Prikaz objav z oznako mož /husband. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako mož /husband. Pokaži vse objave

četrtek, 31. december 2015

STAREMU LETU V SLOVO

Minilo je že več kot eno leto od zadnje objave.

Pred kratkim sem ugotovila, da letos nisem napisala niti besede in to resnično obžalovala.

Je bila pa odločitev za molk zavestna in ne posledica lenobe.
Ob začetku lanskega šolskega leta, sem ugotovila, da imam tudi jaz svoje meje in da vse pač ne bo šlo - naporna služba, trije otroci in vse njihove dejavnosti, gospodinjstvo in vse ostalo, s čemer bi se rada ukvarjala.
Ker otroci hitro rastejo in bo še prehitro prišel čas, ko me ne bodo več tako potrebovali kot sedaj, sem se odločila, da za nekaj časa postanem "full time mama" (no, službe seveda nisem pustila, od nečesa je treba tudi živeti).
Tako sem se vsak dan po zaključku službe preobrazila v taksista, kuharico, natakarico, postreščka, vzgojiteljico, negovalko, čistilko...
Res imam srečo, da imam v službi tak urnik, da z otroci lahko preživim veliko več časa kot povprečna slovenska mama. In po tej jesenski odločitvi sem to počela brez občutka slabe vesti, kaj vse me še čaka, da naredim, kaj vse želim narediti in česa vsega ne bom uspela. In tudi brez slabe vesti kaj vse zamujam pri svojih otrocih medtem ko šivam, pečem, ustvarjam...

Na začetku je bilo vse krasno, imela sem veliko več časa, manj slabe vesti in "popedenane" otroke.
Čez čas pa ugotoviš, da je vseeno dobro, če v življenju počneš še kaj drugega, nekaj za lastno dušo.

In tako sem neke sobotne noči v februarju sprejela odločitev in naju z možem prijavila na plesni tečaj in to ne kar navaden, ampak tečaj Swinga, natančneje Lindy Hop-a.

Ples je bil že od mladosti moja želja, ki pa se nikoli ni prav zares uresničila, ker se tega pri nas doma ni podpiralo.
Prvič sem se s plesom srečala, ko sva se v mojih gmnazijskih časih s starejšo sestro udeležili plesnega tečaja v Urški in če dobro pomislim, je moj zakon po zavitih poteh usode posledica tega tečaja, ampak to je že druga zgodba.
Z možem sva nato pred in po poroki kar nekaj let hodila na plesne tečaje v Bolero, dokler niso prišli otroci.
Potem pa je bilo za več kot deset let konec plesa, želja pa ni nikoli ugasnila.

Ko smo se nekega poletnega dne sprehajali po Ljubljani, smo na Šuštarskem mostu naleteli na nastop skupine, ki je plesala Swing in v trenutku sem bila prevzeta in odločena, da nekega dne bom to znala plesati tudi jaz.

In to me pripelje nazaj v tisto noč letošnjega februarja, ko sem se odločila, da naju prijavim na tečaj -  še preden sem o tem govorila z možem. Kot sem pričakovala ni nasprotoval, ampak se je pogumno lotil novega izziva.

Iz navadnih udeležencev tečaja enkrat na teden sva se sčasoma prelevila v navdušena plesalca, ki izkoristita čim več priložnosti za ples.
Čez dan imam še vedno veliko časa, ki ga posvetim otrokom, večeri pa so pogosto namenjeni plesu. Seveda imava veliko srečo, da imava
tako razumevajoče starše in sestre, ki nama pomagajo, da se lahko z novim hobijem ukvarjava tako zagnano, saj brez njihove pomoči večina ne bi bila izvedljiva.

V teh nekaj mesecih sva doživela marsikaj, spoznala veliko novih prijateljev in predvsem ugotovila, da sva poleg tega, da sva (dobra) starša, lahko tudi še kaj drugega.

Res je, da je zdaj časa včasih še manj, po drugi strani pa me ples tako napolni z energijo in deluje terapevtsko, da človek veliko lažje prenaša vsakodnevne težave, hkrati pa mi daje zagon in motivacijo, da se včasih spet lotim kakšnih projektov, ki sem jih prej dala na stranski tir.

