Prikaz objav z oznako otroci / children. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako otroci / children. Pokaži vse objave

četrtek, 31. december 2015

STAREMU LETU V SLOVO

Minilo je že več kot eno leto od zadnje objave.

Pred kratkim sem ugotovila, da letos nisem napisala niti besede in to resnično obžalovala.

Je bila pa odločitev za molk zavestna in ne posledica lenobe.
Ob začetku lanskega šolskega leta, sem ugotovila, da imam tudi jaz svoje meje in da vse pač ne bo šlo - naporna služba, trije otroci in vse njihove dejavnosti, gospodinjstvo in vse ostalo, s čemer bi se rada ukvarjala.
Ker otroci hitro rastejo in bo še prehitro prišel čas, ko me ne bodo več tako potrebovali kot sedaj, sem se odločila, da za nekaj časa postanem "full time mama" (no, službe seveda nisem pustila, od nečesa je treba tudi živeti).
Tako sem se vsak dan po zaključku službe preobrazila v taksista, kuharico, natakarico, postreščka, vzgojiteljico, negovalko, čistilko...
Res imam srečo, da imam v službi tak urnik, da z otroci lahko preživim veliko več časa kot povprečna slovenska mama. In po tej jesenski odločitvi sem to počela brez občutka slabe vesti, kaj vse me še čaka, da naredim, kaj vse želim narediti in česa vsega ne bom uspela. In tudi brez slabe vesti kaj vse zamujam pri svojih otrocih medtem ko šivam, pečem, ustvarjam...

Na začetku je bilo vse krasno, imela sem veliko več časa, manj slabe vesti in "popedenane" otroke.
Čez čas pa ugotoviš, da je vseeno dobro, če v življenju počneš še kaj drugega, nekaj za lastno dušo.

In tako sem neke sobotne noči v februarju sprejela odločitev in naju z možem prijavila na plesni tečaj in to ne kar navaden, ampak tečaj Swinga, natančneje Lindy Hop-a.

Ples je bil že od mladosti moja želja, ki pa se nikoli ni prav zares uresničila, ker se tega pri nas doma ni podpiralo.
Prvič sem se s plesom srečala, ko sva se v mojih gmnazijskih časih s starejšo sestro udeležili plesnega tečaja v Urški in če dobro pomislim, je moj zakon po zavitih poteh usode posledica tega tečaja, ampak to je že druga zgodba.
Z možem sva nato pred in po poroki kar nekaj let hodila na plesne tečaje v Bolero, dokler niso prišli otroci.
Potem pa je bilo za več kot deset let konec plesa, želja pa ni nikoli ugasnila.

Ko smo se nekega poletnega dne sprehajali po Ljubljani, smo na Šuštarskem mostu naleteli na nastop skupine, ki je plesala Swing in v trenutku sem bila prevzeta in odločena, da nekega dne bom to znala plesati tudi jaz.

In to me pripelje nazaj v tisto noč letošnjega februarja, ko sem se odločila, da naju prijavim na tečaj -  še preden sem o tem govorila z možem. Kot sem pričakovala ni nasprotoval, ampak se je pogumno lotil novega izziva.

Iz navadnih udeležencev tečaja enkrat na teden sva se sčasoma prelevila v navdušena plesalca, ki izkoristita čim več priložnosti za ples.
Čez dan imam še vedno veliko časa, ki ga posvetim otrokom, večeri pa so pogosto namenjeni plesu. Seveda imava veliko srečo, da imava
tako razumevajoče starše in sestre, ki nama pomagajo, da se lahko z novim hobijem ukvarjava tako zagnano, saj brez njihove pomoči večina ne bi bila izvedljiva.

V teh nekaj mesecih sva doživela marsikaj, spoznala veliko novih prijateljev in predvsem ugotovila, da sva poleg tega, da sva (dobra) starša, lahko tudi še kaj drugega.

Res je, da je zdaj časa včasih še manj, po drugi strani pa me ples tako napolni z energijo in deluje terapevtsko, da človek veliko lažje prenaša vsakodnevne težave, hkrati pa mi daje zagon in motivacijo, da se včasih spet lotim kakšnih projektov, ki sem jih prej dala na stranski tir.

Za novo leto ne sprejemam sklepov, upam pa, da bo ples še naprej ostal del najinega življenja in da si bom pred 31.12. vzela čas in napisala kakšno objavo.

