petek, 04. november 2011

SNEMANJE REKLAME

Manumajčica št.1 in z njo tudi jaz kot spremljevalka sva doživeli zelo zanimivo izkušnjo - snemanje televizijske reklame za naročnika iz tujine.

Pred časom sem Manumajčico št.1 peljala na avdicijo za reklamo, vendar ni bila izbrana. Čez nekaj časa pa so me poklicali, če jo pripeljem na avdicijo za drugo reklamo. In tako se je začelo.

Prestala je prvo avdicijo oz. casting kot se reče po novem v spremstvu babice (ki so jo tudi hoteli poslikati, pa ni pustila). Čez tri dni so naju poklicali na ponoven casting, ker je prišla v ožji izbor. Po rahli zmedi in dolgem čakanju so jo poslikali in posneli, ni pa ravno sodelovala in je bila zelo zadržana, zato smo bili prepričani, da je zgodba s tem zaključena.

Pa ni bila. Ponovno so me poklicali in dogajanje se je začelo.

V petek sva šli poskušat očala - taka velika, starinska, zaradi kakršnih je moja sestra še vedno nesrečna.

V torek (na praznik) sva bili tri ure in pol na kostumski probi - pol ure sva se hitrostno preoblačili, ostali čas pa dolgovezno dolgočasili.

Včeraj pa je nastopil veliki dan. Začel se je ob 9.15 pri zobozdravniku, kjer so ji nalepili začasni zobni aparat. Po uri in pol so nas (Manumajčico št.1 in še pet drugih nastopajočih) s kombijem odpeljali na lokacijo snemanja v manjši kraj blizu Ljubljane. In spet se je začelo čakanje. Ker sem se iz prejšnjih dni naučila, da vse poteka zelo zelo počasi, sem bila tokrat pripravljena in imela s seboj veliko količino stvari za krajšanje časa. Pomagalo je pa tudi, da je v reklami nastopala še ena približno enako stara deklica in sta imeli družbo.

Samo zakulisje snemanja je bila pa res zanimiva izkušnja, saj pri nastajanu reklame, ki traja manj kot minuto in ki jo večina ljudi itak spregleda, sodeluje neskončna množica ljudi, če ne upoštevam približno trideset nastopajočih.
Hišo v kateri smo snemali, sta lastnika oddala za to priložnost. Vendar ko sem govorila z njima, jima je bilo že žal. Saj sta imela za tri dni popolnoma okupirano hišo, ljudje so si podajali kljuke, v vseh prostorih pa so se grmadili kupi - od oblek, ličil, pripomočkov, luči, kamer... Na dvorišču so bili šotori, klopi ter hrana in pijača.

Samo snemanje se je začelo ob devetih zjutraj, od pol treh do pol štirih je bil odmor za kosilo, o tem kdaj se bo končalo, pa je osebje sprejemalo stave, ki so se gibale okrog polnoči. K sreči nama tega ni bilo potrebno čakati, saj je bila Manumajčica št.1 na vrsti takoj po kosilu in je zaključila v dobri uri in pol.
Moram priznati, da sem bila zelo presenečena in ponosna, saj je Manumajčica št.1 vse kar se je dogajalo (zobozdravnik, frizer, čakanje, čakanje...) prenašala zelo dobro in potrpežljivo. Predvsem pa se je izkazala pri snemanju. Na obeh castingih je bila dokaj zadržana, na samem snemanju pa ni bilo niti sledu sramežljivosti in pridno je ubogala režiserjeva navodila oz. navodila asistentke, saj je bil režiser tujec.

Po končanem snemanju je sledil še kratek obisk zobozdravnika, da so aparat spet odstranili, potem pa sva šli po desetih urah končno domov.

Manumajčica št.1 je komentirala, da bi še kdaj počela kaj takega.

Pa spet se je pokazalo kako je naša draga Slovenija majhna, saj sta bila med sodelujočimi moj vrstnik iz gimnazije in dekle, ki je deset let živelo v istem bloku kot jaz, samo nadstropje niže.

Ni komentarjev:

Objavite komentar