torek, 27. december 2011

ČOKOLADNO VIŠNJEVA MALENKOST (TRIFLE)

Pri tokratni objavi imam pa težave že pri naslovu. Iz receptov v angleščini in nemščini dobro poznam sladice po imenu TRIFLE - to so božanske zadeve, kjer se v plasteh nalaga biskvit, sadje in kremo ali smetano. Slovenskega izraza se ta trenutek ne spomnim, v slovarju pa sem kot možen prevod našla "malenkost".
Lahko bi bilo, da je ta prevod celo pravilen, saj naj bi bila to preprosta in hitro pripravljena sladica, ki jo narediš iz sestavin, ki jih imaš doma.

Moj mož ima rojstni dan ob zelo neugodnem času - nekaj dni pred božičem, ko je že vsega preveč - tako dela kot hrane. Zato se vsako leto znajdem pred dilemo kdaj sploh praznovati in kaj pripraviti.

Letos sem imela božične peke že rahlo dovolj, zato sem se odločila, da namesto torte pripravim "malenkost". Tokrat sem šla celo tako daleč, da sem uporabila kupljen kolač. To je hrana, ki je drugače nikoli ne kupim, saj prisegam na domače izdelke, vendar se je kar dobro obnesel.

Kombinacija čokoladnega kolača, vanilijeve kreme in višenj je ravno prav sladko-kisla, s posebno skrivno sestavino, pa vse skupaj dobi še posebno noto.


SESTAVINE

"MALENKOST" v 1,5 kratni izvedbi
350g čokoladnega kolača (lahko tudi marmorni kolač)

kozarec vloženih višenj
30ml skrivne sestavine: Kirsch-a (ali drugega sadnega žganja)

180ml sladke smetane
20g mandljev v lističih

VANILIJEVA KREMA
2 rumenjaka
2 jedilni žlici sladkorja
1 jedilna žlica jedilnega škroba
1/4l mleka
2 žlički vanilijevega ekstrakta (ali vrečka vanilijevega sladkorja)
180ml sladke smetane

Za vanilijevo kremo v ognjevarni  posodi penasto vmešamo rumenjaka, sladkor in škrob. V drugi posodi segrejemo mleko skoraj do vrenja, odstavimo in počasi med stalnim mešanjem vlijemo v jajčno mešanico. Mešanico nato segrevamo še 5 minut med stalnim mešanjem. Ko se krema zgosti, jo odstavimo in primešamo vanilijev ekstrakt. Počakamo, da se krema ohladi, nato pa ji primešamo ne pretrdo stepeno sladko smetano.

Kolač narežemo na približno 1cm debele rezine in eno tretjino zložimo v veliko posodo v kateri bomo sladico postregli. Višnje odcedimo in prihranimo sok. V 1/4l višnjevega soka primešamo žganje in to tekočino uporabimo za namakanje kolača. Na namočen kolač razporedimo za veliko pest višenj.
Na višnje namažemo tretjino vanilijeve kreme. Še dvakrat ponovimo vse plasti in zaključimo z vanilijevo kremo. Trifle pokrijemo s folijo za živila in postavimo v hladilnik za vsaj 3-4 ure.
Pred serviranjem premažemo z ne pretrdo stepeno smetano in posujemo s prepraženimi mandljevimi lističi.

DOBER TEK!




ZA MRZLE ZIMSKE DNI

Zdaj je čas, da bi bilo zunaj veliko snega in nizke zimske temperature.

Saj ne, da bi oboževala zimo in si želela zimskih razmer, ampak glede na lego naše državice, se mi zdi prav, da je zima podobna zimi.
Ponavadi me sicer zebe in zadržujem se bolj doma, ampak spreminjanje letnih časov je dobro vsaj za to, da potrebujemo več različnih oblek in ne hodimo celo leto v enakih oblekah.

Najnovejši dodatek k moji zimski garderobi je zelo topel. Hkrati pa tudi večstransko uporaben - gre za dolgo jopo oziroma plašček.
Sedaj ga nosim pod plaščem kot jopo, v pomladanskem in jesenskem obdobju pa bo uporaben kot lažji plašček.

Sešit je iz volnenega blaga, ki pa se lahko pere v pralnem stroju. Sam kroj je preprost, tako da je bil sešit zelo hitro in brez večjih težav.

Težave mi je povzročalo samo fotografiranje, saj nikakor nisem idealnih razmer (pretemno, presvetlo, preveč razmetano...).



ponedeljek, 26. december 2011

CAVALLIJEV BONBONČEK

Že od poletja sem v trgovini Svet metraže občudovala neko blago - prekrasen potiskan jersey, kjer je na roza ali bež osnovi cvetoča češnjeva veja. Imelo je samo eno napako - ceno.

Skoraj vsak teden sem ga hodila občudovat in preverjat, da ga še ni zmanjkalo.

Medtem sem iskala dober razlog, zakaj naj si ga kupim in kaj naj iz njega sešijem. Drugo dilemo sem hitro rešila - top brez rokavov.

Rabila sem samo še rešitev druge dileme. Prišla je v obliki adventnega koledarja.
Za nakup blaga za izdelavo koledarja sem unovčila bon za 20% popust, ki je bil veljaven samo še en teden. Ker je bil znesek za blago nižji od 10€, mi je bilo bona kar malo žal in tako sem se v trenutku odločila, da je to odličen trenutek, da si privoščim še moj "bonbonček". Kroj sem imela že izbran, blaga nisem potrebovala zelo veliko in tako sem si mirne vesti kupila blago v roza izvedbi.