Srečno v novem letu!


Torta za najinega plesnega učitelja



ponedeljek, 20. oktober 2014

LJUBLJANSKO BARJE / LJUBLJANA MARSH

Letošnjo jesen nas vreme resnično razvaja in uživamo v indijanskem poletju. Ob redkih prostih trenutkih, ko ne letamo od ene obveznosti do druge in se ne ukvarjamo s šolskimi in drugimi nalogami, skušamo čim več uživati na sončku in svežem zraku.

Manumajček me je že dolgo prosil, če bi šli enkrat na izlet na Ljubljansko barje in tako smo se v nedeljo končno odpravili.
Za prvi barjanski izlet smo si izbrali Koščevo učno pot. Prijeten, nezahteven in ravno prav dolg sprehod, da smo ga z vmesnimi postanki opravili v slabi uri in pol. Definitivno ga moramo ponoviti še v drugih letnih časih.



The weather is really spoiling us this autumn and we can really enjoy the Indian summer. On the rare occasions when we have a free moment and we don't have to run from one commitment to another and all homework are done,  we try to enjoy the sun and fresh air as much as possible.

Manuboy has been asking for a trip to Ljubljana Marsh and so we finally went on Sunday.

For our first trip to the marshes we chose a simple learning trail. The trail is undemanding and just the right length for an afternoon walk. We made it in just under an hour and half, with a few stops on the way. We will definitely be returning in other seasons.


Z roko v roki v jesenski dan

KU-KU, je kdo tu?

Največja zabava celotnega izleta - skakanje iz kopice na kopico
(upam, da kakšen kmet ni jezen na nas)




Popotna malica

Rosa na barjanski travi
Škofovske kapice


Hodili smo čez mostičke, 

na mamino grozo, plezali na lovsko opazovalnico

in iz nje občudovali razgled

in hmelj (če je to hmelj), ki je rasel po njej...


torek, 20. maj 2014

HVALA, DRAGA GOSPA

Danes mi je neznana gospa razgibala popoldne, predvsem pa je dala mojim možganom veliko dela.


Manumajček je namreč danes imel na delovnem obisku dva sošolca. In po opravljenem šolskem delu so se še ne najstniški fantje začeli igrati na vrtu z žogo. Ker je dvorišče kmalu postalo premajhno, so se preselili na našo ulico, kjer se otroci večkrat žogajo, vozijo s kolesi, igrajo hokej...
Živimo namreč v naselju družinskih hiš, v coni 30 in po naši ulici naj bi praviloma potekal samo lokalni promet. Temu sicer na žalost ni tako, ampak še vseeno je omejitev 30 km/h.

Fantje najprej žogali, nato pa sta se igri pridružili še Manumajčici in mladeniči so se morali malo pokazati. Tako sta se Manumajčkova sošolca ulegla na tla na ulici in se nato umaknila vsakič, ko je pripeljal kakšen avto.
Sama sem bila deset metrov stran in mi to početje sicer ni bilo všeč, na kar sem jih tudi opozorila in svojim otrokom tovrstno početje prepovedala.

Nakar se po ulici pripelje gospa v srebrnem Citroenu. Okno je imela spuščeno še preden se je pripeljala do naše hiše in očitno je bila izredno slabe volje, ker jo je prisotnost otrok na ulici prisilila, da je pritisnila na zavore. Ko je prišla do mene, je začela vpiti skozi okno čigavi so ti otroci in kaj počnejo...
Otroci so se medtem že umaknili iz ulice in gospa se je lahko mirno odpeljala mimo.

Sošolca sta jo mahnila proti domu in čez približno petnajst minut zagledam policijsko vozilo, ki se prav počasi pelje po ulici in se ustavi ob meni in mojemu možu, ki sva bila pred našo hišo. Zelo prijazen policist mi z nasmeškom na ustih pove, da so dobili prijavo, da na našem naslovu ležijo otroci na cesti.
Ko sva mu zagotovila, da otroka, ki sta ležala v bistvu nista najina in da sta "ležeča" otroka medtem že odšla domov, sta se brez besed spet odpeljala.

Svojim otrokom sva razložila, da je bilo tako početje zelo nepremišljeno in nevarno in da naj tega zaradi lastne varnosti nikoli ne počnejo, saj ne moreš nikoli popolnoma zaupati soudeležencem v prometu.

