POLŽKI S ČOKOLADO IN LEŠNIKI

Starši se  vsake toliko časa znajdemo v težki situaciji, ko moramo sprejeti odločitev, ki lahko popolnoma spremeni potek življenja našega otroka. Z eno odločitvijo mu lahko spremenimo prihodnost. In to je res velika odgovornost.

Pred tako odgovorno nalogo sva se sredi letošnjega leta znašla tudi midva z možem.
Manumajčica št.1 je letos začela hoditi v prvi razred in po nekaj mesecih smo prišli do ugotovitve, da šola oziroma bolje rečeno razred, ki ga obiskuje ni najboljši za njen nadaljnji razvoj. Zaradi določenih lokalnih razlogov je izredno izstopala po razgledanosti, znanju in uspehu in ni imela primerne družbe.
Na misel so mi prišle tri možne situacije v prihodnosti:
- zaradi pomanjkanja konkurence, bi se lahko nehala truditi in bi ji padel uspeh
- sošolci bi jo izločili, ker izstopa
- najbolj pa me je skrbelo, da ne bi bila pripravljena na morebitne neuspehe in konkurenco v kasnejšem življenju.

Tako smo po težkem in temeljitem premisleku sprejeli odločitev, da sredi šolskega leta zamenjamo šolo. Vpisali smo jo v šolo, ki jo obiskuje kar nekaj njenih prijateljev iz vrtca, da bi bil šok ob spremembi čim manjši.

Zdaj sta za nami že dobra dva meseca nove šole. In po začetnem navdušenju in vmesni krizi ugotavljam, da je bila odločitev pravilna in smo s šolo zadovoljni vsi - tako Manumajčica št.1 kot tudi midva z možem.

Da pa ne bi bilo vse prelepo, ima tudi nova šole eno slabost - prehrano.
Ker šola nima lastne kuhinje, kosila vozijo iz druge šole. Na žalost pa se pogosto zgodi, da kosilo ni dovolj nasitno ali pa je hrane celo premalo. Hkrati pa je tudi jedilnica bolj majhna in morajo otroci hitro pojesti, da gredo lahko za njimi na kosilo še višji razredi. Manumajčica št.1 pa je pri hrani bolj počasna - poje sicer veliko, ampak počasi. In tako se pogosto, če ne kar vsak dan dogaja, da je lačna. Včasih ji zmanjka časa, včasih pa dobi premalo hrane oz. jo hrana ne nasiti.
Tako moram imeti imeti pripravljeno malico, da jo poje, ko jo pridem iskat ali pa jo vzame ona s seboj.
(Šola sicer ponuja še popoldansko malico, vendar sem se odločila, da ji za znesek, ki ga zahtevajo za to malico, lahko tudi sama pripravim okusno in pogosto bolj zdravo malico).

In to me je napeljalo k razmišljanju kaj vse bi bilo primerno in praktično za malico v šoli. Ena izmed možnosti, ki sem jih preizkusila so bili tudi Polžki s čokolado in lešniki:

TESTO:
500g moke
300ml mlačne vode (lahko naredimo poljubno mešanico vode in mleka)
10g medu
vrečka in pol suhega kvasa
ščepec soli

Iz vseh sestavin zgnetemo gladko testo, ki ga pustimo vzhajati na dvojno velikost.

POLNILO:
150g mehkega masla
200g grobo mletih lešnikov (ali drugih oreščkov)
250g nasekljane čokolade

Testo razvaljamo v pravokotnik, ga premažemo z zmehčanim maslom in potresemo z lešniki in čokolado. Testo vzdolžno zvijemo in narežemo na približno 15 enako velikih kosov (debeline približno 2cm). Polžke z rezno stranjo polagamo na pekač obložen s peki papirjem in jih rahlo sploščimo ter ponovno pustimo vzhajati.
Vzhajane polžke pečemo približno 25min v pečici ogreti na 180°C.

Ohlajene polžke lahko pokapljamo s prelivom iz sladkorja v prahu in limoninega ali limetinega soka.


DOBER TEK!

PRIČAKOVANJE

Besede niso potrebne, ker je slika dovolj zgovorna:

DELČEK NEBES

Zadnjih pet juter sem se zbujala v prekrasno, jasno vreme.

Ob zvoku prelepega ptičjega petja.

In s prekrasnim razgledom.

Poznavalci bodo sicer opazili, da je slika nastala ob večernem soncu in ne zjutraj, ampak razgled je še vseeno enkraten.