Nekaj tednov kasneje sem ga pretvorila v tole (zdaj ga nosim čez puli, poleti pa ga bom nosila samostojno):




petek, 16. december 2011

POMARANČNO-ČOKOLADNE PLOŠČICE

Če bi med piškoti, ki jih spečem v predbožičnem času izbirala najljubše, bi bile Pomarančno-čokoladne ploščice nedvomno med favoriti. Kar se tiče sestavin, so to pravzaprav zelo preprosti piškoti, ki pa zahtevajo malenkost več časa za pripravo.

Končni rezultat pa je odlična kombinacija čokolade in pomaranče.

TESTO
100 g jedilne čokolade ali čokolade v prahu
125 g masla
125 g sladkorja
1 ščepec soli
1 jajce
naribano lupino ene neškropljene pomaranče
200 g moke
1 čajna žlička pecilnega praška

PRELIV
200 g sladkorja v prahu
4-6 jedilnih žlic pomarančnega soka

Čokolado grobo naribamo oziroma uporabimo čokolado v prahu. Maslo zgnetemo z sladkorjem, soljo, jajcem in pomarančno lupino. Zraven dodamo (presejano) moko in pecilni prašek ter čokolado in hitro pregnetemo v gladko testo. Testo oblikujemo v kroglo in ga damo, zavitega v alu-folijo, za dve uri v hladilnik. Nato testo na pomokani površini razvaljamo približno 5 mm debelo in izrežemo piškote poljubne oblike (letos so pri nas večinoma srčki). Ploščice naložimo v dovolj veliki razdalji na pekač, ki ga damo na srednjo višino v pečico, segreto na 200oC. Pečemo 8-10 minut. Ko so pečene, ploščice previdno s širokim nožem preložimo iz pekača na kuhinjsko mrežo ali na pladenj, da se ohladijo. Nato presejemo sladkor v prahu, zmešamo s pomarančnim sokom in namažemo na ploščice. Pustimo, da se preliv posuši in ploščice pospravimo v škatlo.


DOBER TEK!


sreda, 14. december 2011

LEŠNIKOVI PIŠKOTI S ČOKOLADO

Ob določenih vonjih in okusih me preplavijo prijetni spomini na otroštvo. Vrnejo me v prav poseben čas, ko je bilo še vse preprosto in so lepi trenutki trajali večno.

Točno to se mi je zgodilo, ko sem prvič spekla "Lešnikove piškote s čokolado" iz knjižice Čokolada (Jill Norman, založba Kmečki glas). Piškote s popolnoma enakim okusom smo pogosto jedli pri mojih starih starših, ko smo bili še otroci. Prodajali so jih v (če me spomin ne vara) zeleni vrečki in to so bili v sredini rahlo lepljivi, čokoladno-lešnikovi kupčki, ki jih je bilo težko nehati jest, ko si enkrat začel.

Poleg prijetnih spominov, pa imajo ti piškoti še eno pozitivno lastnost - pripravljeni so zelo, ampak res zelo hitro in preprosto, potrebujemo pa samo štiri sestavine oziroma po želji pet.



SESTAVINE:
75g jedilne čokolade
125g sladkorja
175g zmletih lešnikov
2 beljaka
1/2 žličke cimeta (po želji)

POSTOPEK:
Na vodni kopeli stopimo čokolado. Ko je stopljena, jo odstavimo iznad vroče vode in ji dodamo druge sestavine. Vse dobro premešamo ter z dlanmi (najbolje rahlo vlažnimi) oblikujemo kroglice v velikosti med lešnikom in orehom. Kroglice polagamo na pekač obložen s peki papirjem in pečemo v pečici, ogreti na 180°C, 12 do 15 minut.


Počakamo, da se ohladijo in začnemo uživati!

nedelja, 20. november 2011

ADVENTNI KOLEDAR

Trgovci nas vsako leto bolj zgodaj začnejo zasipavati z božično ponudbo. Tega resnično ne maram - božični okraski takoj za svečami za prvi november.

Letos sem se temu na nek način pridružila tudi sama, saj je bil do sedaj december še vsako leto prekratek za vsa božična opravila.
Ker je bilo vreme ta vikend turobno dolgočasno in ni bilo nič posebnega na programu sem se lotila prvih priprav - v soboto sem spekla čokoladno potico, ki je že varno spravljena v skrinji.
Danes pa sem se lotila projekta, ki je bil na seznamu odkar imam otroke: adventni koledar iz blaga.

Kot otrok sem vedno občudovala adventni koledar, ki ga je za svoje štiri otroke sešila moja teta - 24 vrečk iz božičnega blaga, ki so jih nalepili na vrata otroške sobe, vanje pa je teta skrila sladkarije.
S tem v mislih sem kupila dve vrsti blaga, vendar pa sem se odločila za drugačno obliko, ki jo bo lažje pritrditi na vrata in bo lahko več let zapored služila trem otrokom.

Potrebovala sem dvakrat po pol metra blaga, današnje dopoldne in številke, ki jih je iz samolepilne tapete izdelal mož. Tako opremljeni lahko v miru počakamo na začetek decembra.