Za novo leto ne sprejemam sklepov, upam pa, da bo ples še naprej ostal del najinega življenja in da si bom pred 31.12. vzela čas in napisala kakšno objavo.

Srečno v novem letu!


Torta za najinega plesnega učitelja



torek, 20. maj 2014

HVALA, DRAGA GOSPA

Danes mi je neznana gospa razgibala popoldne, predvsem pa je dala mojim možganom veliko dela.


Manumajček je namreč danes imel na delovnem obisku dva sošolca. In po opravljenem šolskem delu so se še ne najstniški fantje začeli igrati na vrtu z žogo. Ker je dvorišče kmalu postalo premajhno, so se preselili na našo ulico, kjer se otroci večkrat žogajo, vozijo s kolesi, igrajo hokej...
Živimo namreč v naselju družinskih hiš, v coni 30 in po naši ulici naj bi praviloma potekal samo lokalni promet. Temu sicer na žalost ni tako, ampak še vseeno je omejitev 30 km/h.

Fantje najprej žogali, nato pa sta se igri pridružili še Manumajčici in mladeniči so se morali malo pokazati. Tako sta se Manumajčkova sošolca ulegla na tla na ulici in se nato umaknila vsakič, ko je pripeljal kakšen avto.
Sama sem bila deset metrov stran in mi to početje sicer ni bilo všeč, na kar sem jih tudi opozorila in svojim otrokom tovrstno početje prepovedala.

Nakar se po ulici pripelje gospa v srebrnem Citroenu. Okno je imela spuščeno še preden se je pripeljala do naše hiše in očitno je bila izredno slabe volje, ker jo je prisotnost otrok na ulici prisilila, da je pritisnila na zavore. Ko je prišla do mene, je začela vpiti skozi okno čigavi so ti otroci in kaj počnejo...
Otroci so se medtem že umaknili iz ulice in gospa se je lahko mirno odpeljala mimo.

Sošolca sta jo mahnila proti domu in čez približno petnajst minut zagledam policijsko vozilo, ki se prav počasi pelje po ulici in se ustavi ob meni in mojemu možu, ki sva bila pred našo hišo. Zelo prijazen policist mi z nasmeškom na ustih pove, da so dobili prijavo, da na našem naslovu ležijo otroci na cesti.
Ko sva mu zagotovila, da otroka, ki sta ležala v bistvu nista najina in da sta "ležeča" otroka medtem že odšla domov, sta se brez besed spet odpeljala.

Svojim otrokom sva razložila, da je bilo tako početje zelo nepremišljeno in nevarno in da naj tega zaradi lastne varnosti nikoli ne počnejo, saj ne moreš nikoli popolnoma zaupati soudeležencem v prometu.

Sama pri sebi pa sem začela razmišljati.


Ali je bilo v tem početju res kaj tako nevarnega in kriminalnega, da je nekdo začutil potrebo, da je poklical policijo?
Mislim, da ne.

Ali sem naredila nekaj hudo narobe, ker nisem bolj strogo nastopila in še sošolcem prepovedala takega početja?
Ponovno mislim, da ne. Pravzaprav sem bila izredno vesela, da fantje po končani domači nalogi niso najprej pomislili na računalniške igrice, ampak so se zaposlili in se igrali zunaj, na soncu. Mislim, da svojim otrokom delam uslugo, ko omejujem igranje računalniških igric in jih spodbujam k preživljanju čim več prostega časa na prostem. Vesela sem vsakič, ko se otroci zaposlijo in zamotijo brez elektronskih ali drugih dragih igrač in preprosto uživajo v razigranosti in pestrosti otroštva.

Kaj pa se mi pri vsej zgodbi zdi resnično narobe?
Da je nekdo tako prenapet in tako netoleranten, da gre za otroško igro (z odraslim nedaleč stran) klicati policijo.
Da ima na lokalni ulici, z omejeno hitrostjo vožnje (ki pa jo na žalost večina voznikov ne upošteva), največjo veljavo naša sveta krava - AVTO.

