ponedeljek, 31. oktober 2011

"HAREMKE" - PROTOTIP

Pred časom sem dobila na vpogled otroške "haremke" skupaj s prošnjo, če bi lahko sešila kakšne hlače po enakem kroju.

Na začetku sem se rahlo lovila, kmalu pa sem razvozlala skrivnost - hlače so setavljene iz enega kvadrata in dveh pravokotnikov. Pravokotnika predstavljata stranski del hlač in hlačnice, kvadrat prepognjen po diagonali pa služi za sprednji in zadnji sredinski del hlač in "presežek" blaga med nogami.

V lov za primernim blagom sem šla v moje novo svetišče - Svet metraže v Šiški. Prav prepričljivega blaga sicer nisem našla, sem se pa na koncu odločila za rjav jersey z raznobarvnimi pikami.

Hlače so bile sešite v pol ure in rezultat niti ni tako slab. Malo so mogoče preširoke v pasu in rahlo preozke okrog gležnjev.



Kakorkoli, naročnici je bil prototip tako všeč, da si jih je za svojo hčerko zaželela iz enakega blaga.
Blago je že kupljeno, skupaj z blagom za haremke za Manumajčico št.1 (ki bo obdržala tudi prototip). Zdaj pa čakam na nekaj prostega časa.

RIŽEV NARASTEK

Ko človek dobi otroke, šele dobro dojame kaj pomeni odrekanje, premagovanje in  preseganje svojih meja. Hkrati pa se zaveš neizmejne ljubezni - tvoje do otroka in otrokove do tebe.

Jaz na splošno nisem izbirčen tip človeka. Ena izmed stvari, ki jih pa res ne maram je mleko. Baje ga ne pijem že od svojega drugega leta starosti, ko je mami zamenjala cucelj na steklenički in po novem cuclju nisem hotela več piti. Ali je to resnica ali legenda ne vem, ampak dejstvo pa je, da ne pijem mleka in ne jem mlečnih jedih kot so mlečni riž, mlečni gres, čokolino... Po zaslugi moje stroge sestre in najinega skupnega izleta na Irsko sem začela v manjših količinah tolerirati mleko z 0,5% mlečne maščobe (če temu še lahko rečemo mleko). Najhujša stvar zame pa je toplo, polnomastno mleko, saj mi od vonja postane kar slabo.

In potem sem dobila otroke.

Ker se trudim biti dobra mama, sem jim kuhala mlečne papice (dokler so jih hoteli jesti). In ker je za otroke najboljše polnomastno, nepredelano, nehomogenizirano mleko, ga kupujem na mlekomatu in prekuhavam, shranjujem smetano... Če to ni dokaz ljubezni in premagovanja, pa ne vem kaj je.

Pred časom je Manumajček na mojo veliko grozo izrazil željo po riževem narastku, ki so ga včasih jedli v vrtcu.
Najprej sem premagala odpor, nato pa sem se vrgla na svoje kuharske knjige, saj tega pa res nisem znala pripravit.

Iz zagate me je rešila stara dobra Slovenska kuharica Felicite Kalinšek, ki sem jo podedovala po svoji babici.



Izbrala sem recept za rižev kipnik, ga "poročila" z riževim kipnikom z jabolki in nastal je moj prvi rižev narastek z jabolki, ki je izginil v rekordnem času. Dobila pa sem tudi kompliment, da je veliko boljši kot tisti v vrtcu.

Ko sem ga hotela poslikat, sem naletela na tole:


Tudi v drugem poizkusu, so bili jedci hitrejši od fotografa, mogoče mi bo pa tretjič uspelo še poslikati.


Sestavine (v zgornjem pekaču se je pekla približno polovica mase):

skodelica riža (obstajajo posebne vrste riža prav za narastke)
2,5 - 3 skodelice mleka (lahko mešanica mleka in sladke smetane)
ščep soli
nastrgana lupina neškropljene limone
vanilijev sladkor ali vanilijev strok
70g sladkorja
5 jajc
2 jabolki
maslo za model
sladkor v prahu za posip

V posodo damo mleko s ščepcem soli, limonino lupinico in vanilijo ter v njem med stalnim mešanjem skuhamo riž do mehkega. Pustimo v posodi, da riž dokončno popije mleko in se ohladi.
K hladnemu rižu dodamo rumenjake in sladkor in dobro premešamo, nato pa previdno vmešamo še beljake stepene v sneg.
V model za narastke, dobro namazan z maslom, damo polovico mase, potresemo z jabolki, ki smo jih olupili in naribali na lističe ter prekrijemo z ostankom mase.
Pečemo približno 40 minut pri 180°C. Površina mora biti zlato rjavo zapečena, notranjost pa ne sme biti več tekoča.
Pečen narastek potresemo s sladkorjem v prahu in ga jemo še toplega ali hladnega. Lahko ga postrežemo skupaj s sadno ali vanilijevo omako.

DOBER TEK!

ponedeljek, 17. oktober 2011

PREDPASNIK, OBLEKA, PREDOBLEKA, OBLESNIK????

Nemščina je čudovit jezik, saj se da skoraj za vsako stvar skovati besedo. Stvari, ki jih moramo v slovenščini opisati z enim ali dvema stavkoma, se da v nemščini povedati z eno samo (pa zato toliko daljšo) besedo.

Ena izmed teh je tudi: Schürzenkleid ali po naše, hmmm, mogoče še najbližje: predpasna obleka.