Ampak ker mora vse lepo enkrat miniti, smo že doma, prtljaga pospravljena, otroci v postelji, jaz pa z mislimi pri jutrišnjem delovnem dnevu, ki bo zelo dolg.

KNJIŽNI MOLJI

Spet se približujejo prvomajski prazniki. Letos še v dolgi različici, naslednje leto nas lahko doletijo že spremembe in posledično krajše počitnice.
Letošnje počitnice bomo po naši družinski tradiciji preživeli v našem kotičku na koncu sveta.

Otroci že komaj čakajo, jaz pa se ubijam s pripravami. Prtljage je vedno za zvrhan avto, ne glede na to ali gremo za pet dni ali za tri tedne. Trenutno me bega vremenska napoved, kar pomeni, da moram vzeti s seboj tako zimsko kot poletno oziroma pomladno garderobo, pa še opremo za dež.

Velik del prtljage vedno predstavljajo tudi knjige. Danes smo šli v knjižnico po novo zalogo.

Srčno upam, da bo zadoščala. Večina knjig je seveda za Manumajčka, ki knjige požira z neverjetno hitrostjo.

KROMPIRJEVI SVALJKI Z MANDLJI

Včasih skuham preveč pire krompirja.

Včasih se po juhi prileže kaj drugačnega.

Včasih bi krompir pripravila na malo drugačen način.

Včasih pa samo želim malo pocrkljati svoje otroke.


Ob takih priložnostih pripravim krompirjeve svaljke. Ne navadne krompirjeve svaljke, ampak take s sladkorjem, mandlji in drobtinami.
Testo je enako kot za slane oziroma navadne svaljke ali njoke, drugačen pa je finale.
Vsakič znova me preseneti kako hitro in enostavno je pripravljeno testo za svaljke in da pravzaprav res ni prav veliko razlogov, zakaj bi kupovala že pripravljene (razen za kosilo na hitro, recimo).
Recept je prikladen še iz enega stališča - vse sestavine so v naši hiši praviloma vedno na zalogi.

Pa preidimo h kuhanju!

KROMPIRJEVO TESTO ZA SVALJKE:
0,5kg krompirja
120g ostre moke
40g masla (zmehčanega)
1 jajce
sol

Krompir olupimo in narežemo na majhne, enako velike kose, ki jih skuhamo v slani vodi do mehkega. Kuhane odcedimo in pustimo, da izhlapi nekaj pare. Še topel krompir pretlačimo in pustimo, da se ohladi. Hladnemu dodamo ostale sestavine in zgnetemo v gladko testo.
Testo lahko uporabimo za svaljke, njoke, sadne cmoke (marelični, slivovi, jagodni...), pa še kaj bi se našlo.

Iz testa oblikujemo za prst velike svaljke, zašiljene na obeh koncih in jih kuhamo v slani vodi dokler ne priplavajo na površino. Kuhane previdno poberemo iz vode in dobro odcedimo.

V veliki ponvi raztopimo žlico masla in mu dodamo drobtine. Rahlo popečenim drobtinam dodamo še mlete mandlje in nadaljujemo s praženjem. Ko so drobtine in mandlji zapečeni (in lepo diši po mandljih), ponev odstavimo in primešamo še veliko žlico rjavega sladkorja.
Mešanico enakomerno razporedimo po ponvi, nanjo naložimo svaljke in previdno premešamo, tako da se svaljki "oblečejo". Na krožniku pa svaljke potresemo še s sladkorjem v prahu.

DOBER TEK!

ČAS ZA RAZMISLEK

Po obeh nedeljskih objavah (obe sta vsebovali recept) sem se zamislila. Ali res samo še kuham oziroma pečem in izpod mojih rok zadnje čase ne pride nič drugega kot hrana? Me mora začeti skrbet za našo linijo ali naj me mogoče skrbi kaj drugega?

