Prikaz objav z oznako želje / wishes. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako želje / wishes. Pokaži vse objave

četrtek, 31. december 2015

STAREMU LETU V SLOVO

Minilo je že več kot eno leto od zadnje objave.

Pred kratkim sem ugotovila, da letos nisem napisala niti besede in to resnično obžalovala.

Je bila pa odločitev za molk zavestna in ne posledica lenobe.
Ob začetku lanskega šolskega leta, sem ugotovila, da imam tudi jaz svoje meje in da vse pač ne bo šlo - naporna služba, trije otroci in vse njihove dejavnosti, gospodinjstvo in vse ostalo, s čemer bi se rada ukvarjala.
Ker otroci hitro rastejo in bo še prehitro prišel čas, ko me ne bodo več tako potrebovali kot sedaj, sem se odločila, da za nekaj časa postanem "full time mama" (no, službe seveda nisem pustila, od nečesa je treba tudi živeti).
Tako sem se vsak dan po zaključku službe preobrazila v taksista, kuharico, natakarico, postreščka, vzgojiteljico, negovalko, čistilko...
Res imam srečo, da imam v službi tak urnik, da z otroci lahko preživim veliko več časa kot povprečna slovenska mama. In po tej jesenski odločitvi sem to počela brez občutka slabe vesti, kaj vse me še čaka, da naredim, kaj vse želim narediti in česa vsega ne bom uspela. In tudi brez slabe vesti kaj vse zamujam pri svojih otrocih medtem ko šivam, pečem, ustvarjam...

Na začetku je bilo vse krasno, imela sem veliko več časa, manj slabe vesti in "popedenane" otroke.
Čez čas pa ugotoviš, da je vseeno dobro, če v življenju počneš še kaj drugega, nekaj za lastno dušo.

In tako sem neke sobotne noči v februarju sprejela odločitev in naju z možem prijavila na plesni tečaj in to ne kar navaden, ampak tečaj Swinga, natančneje Lindy Hop-a.

Ples je bil že od mladosti moja želja, ki pa se nikoli ni prav zares uresničila, ker se tega pri nas doma ni podpiralo.
Prvič sem se s plesom srečala, ko sva se v mojih gmnazijskih časih s starejšo sestro udeležili plesnega tečaja v Urški in če dobro pomislim, je moj zakon po zavitih poteh usode posledica tega tečaja, ampak to je že druga zgodba.
Z možem sva nato pred in po poroki kar nekaj let hodila na plesne tečaje v Bolero, dokler niso prišli otroci.
Potem pa je bilo za več kot deset let konec plesa, želja pa ni nikoli ugasnila.

Ko smo se nekega poletnega dne sprehajali po Ljubljani, smo na Šuštarskem mostu naleteli na nastop skupine, ki je plesala Swing in v trenutku sem bila prevzeta in odločena, da nekega dne bom to znala plesati tudi jaz.

In to me pripelje nazaj v tisto noč letošnjega februarja, ko sem se odločila, da naju prijavim na tečaj -  še preden sem o tem govorila z možem. Kot sem pričakovala ni nasprotoval, ampak se je pogumno lotil novega izziva.

Iz navadnih udeležencev tečaja enkrat na teden sva se sčasoma prelevila v navdušena plesalca, ki izkoristita čim več priložnosti za ples.
Čez dan imam še vedno veliko časa, ki ga posvetim otrokom, večeri pa so pogosto namenjeni plesu. Seveda imava veliko srečo, da imava
tako razumevajoče starše in sestre, ki nama pomagajo, da se lahko z novim hobijem ukvarjava tako zagnano, saj brez njihove pomoči večina ne bi bila izvedljiva.

V teh nekaj mesecih sva doživela marsikaj, spoznala veliko novih prijateljev in predvsem ugotovila, da sva poleg tega, da sva (dobra) starša, lahko tudi še kaj drugega.

Res je, da je zdaj časa včasih še manj, po drugi strani pa me ples tako napolni z energijo in deluje terapevtsko, da človek veliko lažje prenaša vsakodnevne težave, hkrati pa mi daje zagon in motivacijo, da se včasih spet lotim kakšnih projektov, ki sem jih prej dala na stranski tir.

Za novo leto ne sprejemam sklepov, upam pa, da bo ples še naprej ostal del najinega življenja in da si bom pred 31.12. vzela čas in napisala kakšno objavo.