No, ja - še en obisk trgovine, da napolnim koledar z dobrotami.

nedelja, 06. november 2011

PRENOVA V POL URE

Danes je bil dan, ko sem imela po dveh dneh zelo slabega počutja spet malo več energije.
Tako sem se lotila nujnih šiviljskih projektov - sešila sem si dvoje "jazz pants", ki so moja najljubša domača oprava. Prejšnja runda - modre in vijolične - je stara že nekaj let in počasi začenjajo razpadati, zato je bilo nujno, da se na novo opremim. Tako so nastale ene vinsko rdeče iz bombažnega jerseya in ene temno zelene in bambusovega jerseya. Bambusov jersey sem uporabila prvič in moram priznati, da je zelo prijeten. Kako se bo pa obnesel dolgoročno, bomo pa še videli.

Zelo pa sem ponosna na hitro prenovo - vse skupaj mi je vzelo pol ure.

Prenovila oz. bolje rečeno oblekla sem pisarniški stol, ki sem ga prinesla še od doma. Zdaj ima svoje mesto v otroški sobi in dve desetletji staro blago je začelo razpadati. Preden bi otroci raztrgali penasto gumo, sem ga poskusila rešiti.



Otroška soba je pobarvana v osnovnih barvah, zato sem uporabila kar rdeče tapetniško blago, ki sem ga imela doma (čaka na predelavo v torbico). Z malo elastike se je spremenilo v pralno prevleko za stol.
In tako sem stolu podaljšala življenjsko dobo še za kakšno leto (ali pa desetletje).


PO TREH LETIH

Danes sem storila pomemben korak in po treh letih na dan potegnila: MASAŽNO MIZO.



Uboga revica je tri leta (od moje zadnje nosečnosti) stala v kotu spalnice in nabirala prah.
Zdaj pa mislim, da je nastopil čas, da se zadeve spet malo resneje lotim.

Prva žrtev bo mož.

Nato pa rabim nove žrtve, ki bi šle pod mamine roke.

sobota, 05. november 2011

SADNA TORTA ZA MANUMAJČKA

Jeseni ima rojstni dan naš Manumajček.
Že od malega je rahlo nenavaden otrok, vsaj kar se tiče sadja. Starši morajo otroke ponavadi siliti in prepričevati, naj pojedo kaj sadja, mi pa smo ga Manumajčku že prepovedovali in omejevali, ker mu nikoli ni bilo dovolj.
Na vrtu (doma in pri moji mami) se ga vedno najde v bliži drevesa ali grma, ki trenutno rodi, v trgovini in na tržnici vedno prosi za sadje. Mislim pa tudi, da razen banane ni sadja, ki ga ne bi jedel.

Da ne bo pomote- rad ima tudi čokolado in bombone, ampak sadje je njegova stvar.

Tega načela se drži tudi pri tortah. Najraje ima sadne torte v vseh možnih oblikah. Če je pri Manumajčici št.1 odgovor na vprašanje "Kakšno torto bi za rojstni dan?" vedno: čokoladna, je pri Manumajčku: sadna.

Tokrat sem se želela malo bolj potruditi in se nisem zadovoljila z navadnim biskvitom poljnjenim s sadjem in smetano. Zato sem se odločila, da po dolgem času spet naredim torto iz tople biskvitne mase s smetanovo-skutno kremo in sadjem. Oboje pa je iz kuharske knjige Die Gute Küche (Plachutta, Wagner).



TOPLA BISKVITNA MASA

SESTAVINE
110g sladkorja
85g moke
40g škroba
5 jajc
1 vanilin sladkor
ščepec soli

Jajca, sladkor, vanilin sladkor in sol najprej stepamo nad soparo, ko naraste umaknemo iz sopare in stepamo dokler se ne ohladi. Dodamo moko pomešano s škrobom in previdno vmešamo v jajčno kremo. Pečemo približno 30 minut pri 200°C.


SMETANOVA-SKUTNA KREMA

SESTAVINE
375g pasirane skute
375ml sladke smetane
190ml kisle smetane
225g sladkorja v prahu
sok in lupina ene limone
1 vanilin sladkor
5 listov želatine

Zmešamo skuto, kislo smetano, sladkor v prahu, sok in lupino limone in vanilijev sladkor. Želatino namočimo v mrzlo vodo in pustimo, da se napije. Nato jo ožamemo in v kozici previdno stopimo. Stopljeni želatini dodamo dve žlici skutne kreme, dobro premešamo in vmešamo nazaj v kremo. Primešamo še stepeno sladko smetano.

Pečen biskvit prerežemo in spodnji del testa položimo na krožnik ter obdamo s tortnim obročem obloženim s peki papirjem. Na testo nalijemo kremo, prekrijemo z drugim delom testa, rahlo pritisnemo in za nekaj ur postavimo v hladilnik. Nato odpremo tortni obroč, odstranimo peki papir in torto posujemo s sladkorjem v prahu.

Torto lahko poljubno spreminjamo z dodatkom sadja - v koščkih ali pa v kremo vmešamo sadni pire ali marmelado.



Naša različica:
Testo sem (s težavo) dvakrat prerezala. Na testo sem naložila na koščke narezane breskve iz kompota, okrog cele torte pa sem zataknila polovične rezine kivija. Sledila je polvica kreme in sredinjski del testa. V drugo polovico kreme sem vmešala tri velike žlice jagodne marmelade, da se je krema obarvala rahlo rožnato. S tem sem napolnila drugo plast torte, prekrila z vrhnjo plastjo testa in postavila v hladilnik.
Naslednji dan sem torto rešila iz oklepa in jo posula s sladkorjem v prahu.