Sama pri sebi pa sem začela razmišljati.


Ali je bilo v tem početju res kaj tako nevarnega in kriminalnega, da je nekdo začutil potrebo, da je poklical policijo?
Mislim, da ne.

Ali sem naredila nekaj hudo narobe, ker nisem bolj strogo nastopila in še sošolcem prepovedala takega početja?
Ponovno mislim, da ne. Pravzaprav sem bila izredno vesela, da fantje po končani domači nalogi niso najprej pomislili na računalniške igrice, ampak so se zaposlili in se igrali zunaj, na soncu. Mislim, da svojim otrokom delam uslugo, ko omejujem igranje računalniških igric in jih spodbujam k preživljanju čim več prostega časa na prostem. Vesela sem vsakič, ko se otroci zaposlijo in zamotijo brez elektronskih ali drugih dragih igrač in preprosto uživajo v razigranosti in pestrosti otroštva.

Kaj pa se mi pri vsej zgodbi zdi resnično narobe?
Da je nekdo tako prenapet in tako netoleranten, da gre za otroško igro (z odraslim nedaleč stran) klicati policijo.
Da ima na lokalni ulici, z omejeno hitrostjo vožnje (ki pa jo na žalost večina voznikov ne upošteva), največjo veljavo naša sveta krava - AVTO.

Že večkrat smo si stanovalci ulice prizadevali, da bi našo ulico opremili z grbinami, pa na žalost nismo bili uspešni. Sosednja ulica jih namreč ima, zato zdaj vsi vozijo po naši, da gredo lahko hitreje.
Torej - na ulici ni grbin, zdaj pa naj ne bo še otrok, da bo vse podrejeno avtomobilom.

Res žalostno.

Edina pozitivna stvar pri celi zgodbi je bila, da se je tudi policistoma zdelo rahlo banalno, da sta se po uradni dolžnosti morala odzvati temu klicu.


In tako, draga gospa, hvala lepa za popestritev dneva. Hvala, da ste mi dali snov za razmišljanje.
Da sem ugotovila, da v bistvu nisem slaba mama, pa če tudi je kakšen otrok pod mojim nadzorom ležal na ulici in da sem boljša oseba od vas, saj z veseljem vsakič počakam, da otroci pospravijo gole iz ulice, da umaknejo kolesa in se varno umaknejo na pločnik ter da ne obremenjujem policistov s svojo nestrpnostjo in imajo tako čas, da se ukvarjajo z resnimi zadevami.

nedelja, 23. februar 2014

PUSTNI KROFI


Letos sem si priprave na pustno rajanje močno olajšala in si kostume za Manumajčici sposodila, Manumajček pa bojkotira pust že drugo leto zapored (ga nič ne silim, ker več ali manj tudi sama ne maram pusta).
Včeraj pa sem z Manumajčicama krasila emonsko togo, da jo bo imela ogrnjeno Manumajčica št.2, ko se bodo z vrtcem kot stari Emonci udeležili pustnega karnevala na Ptuju.

Z drugačnimi pripravami pa sem začela že en mesec pred pustom in spekla krofe. Nekega petka so mi zadišali in v soboto na kulturni praznik sem imela čas in tako sem se lotila peke.
Kdo ve, če bom za pusta sploh imela čas, da podvig ponovim?

Sestavine (za približno 36 krofov):
900 - 950 g moke
60 g kvasa
1/2 jedilne žlice soli
7 rumenjakov
120 g sladkorja
130 g masla
10 žlic ruma
3/8 l  mleka
kupljena marelična marmelada (ne vem zakaj mi v krofih bolj paše kupljena, kot pa odlična domača)

V posodo električnega mešalca damo moko in na rob moke še sol.
Pripravimo kvasni nastavek tako, da zmešamo kvas, žličko sladkorja, žličko moke in toliko mleka, da dobimo gosto gladko zmes, ki jo postavimo na toplo, da vzhaja.

V kozico damo mleko, maslo in sladkor ter na majhnem ognju segrevamo dokler se sladkor in maslo ne stopita. Odstavimo iz ognja in pustimo ohladiti do mlačnega in dodamo rum in rumenjake.