Že večkrat smo si stanovalci ulice prizadevali, da bi našo ulico opremili z grbinami, pa na žalost nismo bili uspešni. Sosednja ulica jih namreč ima, zato zdaj vsi vozijo po naši, da gredo lahko hitreje.
Torej - na ulici ni grbin, zdaj pa naj ne bo še otrok, da bo vse podrejeno avtomobilom.

Res žalostno.

Edina pozitivna stvar pri celi zgodbi je bila, da se je tudi policistoma zdelo rahlo banalno, da sta se po uradni dolžnosti morala odzvati temu klicu.


In tako, draga gospa, hvala lepa za popestritev dneva. Hvala, da ste mi dali snov za razmišljanje.
Da sem ugotovila, da v bistvu nisem slaba mama, pa če tudi je kakšen otrok pod mojim nadzorom ležal na ulici in da sem boljša oseba od vas, saj z veseljem vsakič počakam, da otroci pospravijo gole iz ulice, da umaknejo kolesa in se varno umaknejo na pločnik ter da ne obremenjujem policistov s svojo nestrpnostjo in imajo tako čas, da se ukvarjajo z resnimi zadevami.

sobota, 11. januar 2014

NAPROTI ZDRAVJU / TOWARDS HEALTH

Za nami je dokaj naporen in napet teden, vključno z dvema obiskoma urgence - mojim in tastovim. Zdaj smo bolje, samo potrebnih bo pa nekaj sprememb in vsi se še učimo. Tastu so namreč ugotovili sladkorno bolezen in zdaj čakamo, če bo uspešna terapija s tabletami in dieto ali pa bodo potrebni še drugi ukrepi.

Tast si večinoma sicer kuha sam ampak tudi midva z možem se bova seznanila s pravili in omejitvami. In tako se že drugi teden oziroma vikend zapored ukvarjamo s hrano.

Prejšnji vikend smo začeli s projektom domačih kosil za Manumajčico št.1, ki se kar ni in ni sprijaznila s šolsko prehrano in smo jo zato odjavili. Zdaj vsak dan dobi malico za v šolo, ko pridemo domov pa naj bi ji čim prej postregla kosilo. In tako sem dva dni pripravljala in kuhala in do zadnjega kotička napolnila skrinjo. Za nami so trije šolski dnevi in minili so brez težav.

Seveda sem veliko razmišljala tudi o malicah za v šolo in poiskala veliko receptov in možnosti kaj bi ji lahko pripravljala.

Zdaj pa poslušam o prehrani pri sladkorni bolezni in povsod vidim samo sladkor in moko in oglijkove hidrate in se mi vsi recepti kar naenkrat zazdijo nezdravi.

Nato si ogledujem slike, ki jih imam pripravljene za objave in spet vidim samo sladkor...

In zdaj se mi po glavi podijo najrazličnejše misli. Kaj je dovoljeno, kaj je pretirano, koliko še vseeno lahko? In ko razmišljam o zaužitih sladkarijah in ogljikovih hidratih v našem gospodinjstvu me kar malo zaskrbi.

Samo, ko so pa tako dobri.

Zato danes ne bom napisala nobenega recepta za novo dobroto (definitivno pa recepti še pridejo, saj se vseeno ne mislim popolnoma odpovedat sladkarijam), ampak vam bom pokazala nakupovalno torbo, ki je dovolj velika, da lahko v njej domov prinesete vse zdrave sestavine za zdrave in polnovredne obroke.




We had quite a stressful and tense week, including two visits to the ER – mine and my father in laws. Now we are better, but we will have to learn some new things and make some changes. Father in law is in fact diagnosed with diabetes and now we're waiting, if the pills and diet will do the trick or some other measures will be needed.

Father in law prepares the majority of meals himself, but also my husband and I must know the rules and restrictions. And so we have another week revolving around food.