DOBER TEK!




Takole so izgledale vse dobrote s katerimi smo se sladkali tistega dne

petek, 04. november 2011

SNEMANJE REKLAME

Manumajčica št.1 in z njo tudi jaz kot spremljevalka sva doživeli zelo zanimivo izkušnjo - snemanje televizijske reklame za naročnika iz tujine.

Pred časom sem Manumajčico št.1 peljala na avdicijo za reklamo, vendar ni bila izbrana. Čez nekaj časa pa so me poklicali, če jo pripeljem na avdicijo za drugo reklamo. In tako se je začelo.

Prestala je prvo avdicijo oz. casting kot se reče po novem v spremstvu babice (ki so jo tudi hoteli poslikati, pa ni pustila). Čez tri dni so naju poklicali na ponoven casting, ker je prišla v ožji izbor. Po rahli zmedi in dolgem čakanju so jo poslikali in posneli, ni pa ravno sodelovala in je bila zelo zadržana, zato smo bili prepričani, da je zgodba s tem zaključena.

Pa ni bila. Ponovno so me poklicali in dogajanje se je začelo.

V petek sva šli poskušat očala - taka velika, starinska, zaradi kakršnih je moja sestra še vedno nesrečna.

V torek (na praznik) sva bili tri ure in pol na kostumski probi - pol ure sva se hitrostno preoblačili, ostali čas pa dolgovezno dolgočasili.

Včeraj pa je nastopil veliki dan. Začel se je ob 9.15 pri zobozdravniku, kjer so ji nalepili začasni zobni aparat. Po uri in pol so nas (Manumajčico št.1 in še pet drugih nastopajočih) s kombijem odpeljali na lokacijo snemanja v manjši kraj blizu Ljubljane. In spet se je začelo čakanje. Ker sem se iz prejšnjih dni naučila, da vse poteka zelo zelo počasi, sem bila tokrat pripravljena in imela s seboj veliko količino stvari za krajšanje časa. Pomagalo je pa tudi, da je v reklami nastopala še ena približno enako stara deklica in sta imeli družbo.

Samo zakulisje snemanja je bila pa res zanimiva izkušnja, saj pri nastajanu reklame, ki traja manj kot minuto in ki jo večina ljudi itak spregleda, sodeluje neskončna množica ljudi, če ne upoštevam približno trideset nastopajočih.
Hišo v kateri smo snemali, sta lastnika oddala za to priložnost. Vendar ko sem govorila z njima, jima je bilo že žal. Saj sta imela za tri dni popolnoma okupirano hišo, ljudje so si podajali kljuke, v vseh prostorih pa so se grmadili kupi - od oblek, ličil, pripomočkov, luči, kamer... Na dvorišču so bili šotori, klopi ter hrana in pijača.

Samo snemanje se je začelo ob devetih zjutraj, od pol treh do pol štirih je bil odmor za kosilo, o tem kdaj se bo končalo, pa je osebje sprejemalo stave, ki so se gibale okrog polnoči. K sreči nama tega ni bilo potrebno čakati, saj je bila Manumajčica št.1 na vrsti takoj po kosilu in je zaključila v dobri uri in pol.
Moram priznati, da sem bila zelo presenečena in ponosna, saj je Manumajčica št.1 vse kar se je dogajalo (zobozdravnik, frizer, čakanje, čakanje...) prenašala zelo dobro in potrpežljivo. Predvsem pa se je izkazala pri snemanju. Na obeh castingih je bila dokaj zadržana, na samem snemanju pa ni bilo niti sledu sramežljivosti in pridno je ubogala režiserjeva navodila oz. navodila asistentke, saj je bil režiser tujec.

Po končanem snemanju je sledil še kratek obisk zobozdravnika, da so aparat spet odstranili, potem pa sva šli po desetih urah končno domov.

Manumajčica št.1 je komentirala, da bi še kdaj počela kaj takega.

Pa spet se je pokazalo kako je naša draga Slovenija majhna, saj sta bila med sodelujočimi moj vrstnik iz gimnazije in dekle, ki je deset let živelo v istem bloku kot jaz, samo nadstropje niže.

torek, 01. november 2011

MARMELADA IZ HRUŠK IN POMARANČE

Ob nedavnem navalu hitropokvarljivih hrušk sem se podala na lov za novimi idejami in recepti kako hruške ohranit za zimske dni.

Moj mož se je lotil klasike in tako imamo v kleti kar nekaj kozarcev hruškovega kompota.

Jaz pa sem na zanimivi strani o hruškah odkrila recept za marmelado iz hrušk in pomaranče. To ni klasična marmelada, ampak je končni rezultat lepljiva gosta tekočina s koščki hruške in pomaranče. Malo težje jo je namazati na kruh, odlično pa se obnese kot priloga h palačinkam ali kot polnilo za biskvite in rolade.



Priprava je zelo preprosta, še posebno, ker sem originalni recept rahlo prilagodila, tako da sem dodala vrečko Gelfix Extra 2:1 in se tako izognila steriliziranju.