Vzhajan kvas in mlačno tekočino dodamo moki in umesimo mehko testo, ki ne sme biti presuho (raje malo bolj vlažno). Če uporabljamo električni mešalec, mešamo testo vsaj 10 minut, če pa testo pripravljamo ročno, ga potem, ko nastane lepo testo še "tolčemo" s kuhalnico dokler ne začnejo nastajati mehurji.
Testo nato pustimo vzhajati, ko je dobro vzhajano ga pregnetemo in še enkrat pustimo vzhajati.

Vzhajano testo zvrnemo na mizo pogrnjeno s pomokano rjuho ali prtom in razvaljamo na debelino 2 cm. Iz testa s pomočjo modela ali kozarca premera cca 7 cm izrežemo kroge, ki jih pustimo na rjuhi vzhajati. Med vzhajanjem so krofi pokriti z rjuho in ko ena stran dobro vzhaja, jih obrnemo in vzhajamo še drugo stran.

Dobro vzhajane krofe ocvremo v segretem olju za cvrtje. Pravilno temperaturo olja lahko določimo na dva načina - v hladno olje damo košček surovega krompirja in ko je lepo zapečen, je olje pravilno segreto ali pa v vroče olje potopimo ročaj lesene kuhalnice - če je olje dovolj segreto iz ročaja izhajajo mehurčki.
Krofe polagamo v olje z zgornjo stranjo navzdol in pečemo 3 minute pokrite, jih obrnemo in pečemo še 3 minute odkrite. Moč ognja prilagajamo hitrosti pečenja, da se nam krofi slučajno ne zažgejo, po izkušnjah pa ni potreben prevelik ogenj.

Pečene krofe polagamo na kuhinjski papir, da se odcedijo, nato pa vanje nabrizgamo marelično marmelado. (Pri nas doma za brizganje uporabljamo neko pripravo za krašenje tort, ki zgleda kot majhna okrogla harmonika in ji lahko menjamo nastavke. Izberem ozek, dolg nastavek, kot povečana injekcijska igla, marmelado pa pred uporabo dobro premešam, da se zmehča).

Na koncu krofe potresemo še s sladkorjem v prahu.

DOBER TEK!




petek, 21. februar 2014

KRILO IZ KROGA / THE CIRCLE SKIRT

Zadnje čase je vse v znamenju krogov, ker so na sporedu zimske olimpijske igre - najuspešnejše za samostojno Slovenijo, saj naši športniki nizajo kolajne kot po tekočem traku.

In ko sem pred časom naletela na navodila za krilo sešito iz kroga, sem bila v trenutku navdušena. Še isti dan sem šla v nakupe in ne dolgo za tem sta imeli Manumajčici novi krilci.

Manumajčica št.1 v malo daljši zimski izvedbi, Manumajčica št. 2 pa v dvoplastni poletni različici.



Sama navodila so zelo natančna in izdelava krilca je hitra in nezahtevna, tako da imam občutek, da bom kmalu še šivala v krogih.

(slike so pa "zimsko" slabe)


Lately, everything is revolving around circles, since the Winter Olympics are on. This Olympics are the most successful for Slovenia. Our athletes won seven medals so far.

I came across this tutorial by Dana made it  some time ago for a circle skirt and I was instantly impressed. I went fabric shopping on the same day and not long after that both Manugirls had new skirts.

Manugirl No.1's skirt is a little longer winter version; Manugirl No.2's skirt is a double-layer summer skirt.


The tutorial is great and the construction is quick and easy, so I have a feeling that the girls will be getting more new circle skirts soon.


(The pictures are bad due to winter light)






četrtek, 20. februar 2014

PREDPASNIKI / APRONS

Pri nas doma radi dobro jemo in dobro kuhamo in pečemo. Manumajčici imata tudi že vsaka svoj predpasnik zato sem bila prikrajšana za užitek ob šivanju predpasnikov.

Izkoristila pa sem dve priložnosti in predpasnike sešila za druge otroke.


Our family loves good food and we enjoy cooking and baking. Manugirls already have aprons so I was deprived of the pleasure of sewing cute aprons for them.

So I was glad when I got opportunities to sew aprons for other children.


V prvem primeru za praznovanje rojstnega dne s kuharsko zabavo.

In the first case it was more then ten aprons for a birthday celebration with cooking party.




V drugem primeru pa za družinico s tremi otroki.