Kroj in blago mi je iz prekrasne trgovine Herzilein preskrbela moja sestrična. Nekaj mesecev se je medilo v vrečki, zdaj pa sem končno sešila svojo različico.

Zdaj pa že razmišljam o manjšanju kroja za Manumajčici.

























HRUŠKE - NA HITRO

V naši veži je osem zabojčkov hrušk. Domačih, ekoloških, odličnih... Nekaj je obranih in jih bomo jedli sproti, ko se bodo mehčale, nekaj pa je potolčenih in jih bo potrebno hitreje porabit.

Trenutno se ukvarjam z zbiranjem receptov in idej.

Sem pa zadnjič, ko sem pekla burek, naredila hitro sladico s hruškami. Ostalo mi je nekaj vlečenega testa, ki mi je ga bilo škoda zavrečt. Zagledala sem dve rahlo prezreli hruški in prišla na idejo.

Testo sem pripravila za zlaganje v trikotnik (glej burek). Nadev sem pripravila kar na testu - v kot testa sem položila na majhne koščke narezano polovico olupljene hruške, potresla s ščepcem rjavega sladkorja in dodala še veliko žlico mandljev v lističih. Trikotnike sem spekla in pečene potresla s sladkorjem v prahu.

Zelo preprosto, hitro, ampak vseeno okusno!





nedelja, 9. oktober 2011

KOLEKCIJA

Pred leti sem šla na nakupovalni izlet v Zgošo na Gorenjskem v trgovino Gramatex in seveda odkorakala ven s polno vrečo blaga.
Ja, to je enkratna trgovina z blagom in še dobro za moj bančni račun, da je tako daleč od mojega doma.
Takrat sem kupila kos vzorčastega jerseya, ki sem ga nameravala predelati v obleko na preklop. Minilo je nekaj let v iskanju primernega kroja (vmes sem iskala tudi nosečniške kroje), pa me nič ni prepričalo in tako je blago ležalo v mojem prepolnem predalu.

Poleti zelo rada nosim krilo, ki sem ga kupila pri Desigual - zelo preprost kroj, vendar zaradi zanimivega blaga zelo efektno. In tako sem prišla na idejo, da bi nekaj podobnega poskusila tudi sama.
Kupila sem še rjav jersey ter rjav in svetel bombažni saten in se spravila na delo.

Po treh urah sem imela končni izdelek:

Moje krilo
Ostalo mi je še kar veliko blaga, zato sem naslednji dan v dveh urah ustvarila krilo za Manumajčico št. 1:

Krilo Manumajčice št. 1

Ko sem se v službi hvalila s svojimi izdelki, so me sodelavke prepričale, da potrebuje svoje krilo tudi Manumajčica št. 2. Blaga sem imela dovolj za njeno krilo in še ga je ostalo. Zato sem se ta vikend lotila serijske izdelave - cilj je bil štiri krila: za Manumajčico št. 2, njeno sestrično in dve hčerki mojih sodelavk. Pa se je na koncu izkazalo, da blaga vseeno enkrat zmanjka. Tako so tri krila iz enakega blaga za mojo kolekcijo - moje krilo in krila Manumajčic so enaka, drugi dve pa imata drugačne dodatke.


Krilo Manumajčice št.2




Da pa ne bi eno dekletce ostalo brez krila, sem iz predala potegnila še en ostanek blaga: temno moder rožast jersey. Tako so v rekordnem času treh ur nastala štiri krilca.


četrtek, 6. oktober 2011

BUREK Z BLITVO V SLIKAH

Tale objava je dopolnitev recepta iz objave BUREK Z BLITVO. Takrat nisem imela še nobenih slik za to dobroto. V torek je bil spet na jedilniku in sem pripravo dokumentirala.

Mešanica skute, kisle smetane in jajca:

Narezana blitva:


Predpriprava za "zvijanje cigare" - v nadev sem tokrat dala mogoče malo preveč blitve (odvisno od okusa), ugotovila sem pa, da testa ni potrebno prepognit čez pol in da z enojno plastjo ravno tako dobro uspe:


Skoraj zvita in zvita cigara:

Pečen burek:



Še en način je zlaganje v trikotnik - testo narežem na trakove, nadev položim v en vogal in zložim, da nastane trikotnik:



ORANŽNA OBLEKA

Po dolgem času mi je uspelo spet sesti za šivalni stroj. In tako sem dokončala oranžno obleko, ki sem jo začela šivati že na dopustu v juliju, seveda v upanju, da jo bom lahko v letošnjem poletju še nosila. No, zaključila sem jo pa ravno ob prihodu hladne fronte ali naj rečem kar zime. Bo pač počakala na naslednje poletje.

Obleka je že drugi izdelek po istem kroju. Pred več kot dvanajstimi leti sem si sešila prvo: svetlo zeleno-bež laneno obleko, ki je z menoj prestala marsikaj. Bili sva na dveh potovanjih v Francijo, preživela je oddtis zobnika na kolesu in uspešno je prenašala tri nosečnosti...
Res je zelo hvaležna obleka, udobna za nošenje, pa še kroj je tak, da marsikaj skrije.

Iz vseh zgoraj naštetih razlogov sem šla v juniju na lov za blago in v Svetu metraže našla rdeč in oranžen lan, ki sta se mi zdela idealna za to obleko. Po dolgem, dolgem odločanju sem se odločila za oranžnega. Malo se mi še toži po rdečem, ampak lahko pa sešijem še eno - tokrat prej kot po dvanajstih letih.

Končni izdelek je po mojem mnenju odlično uspel, pa še nova ogrlica paše zraven.