Sestavine:

1 pomaranča
1,5 skodelice vode
3 skodelice sladkorja
1,5 kg hrušk
3 jedilne žlice limoninega soka
1 vrečka Gelfix Extra 2:1

Pomarančo olupimo z nožem in narežemo na majhne kose.
V posodo damo vodo in sladkor in segrevamo dokler se sladkor ne stopi.
Dodamo olupljene in na majhne kocke narezane hruške, pomarančo, limonin sok in Gelfix Extra zmešan z žlico sladkorja. Med stalnim mešanjem hitro zavremo in kuhamo, da postane tekočina gosta.
Z vročo marmlado napolnimo vroče steklene kozarce, ki smo jih dobro pomili in sterilizirali v pečici pri  100°C ter pokrijemo s pomitimi in prevretimi pokrovčki. Kozarce postavimo na pokrovčke za 5 min. Nato jih spet pravilno obrnemo in pustimo na pultu, da se ohladijo.

DOBER TEK!

ponedeljek, 31. oktober 2011

"HAREMKE" - PROTOTIP

Pred časom sem dobila na vpogled otroške "haremke" skupaj s prošnjo, če bi lahko sešila kakšne hlače po enakem kroju.

Na začetku sem se rahlo lovila, kmalu pa sem razvozlala skrivnost - hlače so setavljene iz enega kvadrata in dveh pravokotnikov. Pravokotnika predstavljata stranski del hlač in hlačnice, kvadrat prepognjen po diagonali pa služi za sprednji in zadnji sredinski del hlač in "presežek" blaga med nogami.

V lov za primernim blagom sem šla v moje novo svetišče - Svet metraže v Šiški. Prav prepričljivega blaga sicer nisem našla, sem se pa na koncu odločila za rjav jersey z raznobarvnimi pikami.

Hlače so bile sešite v pol ure in rezultat niti ni tako slab. Malo so mogoče preširoke v pasu in rahlo preozke okrog gležnjev.



Kakorkoli, naročnici je bil prototip tako všeč, da si jih je za svojo hčerko zaželela iz enakega blaga.
Blago je že kupljeno, skupaj z blagom za haremke za Manumajčico št.1 (ki bo obdržala tudi prototip). Zdaj pa čakam na nekaj prostega časa.

RIŽEV NARASTEK

Ko človek dobi otroke, šele dobro dojame kaj pomeni odrekanje, premagovanje in  preseganje svojih meja. Hkrati pa se zaveš neizmejne ljubezni - tvoje do otroka in otrokove do tebe.

Jaz na splošno nisem izbirčen tip človeka. Ena izmed stvari, ki jih pa res ne maram je mleko. Baje ga ne pijem že od svojega drugega leta starosti, ko je mami zamenjala cucelj na steklenički in po novem cuclju nisem hotela več piti. Ali je to resnica ali legenda ne vem, ampak dejstvo pa je, da ne pijem mleka in ne jem mlečnih jedih kot so mlečni riž, mlečni gres, čokolino... Po zaslugi moje stroge sestre in najinega skupnega izleta na Irsko sem začela v manjših količinah tolerirati mleko z 0,5% mlečne maščobe (če temu še lahko rečemo mleko). Najhujša stvar zame pa je toplo, polnomastno mleko, saj mi od vonja postane kar slabo.

In potem sem dobila otroke.

Ker se trudim biti dobra mama, sem jim kuhala mlečne papice (dokler so jih hoteli jesti). In ker je za otroke najboljše polnomastno, nepredelano, nehomogenizirano mleko, ga kupujem na mlekomatu in prekuhavam, shranjujem smetano... Če to ni dokaz ljubezni in premagovanja, pa ne vem kaj je.

Pred časom je Manumajček na mojo veliko grozo izrazil željo po riževem narastku, ki so ga včasih jedli v vrtcu.
Najprej sem premagala odpor, nato pa sem se vrgla na svoje kuharske knjige, saj tega pa res nisem znala pripravit.

Iz zagate me je rešila stara dobra Slovenska kuharica Felicite Kalinšek, ki sem jo podedovala po svoji babici.



Izbrala sem recept za rižev kipnik, ga "poročila" z riževim kipnikom z jabolki in nastal je moj prvi rižev narastek z jabolki, ki je izginil v rekordnem času. Dobila pa sem tudi kompliment, da je veliko boljši kot tisti v vrtcu.

Ko sem ga hotela poslikat, sem naletela na tole:


Tudi v drugem poizkusu, so bili jedci hitrejši od fotografa, mogoče mi bo pa tretjič uspelo še poslikati.


Sestavine (v zgornjem pekaču se je pekla približno polovica mase):

skodelica riža (obstajajo posebne vrste riža prav za narastke)
2,5 - 3 skodelice mleka (lahko mešanica mleka in sladke smetane)
ščep soli
nastrgana lupina neškropljene limone
vanilijev sladkor ali vanilijev strok
70g sladkorja
5 jajc
2 jabolki
maslo za model
sladkor v prahu za posip

V posodo damo mleko s ščepcem soli, limonino lupinico in vanilijo ter v njem med stalnim mešanjem skuhamo riž do mehkega. Pustimo v posodi, da riž dokončno popije mleko in se ohladi.
K hladnemu rižu dodamo rumenjake in sladkor in dobro premešamo, nato pa previdno vmešamo še beljake stepene v sneg.
V model za narastke, dobro namazan z maslom, damo polovico mase, potresemo z jabolki, ki smo jih olupili in naribali na lističe ter prekrijemo z ostankom mase.
Pečemo približno 40 minut pri 180°C. Površina mora biti zlato rjavo zapečena, notranjost pa ne sme biti več tekoča.
Pečen narastek potresemo s sladkorjem v prahu in ga jemo še toplega ali hladnega. Lahko ga postrežemo skupaj s sadno ali vanilijevo omako.