In the second case I made aprons for a family with three children.



Zdaj pa bo potrebno s predpasnikom opremiti še Manumajčka, ki se bo kuhanja kmalu začel učiti tudi v šoli.

Now I have to make an apron for Manuboy, because soon he will be starting cooking lessons in school.

sobota, 11. januar 2014

NAPROTI ZDRAVJU / TOWARDS HEALTH

Za nami je dokaj naporen in napet teden, vključno z dvema obiskoma urgence - mojim in tastovim. Zdaj smo bolje, samo potrebnih bo pa nekaj sprememb in vsi se še učimo. Tastu so namreč ugotovili sladkorno bolezen in zdaj čakamo, če bo uspešna terapija s tabletami in dieto ali pa bodo potrebni še drugi ukrepi.

Tast si večinoma sicer kuha sam ampak tudi midva z možem se bova seznanila s pravili in omejitvami. In tako se že drugi teden oziroma vikend zapored ukvarjamo s hrano.

Prejšnji vikend smo začeli s projektom domačih kosil za Manumajčico št.1, ki se kar ni in ni sprijaznila s šolsko prehrano in smo jo zato odjavili. Zdaj vsak dan dobi malico za v šolo, ko pridemo domov pa naj bi ji čim prej postregla kosilo. In tako sem dva dni pripravljala in kuhala in do zadnjega kotička napolnila skrinjo. Za nami so trije šolski dnevi in minili so brez težav.

Seveda sem veliko razmišljala tudi o malicah za v šolo in poiskala veliko receptov in možnosti kaj bi ji lahko pripravljala.

Zdaj pa poslušam o prehrani pri sladkorni bolezni in povsod vidim samo sladkor in moko in oglijkove hidrate in se mi vsi recepti kar naenkrat zazdijo nezdravi.

Nato si ogledujem slike, ki jih imam pripravljene za objave in spet vidim samo sladkor...

In zdaj se mi po glavi podijo najrazličnejše misli. Kaj je dovoljeno, kaj je pretirano, koliko še vseeno lahko? In ko razmišljam o zaužitih sladkarijah in ogljikovih hidratih v našem gospodinjstvu me kar malo zaskrbi.

Samo, ko so pa tako dobri.

Zato danes ne bom napisala nobenega recepta za novo dobroto (definitivno pa recepti še pridejo, saj se vseeno ne mislim popolnoma odpovedat sladkarijam), ampak vam bom pokazala nakupovalno torbo, ki je dovolj velika, da lahko v njej domov prinesete vse zdrave sestavine za zdrave in polnovredne obroke.




We had quite a stressful and tense week, including two visits to the ER – mine and my father in laws. Now we are better, but we will have to learn some new things and make some changes. Father in law is in fact diagnosed with diabetes and now we're waiting, if the pills and diet will do the trick or some other measures will be needed.

Father in law prepares the majority of meals himself, but also my husband and I must know the rules and restrictions. And so we have another week revolving around food.

Last weekend we started the project of home lunches for Manugirl No.1. She just could not get used to the school meals and was frequently hungry. Now I give her a snack to take to school and try to serve her lunch as soon as possible after coming home. It took me two days last weekend to prepare and cook and my freezer is now packed.

I was also thinking a lot what snacks can I give her to school and found a lot of delicious recipes.

Now, hearing about the diet in diabetes everywhere I look I only see sugar and flour and carbohydrates and all the recipes suddenly seem so unhealthy.

Then I look at the pictures that I have prepared for posting and again all I see is sugar...

Now so many different thoughts are going through my mind. What is allowed, what is too much, how much is still OK? And when I think about all the sweets and carbohydrates that we consume in our household I am quite worried.

But they are so good.


Therefore, today I will not post a recipe for a new goodness (but definitely recipes are still to come, because I am not going to completely give up sweets), but I'll show you a shopping bag. This shopping bag is enough to bring home all the healthy ingredients you will need for a healthy and wholesome meal.




nedelja, 8. december 2013

NEDELJSKI ZAJTRK - TRETJIČ / SUNDAY BREAKFAST No. 3

Pa se je spet zgodilo.
Nedelja zjutraj, po napornem tednu in dežurni soboti in brez kruha.
Nekaj bo potrebno otrokom dat za zajtrk.
Manumajček ne je mlečnih jedi (gresa, mlečnega riža...), palačink ali vafljev pa se mi ne da delat.
Raje bi nekaj podobnega kruhu.