Last weekend we started the project of home lunches for Manugirl No.1. She just could not get used to the school meals and was frequently hungry. Now I give her a snack to take to school and try to serve her lunch as soon as possible after coming home. It took me two days last weekend to prepare and cook and my freezer is now packed.

I was also thinking a lot what snacks can I give her to school and found a lot of delicious recipes.

Now, hearing about the diet in diabetes everywhere I look I only see sugar and flour and carbohydrates and all the recipes suddenly seem so unhealthy.

Then I look at the pictures that I have prepared for posting and again all I see is sugar...

Now so many different thoughts are going through my mind. What is allowed, what is too much, how much is still OK? And when I think about all the sweets and carbohydrates that we consume in our household I am quite worried.

But they are so good.


Therefore, today I will not post a recipe for a new goodness (but definitely recipes are still to come, because I am not going to completely give up sweets), but I'll show you a shopping bag. This shopping bag is enough to bring home all the healthy ingredients you will need for a healthy and wholesome meal.




sobota, 16. november 2013

NEUSPEŠNO TEKMOVANJE / FAILED COMPETITION

V naši družini imamo kar nekaj nasprotij. Že samo mož in jaz se zelo razlikujeva v določenih pogledih. In eno takih področij je tekmovalnost. Moška polovica je tekmovalna in vsak izziv izkoristi za spodbudo, da postane sam še boljši. Jaz pa tekmovanja in tekmovalnost (sploh športno) raje prepustim drugim in bi se nasprotniku najraje umaknila in ga spustila naprej in od tekmovalnosti ne dobim nikakršne vzpodbude in zagona.

V nasprotju s temi občutki sem se v oktobru odločila pridružiti tekmovanju - kuharskemu tekmovanju. Bolj natančno sem želela objaviti fotografijo svojega  izdelka na Cookalong, ki ga vsak mesec razpiše Nigella Lawson. Oktobrski recept mi je bil zelo všeč in zato sem si en oktobrski vikend vzela čas in se lotila peke.
Njeni recepti so vedno lepo napisani, jasni in celo v metričnem sistemu, tako da s tem ni bilo nobenih težav.
Težave so nastopile, ko sem želela objaviti sliko. Po prijavi na njeno stran, mi je stalno javljalo, da se uporabniško ime in geslo ne ujemata. Po približno desetih poskusih v štirih dneh sem obupala.
Na mojo pritožbo na njeni FB strani tudi ni bilo nobenega odziva (pa nisem bila edina s to težavo), tako da sem pač (spet) vrgla puško v koruzo.

Torto smo z največjim veseljem pojedli in večja verjetnost je, da bom prej spet pekla to torto, kot poskušala sodelovati v kakšnem tekmovanju.

TESTO:
50 g grenkega kakava
100 g rjavega sladkorja
250 ml vrele vode
125 g mehkega masla
150 sladkorja
225 g moke
1/2 žličke pecilnega praška
1/2 žličke sode bikarbone
vanilijev sladkor
2 veliki jajci

Sestavin je dovolj za eno torto s premerom približno 20 cm, ki jo po peki prerežemo ali pa spečemo dve ločeni plasti.

V posodo damo kakav in rjav sladkor ter dolijemo vrelo vodo in dobro premešamo.
V drugi posodi penasto umešamo maslo in sladkor, v tretji pa pripravimo mešanico moke, pecilnega praška in sode bikarbone.
Mešanici masla in sladkorja dodamo vanilijev sladkor nato pa prvo jajce in zvrhana žlica moke ter drugo jajce in nato še ostanek suhih sestavin. Na koncu umešamo še kakavovo mešanico.
Testo damo v namaščen model za torte (ali dva) ter pečemo približno 30 minut v pečici segreti na 180°C.

KREMA:
125 ml vode
30g rjavega sladkorja
175 g masla, narezanega na kocke
300 g dobre temne čokolade, narezane na majhne koščke

Takoj, ko damo testo v pečico začnemo pripravljati kremo.
V kozico damo vodo, rjav sladkor in maslo in stopimo na majhnem ognju. Ko začne tekočina vreti, kozico umaknemo iz ognja in dodamo narezano čokolado. Vsebino kozice narahlo "zavrtimo", da pride vsa čokolada v stik z vročo vsebino. Pustimo za kratek čas, da se čokolada stopi, nato pa z metlico premešamo kremo dokler ni gladka in sijoča.