DOBER TEK!

ponedeljek, 17. oktober 2011

PREDPASNIK, OBLEKA, PREDOBLEKA, OBLESNIK????

Nemščina je čudovit jezik, saj se da skoraj za vsako stvar skovati besedo. Stvari, ki jih moramo v slovenščini opisati z enim ali dvema stavkoma, se da v nemščini povedati z eno samo (pa zato toliko daljšo) besedo.

Ena izmed teh je tudi: Schürzenkleid ali po naše, hmmm, mogoče še najbližje: predpasna obleka.

Kroj in blago mi je iz prekrasne trgovine Herzilein preskrbela moja sestrična. Nekaj mesecev se je medilo v vrečki, zdaj pa sem končno sešila svojo različico.

Zdaj pa že razmišljam o manjšanju kroja za Manumajčici.

























HRUŠKE - NA HITRO

V naši veži je osem zabojčkov hrušk. Domačih, ekoloških, odličnih... Nekaj je obranih in jih bomo jedli sproti, ko se bodo mehčale, nekaj pa je potolčenih in jih bo potrebno hitreje porabit.

Trenutno se ukvarjam z zbiranjem receptov in idej.

Sem pa zadnjič, ko sem pekla burek, naredila hitro sladico s hruškami. Ostalo mi je nekaj vlečenega testa, ki mi je ga bilo škoda zavrečt. Zagledala sem dve rahlo prezreli hruški in prišla na idejo.

Testo sem pripravila za zlaganje v trikotnik (glej burek). Nadev sem pripravila kar na testu - v kot testa sem položila na majhne koščke narezano polovico olupljene hruške, potresla s ščepcem rjavega sladkorja in dodala še veliko žlico mandljev v lističih. Trikotnike sem spekla in pečene potresla s sladkorjem v prahu.

Zelo preprosto, hitro, ampak vseeno okusno!





nedelja, 09. oktober 2011

KOLEKCIJA

Pred leti sem šla na nakupovalni izlet v Zgošo na Gorenjskem v trgovino Gramatex in seveda odkorakala ven s polno vrečo blaga.
Ja, to je enkratna trgovina z blagom in še dobro za moj bančni račun, da je tako daleč od mojega doma.
Takrat sem kupila kos vzorčastega jerseya, ki sem ga nameravala predelati v obleko na preklop. Minilo je nekaj let v iskanju primernega kroja (vmes sem iskala tudi nosečniške kroje), pa me nič ni prepričalo in tako je blago ležalo v mojem prepolnem predalu.

Poleti zelo rada nosim krilo, ki sem ga kupila pri Desigual - zelo preprost kroj, vendar zaradi zanimivega blaga zelo efektno. In tako sem prišla na idejo, da bi nekaj podobnega poskusila tudi sama.
Kupila sem še rjav jersey ter rjav in svetel bombažni saten in se spravila na delo.

Po treh urah sem imela končni izdelek:

Moje krilo
Ostalo mi je še kar veliko blaga, zato sem naslednji dan v dveh urah ustvarila krilo za Manumajčico št. 1:

Krilo Manumajčice št. 1

Ko sem se v službi hvalila s svojimi izdelki, so me sodelavke prepričale, da potrebuje svoje krilo tudi Manumajčica št. 2. Blaga sem imela dovolj za njeno krilo in še ga je ostalo. Zato sem se ta vikend lotila serijske izdelave - cilj je bil štiri krila: za Manumajčico št. 2, njeno sestrično in dve hčerki mojih sodelavk. Pa se je na koncu izkazalo, da blaga vseeno enkrat zmanjka. Tako so tri krila iz enakega blaga za mojo kolekcijo - moje krilo in krila Manumajčic so enaka, drugi dve pa imata drugačne dodatke.


Krilo Manumajčice št.2




Da pa ne bi eno dekletce ostalo brez krila, sem iz predala potegnila še en ostanek blaga: temno moder rožast jersey. Tako so v rekordnem času treh ur nastala štiri krilca.


četrtek, 06. oktober 2011

BUREK Z BLITVO V SLIKAH

Tale objava je dopolnitev recepta iz objave BUREK Z BLITVO. Takrat nisem imela še nobenih slik za to dobroto. V torek je bil spet na jedilniku in sem pripravo dokumentirala.

Mešanica skute, kisle smetane in jajca:

Narezana blitva:


Predpriprava za "zvijanje cigare" - v nadev sem tokrat dala mogoče malo preveč blitve (odvisno od okusa), ugotovila sem pa, da testa ni potrebno prepognit čez pol in da z enojno plastjo ravno tako dobro uspe:


Skoraj zvita in zvita cigara:

Pečen burek:



Še en način je zlaganje v trikotnik - testo narežem na trakove, nadev položim v en vogal in zložim, da nastane trikotnik:



ORANŽNA OBLEKA

Po dolgem času mi je uspelo spet sesti za šivalni stroj. In tako sem dokončala oranžno obleko, ki sem jo začela šivati že na dopustu v juliju, seveda v upanju, da jo bom lahko v letošnjem poletju še nosila. No, zaključila sem jo pa ravno ob prihodu hladne fronte ali naj rečem kar zime. Bo pač počakala na naslednje poletje.

Obleka je že drugi izdelek po istem kroju. Pred več kot dvanajstimi leti sem si sešila prvo: svetlo zeleno-bež laneno obleko, ki je z menoj prestala marsikaj. Bili sva na dveh potovanjih v Francijo, preživela je oddtis zobnika na kolesu in uspešno je prenašala tri nosečnosti...
Res je zelo hvaležna obleka, udobna za nošenje, pa še kroj je tak, da marsikaj skrije.