Odločila sem se za mlečne kruhke (nemško Milchbrot, angleško Scones) - pripravljeni in pečeni so hitro in iz sestavin, ki jih imamo vedno doma. Pa še dobri so in ni potrebno čakati, da se popolnoma ohladijo, saj so najboljši z maslom in marmelado, ko so še mlačni.

Priznam, da moji še nikoli niso izgledali tako, kot v kuharskih knjigah, saj testo vedno razvaljam na pretenko in ne narastejo toliko, kot naj bi, ampak okusni so pa vedno in še vedno jih je zmanjkalo.



2 skodelici moke
2 žlički pecilnega praška
ščepec soli
30 g masla razrezanega na majhne kocke
125 ml mleka
125 ml vode

V posodo damo suhe sestavine in dodamo kocke masla. Maslo s prsti vtremo v moko (nastanejo drobtine in ne čutimo več večjih kosov masla).
Dodamo mešanico mleka in vode  in hitro zgnetemo v gladko, zelo mehko testo. Pri gnetenju moramo biti res zelo nežni in hitri, saj bodo kruhki trdi, če bomo gnetli predolgo.
Testo stresemo na pomokano površino in ga sploščimo do debeline približno 3 cm.
S pomokanim okroglim modelom (ali pa s pomokanim nožem) iz testa izrežemo kruhke, ki jih polagamo na pekač obložen s peki papirjem in pomažemo z mlekom.
Kruhke pečemo 12-14 minut v pečici ogreti na 220°C, dokler niso zlato zapečeni in zvenijo votlo, če na njih potrkamo.
Pečene kruhke ohladimo do mlačnega in postrežemo z maslom in marmelado (bolj dekadentni pa s smetano in marmelado).




It happened again.
It is Sunday morning after a long week and having to work on Saturday and we have no bread.
The children will need something for breakfast.
Manuboy doesn’t like dairy meals; I am not in the mood for making pancakes or waffles.
I would prefer something more like bread.

I decided to make Scones (Milchbrot in German) – they are quickly prepared and baked and I always have the ingredients at home. They are very tasty and they don't need to be cooled completely, because they are the best served with butter and jam, when they are still lukewarm.

I admit that my scones have never looked like the ones in cookery books, because I always pat the dough too thinly and they don't rise like they are supposed to, but they are still delicious, and we always eat the whole batch.

2 cups plain flour
2 teaspoons baking powder
Pinch of salt
30 g butter cut into small cubes
125 ml milk
125 ml water

Put the dry ingredients in to the bowl and add the butter cubes. Rub the butter with your fingers in to the flour.
Add the milk and water mixture and quickly kneaded all the ingredients into smooth, very soft dough. You have to be really gentle and quick with the kneading. If you knead for too long, you will get very hard scones.
Transfer the dough on to a floured surface and flatten it to a thickness of about 3 cm.
With floured round cutter (or with a floured knife) cut out the scones and place them on a baking tray lined with baking paper and brush with milk.
Bake the scones 12-14 minutes in an oven preheated to 220 ° C until golden brown (they should sound hollow if you knock on them).

Let the scones cool to lukewarm and serve with butter and jam (if you feel more decadent serve them with whipped cream and jam).



sreda, 21. avgust 2013

MOJ ANGEL / MY ANGEL

Razmišljanje mojega malega angelčka na poti domov

Manumajčica št. 2: A tisti, ki so res v nebesih, kdaj padejo na tla?

Jaz: Mislim, da ne.

M. št. 2: A v nebesih govorijo?

Jaz: Verjetno.

M. št. 2: Kje so že tisti, ki so poredni?

Jaz: V peklu.

M. št. 2: Ja točno pekel, tam je pa velik ognja, mi je Manumajčica št. 1 povedala.


Sem se pa zadržala, da ji nisem rekla, da ne bi imela nič proti, če bi kdaj kdo iz nebes padel na tla, samo da tisti iz pekla ne bi stalno hodili nazaj in mi grenili življenja.

Še krilca se skoraj vidi, a ne? / You can almost see the wings, don't you?

The way my little angel thinks:

Manugirl No. 2: Do the ones who are really in heaven ever fall to the ground?