Srečno v novem letu!


Torta za najinega plesnega učitelja



sreda, 1. januar 2014

NOVI ZAČETKI / NEW BEGINNINGS

Danes je prvi dan novega leta. Čas za nove začetke, za nove sklepe, za nove načrte...

Jaz se držim načela, da novoletnih sklepov ali zaobljub ne delam, saj so potem samo vzrok za slabo vest ob koncu leta. Vseeno pa se človek ob novi letnici ozre nazaj in malo premisli o starem letu.

Kljub temu, da je nekaj stvari ostalo nerealiziranih oziroma mi niso uspele, pa sem načeloma kar zadovoljna z dosežki leta 2013.
Kot najpomembnejšega lahko izpostavim registracijo in legalizacijo svojega hobija. Zadeva je sicer po treh mesecih še vedno bolj kot ne v povojih, saj mi čas ne dopušča večje aktivnosti, ampak prvi korak je bil narejen.
Zdaj pa sem seveda vedno na lovu za novimi idejami in nastajajo različni prototipi.

In tako je na deževen dan med prazniki nastal nov šal, ki je premiero doživel na včerajšnjem izletu, čeprav je glede na osnovni material (tkanina iz mešanice bombaža in lanu) bolj poletni modni dodatek.

Če bodo odzivi pozitivni, jih bo nastalo še več, v različnih barvnih odtenkih, mogoče pa še v kakšnem drugem materialu.




Today is the first day of the New Year. Time for new beginnings, for new resolutions, new plans...

I tend not to make New Year's resolutions, because they only cause bad conscience at the end of the year. However, it is time to look back and reflect on the old year.

Despite the fact that some things remain unrealized or I have failed at some things, but in general I am quite satisfied with the achievements of 2013.
The most important is probably the registration and legalization of my hobby. I am moving at a very slow pace, but at least I am moving.
Now I am constantly on the hunt for new ideas and making prototypes.

And so I made a new scarf on a rainy day during the holidays. I wore it yesterday for the first time, even though it is more a summer accessory, because it is made of a cotton – flax blend.


If I get positive feedback, I will make more, in a variety of colors, maybe even in another material.



nedelja, 6. oktober 2013

NOVI ZAČETKI / NEW BEGINNINGS

Kot sem omenila v starejši objavi se trenutno ukvarjam z oviro na moji poti.

Imela sem izdelano celotno strategijo, ki se je potem sesula zaradi dodatnih okoliščin. Kljub vsemu pa je prišlo do preboja - sicer na popolnoma drugačen način kot se mi kdaj koli predstavljala, ampak nekaj pa se je le premaknilo.
Za oceno posledic je še dosti prezgodaj, ampak resnično pričakujem, da ne bo negativnih in da so lahko spremembe samo na bolje. Očitno je nekaj optimizma še ostalo v meni.


Sem se pa istočasno lotila še nečesa novega. Nečesa, ki tudi zahteva veliko dela in energije, ampak mi daje zadovoljstvo.

Pridobila sem uradni papir, da lahko svoje izdelke tudi prodam.

In tako zadnje čase pridno šivam, fotografiram, razmišljam....
Vse je seveda še v povojih, ampak začetek pa je.

Tukaj pa malo za prvi vtis:
Torbice za robčke
Kozmetične torbice
Vrečke za malico
Ovitki za sendviče
Vrečke za prigrizke


As I mentioned in an earlier post I am currently dealing with an obstacle in my life.

I had a strategy all planed out but it all collapsed with additional circumstances. Nevertheless, there has been a breakthrough - in a completely different way than I ever imagined but it happened.
It is too early to make in assessment, but I really expect the consequences won't be negative and that the changes will be for the better. Obviously some optimism is left in me.


In the mean time I started something new. Something that also requires a lot of work and energy, but it gives me satisfaction.

I have gained an official paper that I can legally sell my products.




And so I am eagerly sewing, taking pictures, thinking…
I am only at the beginning, but things are moving in the right direction.


Here you can take a sneak preview:

sreda, 21. avgust 2013

MOJ ANGEL / MY ANGEL

Razmišljanje mojega malega angelčka na poti domov

Manumajčica št. 2: A tisti, ki so res v nebesih, kdaj padejo na tla?