Iz vseh zgoraj naštetih razlogov sem šla v juniju na lov za blago in v Svetu metraže našla rdeč in oranžen lan, ki sta se mi zdela idealna za to obleko. Po dolgem, dolgem odločanju sem se odločila za oranžnega. Malo se mi še toži po rdečem, ampak lahko pa sešijem še eno - tokrat prej kot po dvanajstih letih.

Končni izdelek je po mojem mnenju odlično uspel, pa še nova ogrlica paše zraven.



petek, 30. september 2011

TAKO NA HITRO - UHANI

Dobra stran zmanjšane mobilnosti zadnjih nekaj dni, je čas, ki sem ga lahko posvetila nenujnim opravilom.

Tako sem temeljito pregledala knjige o nakitu iz perlic, ki jih imam doma in si označila nekaj stvari, ki bi jih rada izdelala. Odkrila pa sem tudi, da se da nekatere stvari izdelati zelo hitro. In tako so v enem večeru nastali uhani.


Izdelava je zelo preprosta, doseči pa se da zelo različne in impresivne rezultate.

Za naslednji miren večer imam že ogledana navodila za prstane.

četrtek, 29. september 2011

SKUTINE PALAČINKE Z LIMONO

Vsak človek ima drugačne navade kar se tiče nakupovanja. Tukaj mislim na nakupovanje hrane.
Jaz se držim prakse, da čim manjkarat zaidem v trgovino, tem bolje - po eni strani zaradi tega, ker se mi ne da hodit po trgovinah in po drugi strani, ker imam občutek, da se pri večratnih obiskih trgovin tudi več zapravi, saj se vedno še kaj "prilepi". Zadnje čase se poslužujem kar internetne trgovine našega "najboljšega soseda". Pripravila sem si tabelo z artikli, ki jih pri nas doma največkrat kupujemo in uporabljamo in kadar česa zmanjka, to označim. Ko se tabela več ali manj napolnim, vse manjkajoče naročim (kar iz domačega kavča). In potem mi prijazni gospod vse pripelje na dom, lepo zloženo v škatle. Kaj bi si lahko lepšega želela.

In tako se na mojem nakupovalnem seznamu vedno znajde tudi skuta: ker je zdrava, ker se da z njo veliko pripraviti...
Problem pa nastopi, da ta skuta potem obleži v hladilniku, saj kar ni prilike, da bi jo porabila. Enkrat skute ne uporabim, ker se otroci zmrdujejo, drugič zato, ker bi predolgo trajalo, tretjič...

Nekaj takega se mi je zgodilo tudi včeraj. V hladilniku je stal lonček s četrt kile skute z en dan pretečenim rokom. In potrebno je bilo hitro ukrepanje.

Za kosilo se je že pripravljala krompirjeva juha z gobami. Ker taka juha moškim članom družine hitro pade skozi želodec in ker je bilo juhe premalo, da bi jo postregla še lačnima šolarjema, sem šla v lov za recepti in našla nekaj odličnega - palačinke na blogu cosmocookie. Gre za ameriški stil palačink, ki imajo skuto v testu in ne v nadevu, kot je običaj v naših krajih.

Spremenila sem nekaj malenkosti in nastala je odlična dopolnitev jedilnika.

Sestavine:
3 jajca
250g skute
25g sladkorja
65g moke
1/2 žličke pecilnega praška
sol
nekaj mleka (ali sladke smetane)
neškropljena limona
sladkor v prahu

Jajca ločimo in beljake stepemo v trd sneg. V drugi posodi stepemo rumenjake, jim dodamo skuto, sladkor, moko s pecilnim praškom, naribano lupino polovice neškropljene limone ter sol in dobro premešamo. V to maso najprej umešamo 1/3 beljakov, da se zmehča, nato pa previdno še ostanek.
Meni se je na tej stopnji testo zdelo veliko pregosto za palačinke, zato sem vmešala še približno tri žlice sladke smetane (ki je odprta stala v hladilniku od prej). Prihodnjič bom uporabila kar mleko in to še malo več, ker je bilo testo kljub vsemu še zelo gosto.

Testo dajemo na rahlo namaščeno ponev z majhno zajemalko in pečemo štiri palačinke hkrati.
Ko se na površini začnejo pojavljati mehurčki in se rahlo posuši, palačinke obrnemo in spečemo še na drugi strani.



Pečene palačinke zlagamo na krožnik jih potresemo s sladkorjem v prahu in naribano limonino lupino, na koncu pa še pokapljamo z limoninim sokom, kar zadevo poveže v odlično celoto.

DOBER TEK!


KROMPIRJEVA JUHA Z GOBAMI

Kot že rečeno - jesen je tu in z njo vse njene dobrote. Enega prihodnjih vikendov se bomo podali na lov še za eno dobroto - gobami. Pogoji za rast gob trenutno sicer niso idealni, ker je suša, ampak upamo pa lahko.

Dokler se ne odpravimo na izlet k našemu počitniškemu zatočišču in najdišču gob ali pa če nam sreča to jesen ne bo naklonjena, se lahko tolažimo z zalogo, ki smo jo nabrali avgusta. Takrat smo očitno ujeli pravi trenutek in bera je bila kar obilna. Nekaj gob smo pojedli svežih, nekaj pa sem jih posušila.