Krema naj stoji vsaj eno uro, da se ohladi in strdi, vendar jo v vmesnem času občasno premešamo.

Ko je testo pečeno in ohlajeno in krema lepo trda, sestavimo torto.



We have quite a few contradictions in our family. My husband and I are very different in some aspects. One of them is competitions. My better half is extremely competitive and he uses every chance he gets to compete and to use the competition to improve him.
On the other hand I don't like competitions (especially the sports kind) and am perfectly fine to let my opponent win. And I don't get any motivation from competing.

In put those feelings aside in October when I decided to join a competition – a cooking competition. I wanted to join the Nigella Lawson Cookalong. I really liked the October's recipe and so I took some time for baking on one weekend in October.
I find all Nigela's recipes nicely written, clear and they are even in the metric system, so I had no problems there.
Problems arose when I tried to post a picture. After logging on to her page, I constantly got a message that the username and password do not match. After about ten attempts in four days, I gave up.
I even complained on her FB page, but got no response (but I was not the only one with this problem), so I just (again) threw in the towel.


We ate the cake, which was gorgeous, but the odds are that I will sooner bake this cake again then enter another competition.




sobota, 17. avgust 2013

PREDSTAVE / IMAGINE

Trenutno sem v življenju naletela na veliko oviro. Obstajala je že nekaj časa, zdaj pa se je mala snežena kepica zakotalila po dolgi strmini in pred menoj pristala kot snežni zamet. Očitno je ne smem več ignorirati.

Že samo življenje s to oviro je bilo težavno, spoznanje, da moram nekaj ukreniti glede te ovire pa mi je pobralo vso energijo, ki bi jo lahko v normalnih razmerah drugače porabila. Samo odstranjevanje ovire me izčrpava tako psihično kot fizično. Na mojo srečo in veselje mi mož popolnoma stoji ob strani in me podpira pri mojem boju. 
Seveda pa na račun tega trpi tako družina kot moje ustvarjanje, ki ga v zadnjem času skorajda ni. Ravno tako sem bolj kot ne neaktivna v kuhinji, kakšnih novih kulinaričnih dosežkov pa že dolgo ni bilo. 
Na tem mestu se moram zahvalit še svojemu tastu, ki veliko pomaga pri otrocih in nas pogosto reši pred stradanjem s svojimi juhicami, mineštrami in drugimi dobrotami.

Trenutno imam začrtano strategijo svojega boja in že to mi daje nekaj upanja, čeprav si možnih posledic še ne znam predstavljati.

Lahko pa si predstavljam okus čokoladne pite z malinami, s katero smo se sladkali mrzlega junija.

TESTO:

250 g moke
100 g masla (na sobni temperaturi, narezano na majhne kocke)
100 g sladkorja v prahu
ščep soli
2 jajci

V posodo damo moko, maslo, sladkor in sol ter s prsti mešamo dokler ne dobimo "drobtin". Nato dodamo še jajci in gnetemo dokler ne dobimo gladkega testa.
Testo oblikujemo v kepo, zavijemo v prozorno folijo za živila in pustimo počivati v hladilniku eno do dve uri.

240 g ohlajenega testa  na pomokani površini razvaljamo na debelino 2-3 mm in z njim obložimo dobro namaščen okrogel pekač za pite premera 20 cm in ponovno postavimo v hladilnik za vsaj 20 min.
Testo večkrat prebodemo z vilicami in "slepo"  pečemo 20 minut v pečici ogreti na 190°C (na testo položimo papir za peko in nanj natresemo suha fižolova zrna). Nato znižamo temperaturo pečice na 180°C, odstranimo papir in fižol in pečemo še 5 minut.
Testo vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladi medtem pa pripravimo nadev.


