nedelja, 30. september 2012

KAJ POČNEM ZADNJE ČASE? / WHAT AM I DOING LATELY?


Prejšnji vikend sem nabrala nekaj škatel hitro-pokvarljivih bio-jabolk.
In zdaj se trudim, da bi jih čimveč uspela porabiti preden segnijejo. Kar nekaj jih je že predelanih v neke vrsto čežane, vloženo v kozarčke.
Štirikrat smo že zagnali sušilnico in napolnili dve veliki škatli s suhimi krhlji.


I collected a few boxes of quickly rotting apples. Now my goal is to use as much apples as possible, before they rot.
I already have a few jars od apple sauce in my storage.
We managed to prepare two boxes of dried apples.






Nekaj kilogramov pa se jih spreminja v jabolčni kis. Tega do sedaj še nisem počela, tako da preizkušam dva različna načina (tretjega, ki naj bi bil najboljši, pa na žalost ne, saj bi morala jabolka najprej predelati v jabolčni sok).

Uspehi bodo znani šele čez nekaj tednov, če ne celo mesecev.



I am trying to change some kilograms of apples in to the apple vinegar. I have never done it before and I am trying two different ways of doing it.
We will know the results in a few weeks, if not months.

O okusu jabolčne pite pa bomo odločali že danes.



But today we will have to decide about the taste of this apple pie.







petek, 21. september 2012

VREČKE ZA MALICO / LUNCH BAGS

Prvi dve vrečki ste že videli. Zdaj pa so nastale še tri.
You have already seen the first two lunch-bags. Now there are three more.




Vrečka z morskimi pošastkami za Manumajčico št. 2
The bag with sea monsters for Manugirl no.2


Vrečka za malega fantiča podobna Manumajčkovi
The bag for a little boy, similar to Manuson's bag




In prav posebna vrečka (prva, ki ni za otroka ampak za prav posebno damo) z dodatkom - ujemajočo torbico za papirnate robčke.
And finally: a very special bag for a very special lady. This was the first bag one for an adult and it comes with a bonus – little matching bag for tissues.

























četrtek, 13. september 2012

ZOBNI RENTGEN RUDNIK - SLABA IZKUŠNJA

Včerajšnji obisk zobozdravnice se je končal z napotnico za zobni rentgen. In to ne navaden, ampak najnovejšo tehnologijo CT čeljusti, ki jo opravljajo v Zobnem rentgenu Rudnik. Seveda popolnoma samoplačniško.

Za to slikanje je potrebno naročanje, zato sem danes zjutraj poklicala. Zamislila sem si obisk rentgena takoj po službi, da bi šla lahko sama, medtem ko so otroci še v šoli in vrtcu. Pa se mi želja ni izpolnila, saj mi je gospod, s katerim sem se pogovarjala po telefonu ponudil osemnajsto uro. Termin mi ni najbolj ustrezal, saj je to pomenilo organiziranje varstva in podobne zaplete, ampak sem se odločila opraviti, kar je bilo potrebno in sem pristala.

Ob dogovorjeni uri sem prispela v nove, elegantno opremljene prostore in potem se je začelo.
Učna ura kako se NE postopa s strankami oziroma pacienti.

Mladenič, ki je bil ob mojem obisku v službi, ni razumel kaj natančno je želela moja zobozdravnica. Poskušal jo je poklicati, vendar neuspešno, nato sem mu še jaz povedala, kaj mi je prejšnji večer povedala zobozdravnica, vendar sem laik in nisem bila prepričana, če sem pravilno razumela.
Dilema je bila, ali naj mi slikajo delno ali celotno čeljust.

Po neuspešnem telefonskem klicu je postal mladenič slabe volje in se razburjal, da če zobozdravniki ne izpolnjujejo napotnic tako, kot je zamišljeno, oni pač ne morejo delati in da mi bo pač naredil celotno sliko.
Ker je razlika med enim in drugim slikanjem tudi cenovna (30€) se kar takoj s tako odločitvijo nisem strinjala, saj je to v trenutnih razmerah in ob treh otrocih za naš proračun kar znaten znesek. Na žalost saj bi bila bolj vesela, če ne bi bil in bi si dala brez pomišljanja vse zobe preslikati od leve proti desni in še v drugo smer.
No to sem takoj dobila repliko, da oni so investirali tisoče evrov v opremo in izdelavo napotnic, zobozdravniki se pa niti malo ne potrudijo.

Da ne bi naredili česa narobe sem ponudila, da grem in da se vrnem drugič, ko bomo imeli točne informacije, kaj je potrebno narediti.
To pa je mladeniču izbilo dno iz soda in vrgel napotnico proti meni, da saj lahko mirno grem in počnem karkoli hočem ampak, da je inženir celo popoldne čakal samo mene. Da bi šel lahko že zdavnaj domov in da je tam samo še zaradi mene, ampak da naj kar grem, vendar on nima pojma kaj bo v ponedeljek, kakšen bo delavnik in podobno.
Ko sem mu hotela razložiti, da ni bila moja želja slikanje ob 18-ih me sploh ni spustil do besede in gnal svojo, da to nima nič z njim, ker ni bil on zjutraj na telefonu. Povedala sem, da bi jaz z velikim veseljem prišla ob 14-ih, 15-ih... vendar mi ta opcija ni bila ponujena in da naj ne zvrača krivde za slabo organizacijo name. Pa je samo še bolj ponorel.