In tako mi je včeraj zadišala krompirjeva juha z gobami.

Zdaj ko sem odkrila skrivnost pravilnega kuhanja te juhe, je še posebno dobra.
Včasih sem kuhanje te juhe vedno začela s čebulo prepraženo na olju, kamor sem potem dodala še ostale sestavine, jih prepražila in zalila. Juha je bila sicer dobra ni pa bila kremna, svilnata..., ampak bolj vodena. Nekega dne, ko sem prelistavala stare kuharske knjige, pa sem odkrila ključ - surov krompir, narezan na kocke se da kuhati v mrzlo, slano vodo, da ob kuhanju izloči škrob, kar naredi juho tako dobro.

Takole sem jo skuhala (za dva lačna odrasla in enega ne tako lačnega otroka):

4 manjši krompirji
1 korenček
malo bučke
velka pest suhih gob (jurčki, lisičke)
pol čebule
dva stroka česna
žlica olja
malo masla
žlica moke
sol
lovorov list
pest Pečjakovih Krpic

Suhe gobe prelijemo z 250ml vrele vode in pustimo stati vsaj 10 minut.

Medtem olupimo krompir in ga narežemo na majhne kocke. Skupaj z zelenjavo (uporabimo kar imamo pri roki) narezano na kocke ga damo v posodo, prilijemo toliko vode, da je pokrito, dodamo sol in lovorov list in kuhamo do mehkega. Če uporabimo suhe gobe, jih damo kuhati skupaj s krompirjem. Prilijemo tudi vodo v kateri so se gobe namakale.

Čebulo nasekljamo in jo prepražimo na olju z dodatkom masla. Ko dobi čebula zlato barvo dodamo še nasekljan česen in ga hitro prepražimo. Dodamo žlico moke, mešamo dokler ne zarumeni, zalijemo z malo vode in odstavimo.
Če uporabljamo sveže gobe jih narezane na lističe dodamo prepraženi čebuli in počakamo, da se pokuha vsa voda, ki se izloči iz gob, preden dodamo moko.

Ko je krompir kuhan, juhi dodamo mešanico s čebulo, dobro premešamo in skupaj kuhamo še 5 minut.

Juha je tako že gotova, vendar jo imamo pri nas doma rajši z dodatkom testenin, zato na koncu dodam še pest Pečjakovih Krpic in kuham še toliko, da so mehke. Po potrebi juhi dodam še malo tekočine.

DOBER TEK!


ponedeljek, 26. september 2011

BUREK Z BLITVO

Zdaj pa recept na željo mojih zvestih spremljevalk.

Preden začnem s sestavinami in receptom, imam eno priznanje: vlečeno testo vedno kupim, še nikoli, ampak res NIKOLI ga nisem naredila sama. Vsi me sicer prepričujejo, da to ni nobena umetnost, ampak si kar ne upam oziroma si ne vzamem časa, saj je enostavneje skupaj s skuto in kislo smetano kupiti še testo.
Je pa to zelo na vrhu mojega "to do" seznama, kot temu pravijo američani.

Torej kaj potrebujemo za burek z blitvo:
- 500g vlečenega testa (Najraje imam zvitega in ne zloženega, ker ta rad razpada po gubah, kjer je bil zložen. Zvitega vem, da ima Pečjak, Hofer, v Mercatorju prodajajo nekega bosanskega... Dobro vlečeno testo v polah pa prodajajo tudi v ljubljanski pokriti tržnici)

- velik šop blitve
- 500g polnomastne nepasirane skute
- dve veliki žlici kisle smetane
- eno jajce
- sol

- mešanico mleka in olja v razmerju 1:1


Za nadev blitvo dobro operemo in narežemo na tanke rezance, vključno s stebli.
V posodi z žlico zmešamo skuto, kislo smetano, jajce in sol ter na koncu še narezano blitvo.

In zdaj k sestavljanju.
Uporabljam dva načina:

1. Globlji pekač obložimo s tremi plastmi vlečenega testa, premazanega z mešanico mleka in olja. Ostalo testo sproti mažemo in trgamo na za dlan velike krpice, v katere potem zajamemo nekaj nadeva in odložimo v pekač. Ko porabimo ves nadev, celoten pekač pokrijemo z dvema do tremi plastmi testa in čeznje zapognemo še robove spodnjih plasti (hmm, a je razumljivo?)

2. Na dvojno plast premazanega testa namažemo nadev (vendar ne čisto do robov) in poljubno zvijamo. Nadeva ne sme biti preveč, da testo ne poči.
Ker sem pri izdelavi burekov še rahlo nevešča in ker uporabljam kupljeno testo, ki je bolj suho in zato bolj krhko od domačega, se mi najbolje obnese zvijanje v "cigare" - list npr. Pečjakovega testa prerežem na pol, premažem z maščobo in prepognem čez polovico. Dobim približno za A5 velik kos testa, ki ga do 2/3 premažem z nadevom in enostavno zvijem kot rolado.

Pripravljene bureke še nekrat premažemo z mešanico olja in mleka in pečemo pri 220°C 20-30 minut dokler ni lepo zlato zapečen. Ča pečenja je odvisen od velikosti ("cigare" so dosti hitreje pečene od bureka na 1. način).

DOBER TEK!


Trenutno nimam nobene slike te dobrote, zato vam pokažem še eno sliko moje manekenske blitve, ki letos res prekrasno uspeva.