NADEV:

250 ml sladke smetane
200 g drobno nasekljane dobre temne čokolade (delež kakava 60-70%)
25 g agavinega sirupa
50 g masla, narezanega na majhne koščke

250 g malin

V kozici na srednjem ognju segrejemo smetano. Ko zavre, umaknemo iz ognja in dodamo sirup in čokolado. Z metlico mešamo dokler ne dobimo gladke kreme. Ob stalnem mešanju dodamo še maslo, košček za koščkom.

Na pečeno testo razporedimo maline in čeznje prelijemo kremo. Počakamo, da se ohladi, nato pa postavimo v hladilnik za vsaj dve uri preden postrežemo.

Pito režemo z zelo ostrim nožem, ki ga pomočimo v vročo vodo za vsak kos.
Postrežemo jo hladno, vendar ne takoj iz hladilnika.



I ran in to a major obstacle in my life right now. Actually it has been there for some time, but now the small snow ball roll down the long slope and landed in front of me as a large pile of snow. Obviously I can not longer ignore it.

Admitting the existence of this obstacle was a difficult thing to do, deciding that something must be done about it was even harder. I spent all my energy on these decisions, the energy that could have been otherwise spent. Working on removing the obstacle is draining me both mentally and physically. Luckily for me, my husband fully stands by me and supports me in my fight.
Of course there are some consequences in our family life and my creating is suffering badly. I am also inactive in the kitchen. Lately I haven't made any new culinary achievements.
At this point, I have to thank my father in law, who is helping us a lot with the children and he often saves us from starvation with his soups, stews and other delicacies.

Currently I have outlined the strategy for the fight and it gives me some hope, even though I can not even imagine the potential consequences.

But I can vividly imagine the taste of chocolate pie with raspberries, which we had back in the cold month of June.

DOUGH:
250 g flour
100 g butter (at room temperature, cut into small cubes)
100g caster sugar
pinch of salt
2 eggs

Put the flour, butter, sugar and salt in a dish and mix it by hand until you get "crumbs". Then, add eggs and knead until you get smooth dough.
Shape the dough into a ball, wrap it in transparent foil and let it rest in the refrigerator for one to two hours.

Roll out 240 g chilled dough on a floured surface to a thickness of 2-3 mm and put it in a well-greased pie mold (20cm diameter) and put back in the fridge for at least 20 min.
Prick the dough several times with a fork and "blind« bake for 20 minutes in a preheated oven at 190 °C (line the dough with baking paper and put some dry beans on it). Lower the oven temperature to 180 °C, remove the paper with the beans and bake for another 5 minutes.
Take the dough out and allow it to cool while you prepare the filling.


FILLING:

250 ml whipping cream
200 g finely chopped good dark chocolate
25 g agave syrup
50 g butter, cut into small pieces

250 g raspberries

Heat the cream in a saucepan over medium heat. When it boils, remove from the stove and add the syrup and chocolate. Mix with the whisk until you get a smooth cream. Carry on mixing and add the butter, piece by piece.

Spread the raspberries on the baked pie and pour the cream over them. Allow to cool and then place in the refrigerator for at least two hours before serving.

Cut the pie with a very sharp knife, dipped in hot water for each piece.
Serve it cold, but not straight from the fridge.


nedelja, 24. marec 2013

TORBICA ZA LIČILA / MAKE-UP BAG

Zadnje čase stalno nekaj ustvarjam, kuham in pečem. Za objave na blogu pa mi zmanjka časa in zagona. Sem pa resnično vesela koliko mi je že uspelo ustvariti v letošnjem letu.

Začelo se je z januarskim obiskom pri moževi teti. Takoj sem dobila idejo, da bi ji sešila torbico za kozmetične pripomočke - podobno kot sem jo sešila za srečelov.

Vse potrebno je bilo doma, tako da smo bili hitro pripravljeni za obisk.




Lately I am constantly creating, cooking or baking something. But when it comes to posting on my blog I don’t have any energy or time left. But I'm really happy how much I already created this year.

It started with the visit to my husband's aunt in January. As soon as we got the invitation I decided to sew a make-up bag - like the one I sewed for the raffle.