Me: I think not.

M. No. 2: Do they talk in heaven?

Me: Probably.

M. No. 2: I can't remember where the naughty ones go?

Me: To the hell.

M. No. 2: Yeah, exactly hell, there is a lot of fire; Manugirl no. 1 told me so.



I really had to hold myself back and be quiet. But I wanted to tell her that I wouldn’t mind if someone would occasionally fall from heaven, if only the ones that are in hell stayed there and not keep constantly returning and keep making my life a living hell.

torek, 26. marec 2013

MATERINSKI DAN / MOTHER'S DAY

Včeraj smo v Sloveniji praznovali materinski dan.

Saj ne, da ga prav aktivno praznujem, se pa vsako leto razveselim kakšnega izdelka, ki ga otroci prinesejo iz vrtca ali šole. Sreča je v malenkostih, pozornostih in zavedanju, da nekdo pomisli nate.

Tako se je moj materinski dan začel že krepko pred sedmo uro zjutraj, ko sem na poti v službo prejela nasmeh in pozdrav neznanca. Nadaljeval se je z objemom sodelavca vsem mamam.
Vrhunec pa dosegel, ko mi je preponosna Manumajčica št. 2 izročila darilce, ki ga je v vrtcu izdelala zame.



It was Mother's Day in Slovenia yesterday.

Not that I actively celebrate this holiday, but each year I am happy and proud when my children hand me the presents they made in kindergarten or school. Joy is the little things, attention you get from another person and knowing that someone thinks of you.

This year’s mother's day began well before seven o'clock in the morning when I received a smile and greeting from a complete stranger on my way to work.
Later a got an embrace form a colleague (he was giving them to all the mothers at work).
The highlight was, when my proud Manugirl No.2 handed me her gift.




Zdaj imam vsaj mavrico, če že sonca noče biti.

At least I have a rainbow now, if the sun refuses to shine.



Dan se sicer ni končal tako lepo kot začel, saj je Manumajčica št. 1  v nedeljo, po dveh tednih zdravja, ponovno zbolela in sem zaradi nje bedela do skoraj ene ure ponoči (med drugim sem študirala znake akutnega vnetja slepiča). Ampak to paše k materinstvu, je tako?
Če hočeš praznovati materinski dan, moraš biti mama in se spopasti z vsem kar spada k tej vlogi.

Danes se seveda ne počutim ravno blažene v svoji materinski vlogi, ampak bi jo raje zamenjala za vlogo medveda med zimskim spancem.

Me pa pokonci drži misel, da sem pretekli vikend izdelala torbico, ki bo darilo za neko mamo.

Te mame sicer osebno ne poznam, poznam pa njeno hči, ki je izbrala obliko torbice in imela glede blaga samo eno željo - da so na torbici mačke. Ostalo pa je bilo prepuščeno moji umetniški svobodi.











In torbica je polna mačk, krasnih mačk.

Ob pogledu na torbico je še kar nekaj mam (in hčera) izrazilo željo, da bi imele kakšno mojo torbico. Vključno z mojo mamo!










The day did not end as well as it started because Manugirl No.1 fell ill on Sunday, just two weeks after previous illness and I was awake almost until one o’clock in the morning because of her (among others I studied signs of acute appendicitis). But it is a part of motherhood, right?
If you want to celebrate Mother's Day, you have to be a mom and that means you have to deal with all that comes with this role.

Today, of course, I do not feel really blessed in this role of being a mother and I would prefer to switch roles with a bear during hibernation.

But I have one thing that keeps me happy. I made a bag last weekend, which will be a gift for a mom.



I do not know this mom personally, but I know her daughter. The daughter chose the pattern for the bag and had one wish regarding fabric – there should be cats on the bag. The rest was left to my artistic freedom.
And the bag is full of cats, wonderful cats.


Seeing this bag, quite a few mothers (and daughters) want a bag made by me.
Including my own mother!













sobota, 9. marec 2013

8. MAREC / MARCH 8

Sama nikoli nisem bila pristaš ali ljubitelj osmega marca, pokazati pa moram letošnjo bero cvetja.

Na željo Manumajčice št.1 smo se ženske iz naše hiše lotile izdelave rožic iz krep papirja.



S končnim izidom sem več kot zadovoljna in bogatejša za šopek rož.