Jaz: Mislim, da ne.

M. št. 2: A v nebesih govorijo?

Jaz: Verjetno.

M. št. 2: Kje so že tisti, ki so poredni?

Jaz: V peklu.

M. št. 2: Ja točno pekel, tam je pa velik ognja, mi je Manumajčica št. 1 povedala.


Sem se pa zadržala, da ji nisem rekla, da ne bi imela nič proti, če bi kdaj kdo iz nebes padel na tla, samo da tisti iz pekla ne bi stalno hodili nazaj in mi grenili življenja.

Še krilca se skoraj vidi, a ne? / You can almost see the wings, don't you?

The way my little angel thinks:

Manugirl No. 2: Do the ones who are really in heaven ever fall to the ground?

Me: I think not.

M. No. 2: Do they talk in heaven?

Me: Probably.

M. No. 2: I can't remember where the naughty ones go?

Me: To the hell.

M. No. 2: Yeah, exactly hell, there is a lot of fire; Manugirl no. 1 told me so.



I really had to hold myself back and be quiet. But I wanted to tell her that I wouldn’t mind if someone would occasionally fall from heaven, if only the ones that are in hell stayed there and not keep constantly returning and keep making my life a living hell.

sreda, 17. julij 2013

NEW GIRL IN TOWN

Tema moje današnje objave me navdaja hkrati z navdušenjem in rahlim razočaranjem, ampak na koncu prevlada navdušenje.
V torek sem šla po dolgem času v službo s kolesom in se domov vračala po Trubarjevi ulici in popolnoma presenečena zagledala trgovino Šivilja in the House - trgovinica namenjena šivanju krpank, da se izrazim po slovensko (oziroma patchworkov ali quiltov mednarodno). Danes pa sem si vzela deset minut časa, da sem si ta mali raj tudi ogledala. Ponujajo različno blago, dodatke, opremo in celo tečaje ob zelo prijazni postrežbi.
Nekaj takega sem močno pogrešala v naši mali, ljubi Sloveniji, občudovala v različnih internetnih trgovinah in vzdihovala zaradi ogromnih poštnin.
Skratka veliko razlogov za navdušenje.

Zakaj sem pa razočarana?
Ker se je na dnu moje duše, nekje potlačena skrivala idejica, da bi "ko bi bila velika" imela neko tako trgovinico. Z dodatkom aparata za kavo in čajnika in dnevno svežega peciva, da bi lahko združila dva svoja hobija oziroma veselji.

Ker pa seveda nisem tako podjeten in avanturističen tip človeka, da bi pustila trenutno službo in se podala v samostojne vode in ker so moje šiviljske sposobnosti pravzaprav ljubiteljske in daleč od profesionalnih, sem izredno vesela, da je nekdo prišel na podobno idejo in bil tako pogumen, da jo je uresničil in da zdaj obstaja kraj kamor grem lahko po material in nasvete.

Skratka na koncu dejansko prevlada navdušenje!

P.S. Naj povem, da se s šivanjem krpank še nisem prav veliko ukvarjala. Pravzaprav imam samo nekaj začetkov, ki sem se jih naučila po brezplačnem internetnem tečaju , ampak blago je uporabno za veliko različnih projektov.





sreda, 22. maj 2013

KONČNO / FINALLY

Z obžalovanjem moram priznati, da je od zadnje objave minilo toliko časa, da moram kar malo pomislit kako se zadevam streže.
V zadnjem času je bilo zalo naporno obdobje (hm, če pomislim, kdaj pa ni) in bila sem tako fizično kot psihično zelo utrujena. Kljub vsemu mi je uspelo kar nekaj narediti in ustvariti, ampak zvečer, ko je ponavadi moj čas za objave na blogu, pa mi je zmanjkalo štrene. Ne samo, da nisem bila sposobna tvoriti stavkov, ampak sem ponavadi ob devetih zvečer že spala.

Prejšnji teden pa se je zgodilo nekaj tako pomembnega, da se moram pohvaliti tudi tukaj. Zadeva sicer ni idealna, je daleč od tistega kar bi imela in še dlje od mojih sanj, ampak začetek je pa vseeno.

Imam namreč svojo MIZO. 