Priznam, da sem na tej točki izgubila živce in mu povedala s povišanim glasom, da česa podobnega v svojem življenju še nisem doživela. Tudi sama delam v zdravstvu in tak odnos pač ni primeren. Na tej točki sem tudi zaključila komunikacijo z njim in sem se bila pripravljena pogovarjati samo še z "revežem", ki me je čakal celo popoldne. Bila sem popolnoma iz sebe in od ogorčenja in razočaranja na robu joka.

V končni fazi sem se odločila za celotno slikanje, ker bi mi lahko prišlo prav pri morebitni sanaciji zob v prihodnosti, vendar si lahko predstavljate kako lahko je biti popolnoma pri miru za slikanje, če si do konca razburjen, s srčnim utripom blizu 200 in ob tem, ko poslušaš nesramnega uslužbenca, ki te opravlja po telefonu: "Je čist znorela, je vpila". Kasneje je bil tako uvideven, da je šel izven dosega mojih ušes.


Da pa se ne bom samo pritoževala - med samim slikanjem sva se oba pomirila, tako da sva zadevo zaključila civilizirano.
V končni fazi sem plačala samo delno slikanje, dobila pa celotno skupaj z opravičilom, vendar je slab priokus ostal.
Na žalost, ker z njihovo podružnico v Dravljah sem imela vedno dobre izkušnje.

Hkrati pa upam, da je tudi zgoraj omenjeni mladenič spoznal, da k lepemu ambientu in dragim aparaturam spada tudi vljudno obnašanje. Kar bi bilo tudi v skladu z njihovo internetno stranjo, kjer med razlogi zakaj si slikati zobe prav pri njih, navajajo tudi profesionalen in prijazen odnos do pacientov.

KONEC POČITNIC OZ. ZAČETEK ŠOLE / THE END OF SUMMER HOLIDAYS OR BEGGINING OF THE SCHOOL

Vse kar je lepo mine.



In letos smo se imeli res lepo. Še posebno naša šolarja, ki sta imela poleg družinskih počitnic še dodatne zaposlitve - en teden čudovitega varstva v Živalskem vrtu in en teden dodatnega morja, Manumajček pa je počitnikoval še s sošolcem pri njegovi babici.
Kljub moji bojazni kje bosta starejša otroka dva meseca, se je vse odlično izšlo.

Tudi jaz sem uživala v bolj sproščenih dnevih in tednih.

Zdaj pa je september in začela se je šola in še polno drugih obveznosti in opravkov.

In tako prejšnji teden en dan preživela z Manumajčico št. 2 na Pediatrični kliniki, da nam potrdijo ali ovržejo sum na alergijo. Reakcije ni bilo, torej nam kaže dobro!

Ena izmed nalog ob začetku šolskega leta je tudi dopolnjevanje šolske torbe oziroma njene vsebine. In tako je bila letos pri Manumajčici št.1 izražena želja, da nosijo otroci v šolo škatlo za malico kamor lahko spravijo  hrano, če je v šoli ne pojedo. Znašla sem se pred dilemo kakšno škatlo naj ji dam - velika bi ji po nepotrebnem zavzela veliko prostora v torbi tudi kadar nima hrane, majhna pa je nepraktična, saj ne bi notri spravila skoraj ničesar.
In tako sem takoj koristno uporabila knjigo o torbicah, ki sem jo dobila za rojstni dan. V tej odlični knjigici so navodila za vrečko za malico. Vrečka je ravno prav velika, da gre notri tudi steklenička za vodo, se zapre in je podložena z vodoodporno tkanino za lažje čiščenje.
V prvi fazi sta nastali dve za moja šolarja, zdaj pa sem začela s proizvodnjo še za druge lačne šolarje in vrtičkarje.





Nice things don't last forever.

And we spent really nice holidays this year. We went on a seaside vacation, spent some time at our haven, our school children attended a week of summer workshop at the zoo and spent an additional week at sea. Manuma-son also went with his school mate to his grandmother for a week.
At the end everything went smoothly despite my initial worries.

I also enjoyed in more relaxed days and weeks.

Now September is here, school has started and with it all kind of different obligations and errands.
For instance – I spent one day last week with Manuma-girl no.2 at the Pediatric clinic for some allergy tests. She had no reaction and all is looking good.

I also had to check that the children have everything they need for school. Manuma-girl's no.1 teacher suggested that the children have a lunch box in their bags, so they can store any remaining food in them. I found myself in front of a big dilemma – what kind of box should I give her. A big one would take too much space in her bag, but in the other had, she could hardly store anything in a small box.
I got a wonderful book for my birthday and I immediately put it to use and made lunch-bags form y school-children. The bags are great – just big enough for a water bottle and lined with waterproof fabric.
The bag is so successful I had to start a small production for all hungry school and kindergarten children.