I have never been a fan of March eighth, but I have to show you the flowers I got this year.

Manugirl No.1 wanted to make me something. So the women in our house sat down and made flowers from crepe paper.

I am more than satisfied with the final result and I am richer for a bouquet of flowers.




Še posebej ponosna sem na rožico, ki jo je popolnoma samostojno izdelala še ne štiriletna Manumajčica št.2.

I am especially proud of the flower, which Manugirl No.2 made completely herself (she is not even four years old).



ponedeljek, 11. februar 2013

PIKA IN ANICA / PIPPI AND ANNIKA



V naši hiši smo spet šivali pustne maske.

Čeprav sama nad pustom nisem ravno najbolj navdušena, se skušam potruditi za otroke, da se lahko zabavajo.
Manumajček se je letos odločil, da je že prevelik za maškaranje, Manumajčici pa sta si izbrali precej enostavni maski - Pika Nogavička in Anica.

Za Anico mi ni bilo potrebno nič šivati, samo en meter satenastega traku za pentljo v laseh in roza obleke iz omare (ki nam jih res ne primanjkuje).

Piki pa sem v skladu z opisom njene garderobe v knjigi sešila rumeno obleko in modre hlačke z belimi pikami. Ostalo pa smo nabrali po hiši.




I was sewing costumes again.

I am not a big fan of masquerade myself, but I try to do my best for the children so they can have fun.
Manuboy decided this year that he was too old for dressing up. Manugirls luckily chose very simple costumes - Pippi Longstocking and Annika.

For Annikaa I did not have to sew anything. I just bought one meter of satin ribbon and put it in her hair and took some pink clothes out of the closet (which we have in abundance).

For Pippi I stayed true to the description in the book and made a yellow dress and blue shorts with white polka dots. The rest was gathered around the house.



nedelja, 16. december 2012

MEDENJAKI / GINGERBREADS

Meglena, cedeča decembrska nedelja.

Ni bolj primernega opravila kot krašenje medenjakov. In prav to sem počela z Manumajčicama.









Foggy, rainy Sunday in December.

There is nothing better to do than decorating gingerbreads. And that's exactly what I did with Manugirls.











sobota, 1. december 2012

TORBICE ZA ROBČKE / HANDKERCHIEFS BAGS

Spet se je začel najbolj nori mesec leta, ki ima vsakič premalo dni in premalo ur. In zato so se letos priprave začele že skoraj en mesec prej.

Na vabilo učiteljice Manumajčice št.1 sem že v začetku novembra sodelovala v šoli na tehniškem dnevu, kjer so izdelovali novoletne voščilnice in "izdelek", oboje z mislijo na recikliranje. Vse pa bo na prodaj na prazničnem bazarju prihodnji teden.

Izdelovali so več različnih voščilnic in ponosno lahko povem, da tri po moji zamisli.

S skupnimi močmi pa smo prišli tudi do ideje za izdelek - otroci so prinesli 16x16cm velike kose blaga, ki so jih nato v šoli potiskali, jaz pa sem jih potem s pomočjo šivalnega stroja spremenila v torbice za robčke.
V šoli sem prebila kar tri cele ure, pa še doma eno, da lahko zdaj ponosno pokažemo 23 najrazličnejših torbic.

Glede na navdušenje otrok ob nastajanju mislim, da bodo šle za med, saj hoče vsak otrok kupiti svojo, tiste štiri dodatne (otrok je 19), pa bodo verjetno tudi hitro našle lastnika.






It is the craziest month of the year again which doesn't have enough days and hours. And that is why some preparations begun almost one month earlier.

Manugirl's teacher invited me to join them one day at school in early November. They were making seasonal greeting cards and a "product". The theme was recycling.
Everything produced will be on sale at the festive bazaar next week.

They were making many different cards and I can proudly say that three were based on my ideas.

Together, we also came up with an idea for a product – each child brought two 16x16cm large squares of fabric and they decorated them with stamps in school. Later on with the help of my sewing machine I changed them into little bags for handkerchiefs.
I spent three whole hours at school sewing, and an additional hour at home, but we can now be proud of 23 different handkerchiefs bags.

Given the enthusiasm of children while I was sewing the bags will be easily sold, because every child wants to buy his/hers. And I think four additional bags (there are 19 children in Manugirl No.1's class) will also quickly find new owners.