To je bila že zelo dolgo moja želja, ki pa se ni in ni hotela uresničiti. V pripravi je načrt za še eno mizo, v temnem kotičku mansarde, trenutna pa je dobila mesto na prehodu iz kuhinje v dnevno sobo, točno ob oknu. Kaj hočem lepšega. 

Zdaj pa novim zmagam naproti!

P.S. To objavo sem napisala v svoji "poletni pisarni", ki jo bom razkrila v naslednji objavi.




Sadly I have to admit that it has been almost two month since my last post.

These two months were really exhausting (um, if I think about it, which month is not) and I was both physically and mentally very tired. Nevertheless, I managed to do quite a few things and create some stuff, but in the evenings when it is usually my time to post on the blog, I was so ran down that I was not able to produce sentences and was usually asleep by nine o'clock.

Last week something happened, something so important that I have to share it here. The thing is far from ideal, it is not at all what I would like to have even further from my dreams, but it is a start anyway.

I have my own DESK.

This has been on my wish list for a very long time, but somehow it did not happen. We also have a plan for another table in a dark corner of our living room (tucked under the roof).
My brand new desk is placed between the kitchen and the living room, right next to a window. What would I want more?

Now let's get busy!

P.S. This post was written in my "summer office". Wait for the next post.

sreda, 11. april 2012

ČAS ZA RAZMISLEK

Po obeh nedeljskih objavah (obe sta vsebovali recept) sem se zamislila. Ali res samo še kuham oziroma pečem in izpod mojih rok zadnje čase ne pride nič drugega kot hrana? Me mora začeti skrbet za našo linijo ali naj me mogoče skrbi kaj drugega?

Prišla sem do zaključka, da jesti moramo tako ali tako in če je dobro in pestro ni s tem nič narobe.
Prišla pa sem še do drugega zaključka - v kuhinji preživim veliko časa, ker rada kuham in pečem po drugi strani pa tudi zato, ker je kuhinja edini prostor v stanovanju, ki je resnično moj in samo moj, čeprav je majhen (no ja, pospravljanje z veseljem prepustim tudi komu drugemu).
Za drugo ustvarjanje pa mi primanjkuje prostora. Pred časom sem si priborila omarico, kjer imam pospravljenega kar nekaj materiala, manjka pa mi miza. Še bolje, velika miza.
Trenutno vrezujem obleke na tleh, šivalni stroj ima stalno mesto na tleh ob kuhinjski mizi, kadar je v akciji, pa se preseli na kuhinjsko mizo. To pa pomeni pospravljanje za vsak obrok in ponovno postavljanje po obroku. Logična posledica tega je, da se takšnih podvigov lotevam samo ob lenih vikendih in praznikih. Če je na voljo samo pol urice, se tak podvig seveda ne obnese in zato izpod mojih rok pride manj kot bi si želela.

In tako pridemo do želja.

Ja, jih je nekaj. Večina jih je povezanih s prostorom in denarjem, tako da bo potrebno še malo potrpeti.
Bi bila pa zelo dobrodošla miza, ki bi bila namenjena ustvarjanju.
Soba za te namene bi bila še boljša, ampak to je že znanstvena fantastika, saj vanjo ne bi imela časa vstopit, če pa bi, pa tam ne bi imela miru. Zato je v dani situaciji moj cilj miza nekje med kuhinjo in dnevno sobo. Tako bi imela na dosegu roke kuhinjo (če med šivanjem še hitro kaj skuham ali potešim otroško lakoto) in otroke, ki so trenutno še v takih starostih, da me rabijo vsakih pet minut in si še želijo moje družbe.

Ker pa trenutno o tem lahko samo sanjam, bo potrebno še vedno loviti redke trenutke, kot se je ponudil ta teden na praznični ponedeljek.

Najprej sem prenovila premajhne žabice z dodatkom elastičnega traku:
PREJ
POTEM


Druga stvar na spisku je bil še drugi način izdelovanja rožic (vrtnic) iz traku:



Nato sem dokončala krilo, ki je na svoj trenutek čakalo že od jeseni. Seveda je volneno, zimsko krilo, tako da bo na premiero verjetno čakalo še nekaj mesecev. Pa tudi slik še ni.


Zadnji ponedeljkov izdelek, pa je bila domača naloga za Manumajčico št.2. V vrtcu smo namreč dobili nalogo izdelati lutko iz kuhalnice.

In tole je naša ponosna lepotica: