Pred kratkim sem ugotovila, da letos nisem napisala niti besede in to resnično obžalovala.
Je bila pa odločitev za molk zavestna in ne posledica lenobe.
Ob začetku lanskega šolskega leta, sem ugotovila, da imam tudi jaz svoje meje in da vse pač ne bo šlo - naporna služba, trije otroci in vse njihove dejavnosti, gospodinjstvo in vse ostalo, s čemer bi se rada ukvarjala.
Ker otroci hitro rastejo in bo še prehitro prišel čas, ko me ne bodo več tako potrebovali kot sedaj, sem se odločila, da za nekaj časa postanem "full time mama" (no, službe seveda nisem pustila, od nečesa je treba tudi živeti).
Tako sem se vsak dan po zaključku službe preobrazila v taksista, kuharico, natakarico, postreščka, vzgojiteljico, negovalko, čistilko...
Res imam srečo, da imam v službi tak urnik, da z otroci lahko preživim veliko več časa kot povprečna slovenska mama. In po tej jesenski odločitvi sem to počela brez občutka slabe vesti, kaj vse me še čaka, da naredim, kaj vse želim narediti in česa vsega ne bom uspela. In tudi brez slabe vesti kaj vse zamujam pri svojih otrocih medtem ko šivam, pečem, ustvarjam...
Na začetku je bilo vse krasno, imela sem veliko več časa, manj slabe vesti in "popedenane" otroke.
Čez čas pa ugotoviš, da je vseeno dobro, če v življenju počneš še kaj drugega, nekaj za lastno dušo.
In tako sem neke sobotne noči v februarju sprejela odločitev in naju z možem prijavila na plesni tečaj in to ne kar navaden, ampak tečaj Swinga, natančneje Lindy Hop-a.
Ples je bil že od mladosti moja želja, ki pa se nikoli ni prav zares uresničila, ker se tega pri nas doma ni podpiralo.
Prvič sem se s plesom srečala, ko sva se v mojih gmnazijskih časih s starejšo sestro udeležili plesnega tečaja v Urški in če dobro pomislim, je moj zakon po zavitih poteh usode posledica tega tečaja, ampak to je že druga zgodba.
Z možem sva nato pred in po poroki kar nekaj let hodila na plesne tečaje v Bolero, dokler niso prišli otroci.
Potem pa je bilo za več kot deset let konec plesa, želja pa ni nikoli ugasnila.
Ko smo se nekega poletnega dne sprehajali po Ljubljani, smo na Šuštarskem mostu naleteli na nastop skupine, ki je plesala Swing in v trenutku sem bila prevzeta in odločena, da nekega dne bom to znala plesati tudi jaz.
In to me pripelje nazaj v tisto noč letošnjega februarja, ko sem se odločila, da naju prijavim na tečaj - še preden sem o tem govorila z možem. Kot sem pričakovala ni nasprotoval, ampak se je pogumno lotil novega izziva.
Iz navadnih udeležencev tečaja enkrat na teden sva se sčasoma prelevila v navdušena plesalca, ki izkoristita čim več priložnosti za ples.
Čez dan imam še vedno veliko časa, ki ga posvetim otrokom, večeri pa so pogosto namenjeni plesu. Seveda imava veliko srečo, da imava
tako razumevajoče starše in sestre, ki nama pomagajo, da se lahko z novim hobijem ukvarjava tako zagnano, saj brez njihove pomoči večina ne bi bila izvedljiva.
V teh nekaj mesecih sva doživela marsikaj, spoznala veliko novih prijateljev in predvsem ugotovila, da sva poleg tega, da sva (dobra) starša, lahko tudi še kaj drugega.
Res je, da je zdaj časa včasih še manj, po drugi strani pa me ples tako napolni z energijo in deluje terapevtsko, da človek veliko lažje prenaša vsakodnevne težave, hkrati pa mi daje zagon in motivacijo, da se včasih spet lotim kakšnih projektov, ki sem jih prej dala na stranski tir.
Za novo leto ne sprejemam sklepov, upam pa, da bo ples še naprej ostal del najinega življenja in da si bom pred 31.12. vzela čas in napisala kakšno objavo.
Srečno v novem letu!
 |
| Torta za najinega plesnega učitelja |
