and again all I see is sugar...

Now so many different thoughts are going through my mind. What is allowed, what is too much, how much is still OK? And when I think about all the sweets and carbohydrates that we consume in our household I am quite worried.

But they are so good.


Therefore, today I will not post a recipe for a new goodness (but definitely recipes are still to come, because I am not going to completely give up sweets), but I'll show you a shopping bag. This shopping bag is enough to bring home all the healthy ingredients you will need for a healthy and wholesome meal.




sreda, 1. januar 2014

NOVI ZAČETKI / NEW BEGINNINGS

Danes je prvi dan novega leta. Čas za nove začetke, za nove sklepe, za nove načrte...

Jaz se držim načela, da novoletnih sklepov ali zaobljub ne delam, saj so potem samo vzrok za slabo vest ob koncu leta. Vseeno pa se človek ob novi letnici ozre nazaj in malo premisli o starem letu.

Kljub temu, da je nekaj stvari ostalo nerealiziranih oziroma mi niso uspele, pa sem načeloma kar zadovoljna z dosežki leta 2013.
Kot najpomembnejšega lahko izpostavim registracijo in legalizacijo svojega hobija. Zadeva je sicer po treh mesecih še vedno bolj kot ne v povojih, saj mi čas ne dopušča večje aktivnosti, ampak prvi korak je bil narejen.
Zdaj pa sem seveda vedno na lovu za novimi idejami in nastajajo različni prototipi.

In tako je na deževen dan med prazniki nastal nov šal, ki je premiero doživel na včerajšnjem izletu, čeprav je glede na osnovni material (tkanina iz mešanice bombaža in lanu) bolj poletni modni dodatek.

Če bodo odzivi pozitivni, jih bo nastalo še več, v različnih barvnih odtenkih, mogoče pa še v kakšnem drugem materialu.




Today is the first day of the New Year. Time for new beginnings, for new resolutions, new plans...

I tend not to make New Year's resolutions, because they only cause bad conscience at the end of the year. However, it is time to look back and reflect on the old year.

Despite the fact that some things remain unrealized or I have failed at some things, but in general I am quite satisfied with the achievements of 2013.
The most important is probably the registration and legalization of my hobby. I am moving at a very slow pace, but at least I am moving.
Now I am constantly on the hunt for new ideas and making prototypes.

And so I made a new scarf on a rainy day during the holidays. I wore it yesterday for the first time, even though it is more a summer accessory, because it is made of a cotton – flax blend.


If I get positive feedback, I will make more, in a variety of colors, maybe even in another material.