Prišla sem do zaključka, da jesti moramo tako ali tako in če je dobro in pestro ni s tem nič narobe.
Prišla pa sem še do drugega zaključka - v kuhinji preživim veliko časa, ker rada kuham in pečem po drugi strani pa tudi zato, ker je kuhinja edini prostor v stanovanju, ki je resnično moj in samo moj, čeprav je majhen (no ja, pospravljanje z veseljem prepustim tudi komu drugemu).
Za drugo ustvarjanje pa mi primanjkuje prostora. Pred časom sem si priborila omarico, kjer imam pospravljenega kar nekaj materiala, manjka pa mi miza. Še bolje, velika miza.
Trenutno vrezujem obleke na tleh, šivalni stroj ima stalno mesto na tleh ob kuhinjski mizi, kadar je v akciji, pa se preseli na kuhinjsko mizo. To pa pomeni pospravljanje za vsak obrok in ponovno postavljanje po obroku. Logična posledica tega je, da se takšnih podvigov lotevam samo ob lenih vikendih in praznikih. Če je na voljo samo pol urice, se tak podvig seveda ne obnese in zato izpod mojih rok pride manj kot bi si želela.

In tako pridemo do želja.

Ja, jih je nekaj. Večina jih je povezanih s prostorom in denarjem, tako da bo potrebno še malo potrpeti.
Bi bila pa zelo dobrodošla miza, ki bi bila namenjena ustvarjanju.
Soba za te namene bi bila še boljša, ampak to je že znanstvena fantastika, saj vanjo ne bi imela časa vstopit, če pa bi, pa tam ne bi imela miru. Zato je v dani situaciji moj cilj miza nekje med kuhinjo in dnevno sobo. Tako bi imela na dosegu roke kuhinjo (če med šivanjem še hitro kaj skuham ali potešim otroško lakoto) in otroke, ki so trenutno še v takih starostih, da me rabijo vsakih pet minut in si še želijo moje družbe.

Ker pa trenutno o tem lahko samo sanjam, bo potrebno še vedno loviti redke trenutke, kot se je ponudil ta teden na praznični ponedeljek.

Najprej sem prenovila premajhne žabice z dodatkom elastičnega traku:

PREJ

POTEM

Druga stvar na spisku je bil še drugi način izdelovanja rožic (vrtnic) iz traku:

Nato sem dokončala krilo, ki je na svoj trenutek čakalo že od jeseni. Seveda je volneno, zimsko krilo, tako da bo na premiero verjetno čakalo še nekaj mesecev. Pa tudi slik še ni.


Zadnji ponedeljkov izdelek, pa je bila domača naloga za Manumajčico št.2. V vrtcu smo namreč dobili nalogo izdelati lutko iz kuhalnice.

In tole je naša ponosna lepotica:

PINCA

Da ostanem še malo pri veliki noči.

Velikonočno kosilo pri moji mami je za nami.
Obvezno iskanje "zajčka" (sladkarij) za otroke tudi. Zajček ni ravno najbolj slovenska in verjetno tudi ne krščanska tradicija, jo pa v naši razširjeni družini gojimo že od naših mladih let. Za vsakega otroka pripravimo (prej so to počeli naši starši za nas) košarico sladkarij (sezonsko navdahnjenih) in če nam vreme dopušča  jih poskrijemo na vrtu drugače pa po hiši. Vsak otrok poišče eno izmed košaric in njej pripadajoče sladkarije. To pri nas ni tekmovanje kdo najde in pobere več, ampak enakovredno iskanje.

Jutri je še en praznični dan, ostalo pa nam je tudi še kar nekaj prazničnih dobrot, tako da bo jutri v kuhinji bolj len dan.
Ena izmed dobrot, ki poleg potice oz. letos mandljeve pletenke za Veliko noč ne sme manjkati na naši mizi, je Pinca.
Pinca je sladek, mlečen kruh, ki se odlično ujame s šunko, hrenom in jajci. Pečem jo po preizkušenem receptu iz knjige ABC Peke dr.Oetker-ja, ki sem jo za trinajsti rojstni dan dobila od svojih sester. To je dober dokaz, da se za kuhanje in peko zanimam že od mladih nog.

SESTAVINE:
500g moke
1 vrečka suhega kvasa
50g sladkorja
1 vrečka vanilijevega sladkorja
1 beljak
2 jajci
1 žlička soli
250ml sladke smetane

PREMAZ:
1 rumenjak
1 žlica mleka


Iz vseh sestavin zgnetemo gladko, ne presuho testo, ki ga pustimo vzhajati toliko časa, da vidno naraste. Vzhajano testo ponovno pregnetemo in oblikujemo v želeno obliko (ponavadi sem iz treh klobas testa spletla kito, letos pa sem se odločila za hlebčke).
Oblikovane pince položimo na pekač obložen s peki papirjem, premažemo s premazom iz rumenjaka in mleka in ponovno vzhajamo. Pečemo približno 35min (do zlato-rjave barve) pri 180°C.

DOBER TEK!