I had all I needed at home, so we were soon ready to go for a visit.





Le kaj se skriva notri?

I wonder what is hiding inside.




ponedeljek, 10. december 2012

SREČELOV / RAFFLE

Še ena decembrska težava.

Decembra se začnejo razne večerje in zabave, ne nekaterih organizirajo tudi srečelov oziroma moraš s seboj prinesti darilca in si jih potem izmenjaš (ponavadi s popolnimi tujci). In znajdeš se pred dilemo kaj naj to darilce bo.

Držim se pravila, da darilo izberem tako, da bi ga bila sama vesela, če bi ga dobila, saj obdarovanca ne poznam.

Zelo pa me moti pristop, ko greš v klet in daš za darilo prvo steklenico vina, ki ti pade pod roko. Ali še huje, iz podstrešja potegneš škatlo in v darilno vrečko vtakneš neko šaro, ki si jo tja pospravil pred petnajstimi leti.

Ravno tako darilo sem dobila letos, ko sva se z možem udeležila dobrodelne večerje in je doma takoj romalo v smeti.

Ker je bil namen srečelova zbiranje denarja, naj bi vsak prinesel dve darili - torej sem se morala domisliti štirih izvirnih idej za malo denarja.
Odločila sem se, da dve kupim, dve pa izdelam.

Kupila sem pisan plastičen termo lonček za kavo, za drugo darilo pa koledar s slaščicami s priloženim receptom za vsak mesec, dodala pa sem mu še kuhalnico. Pač v mojem stilu.

Izdelala pa sem dve torbici. Eno bolj večerno, drugo pa kozmetično.






Drugo sva sicer dobila nazaj, a sem jo uspešno zamenjala za dva kozarca vloženih jurčkov.



Let us talk about another problem in December.

There are various dinners and parties in December and sometimes there is a raffle or you have to bring small gifts which you randomly exchange (usually with complete strangers). I always find myself in front of a dilemma what to give.

I stick to a rule – I only give gifts that I would be happy to get.

And I really, rally hate when somebody just goes to the basement and takes the first bottle of wine. Or even worse –getting some junk from a box stashed at the attic for at least fifteen years.

I got exactly that kind of a gift this year, when my husband and I attended a charity dinner and I threw it immediately in the trash when I got home.

Since the purpose of the raffle was raising money for charity we were asked to bring two gifts each - so I had to come up with four original ideas for a small amount of money.
I decided to buy two and make two.

I bought colorful plastic thermo cup for coffee for the first gift and a calendar showing sweets with recipes for each month for the second. I added a wooden spoon just for fun.

For the other two gifts I made two bags. One is more evening-wear, the other is a cosmetic one.




We got the second one back, but I successfully exchanged it for two jars of pickled porcini mushrooms.




sobota, 16. junij 2012

NEW YORK - PRVI VTISI

Skoraj mesec dni je že od tega kar sva odšla na najine dolgo pričakovane počitnice.

Zdaj pa bom potrebovala leto dni, da vam pokažem in popišem najina doživetja.
Začenjam lepo po vrsti - pri največjih znamenitostih, ki jih poznamo vsi - ne glede na to, ali smo bili v velikem jabolku ali ne.

Na mojo veliko žalost pa nimava nobenega posnetka New Yorka iz zraka (letala) saj sva pristala v oblake in dež in ravno tako vzletela.
Sva imela pa zato en teden lepega, sončnega vremena, ko sva hodila po neskončnih ulicah Manhattna.

"Lady" - na žalost zaprta za javnost

Likalnik

Manhattan proti jugu (Empire State Building)

Manhattan proti severu (Centralni park)

Chrysler Building

Brooklyn Bridge

Guggenheimov muzej

petek, 11. maj 2012

POLŽKI S ČOKOLADO IN LEŠNIKI

Starši se  vsake toliko časa znajdemo v težki situaciji, ko moramo sprejeti odločitev, ki lahko popolnoma spremeni potek življenja našega otroka. Z eno odločitvijo mu lahko spremenimo prihodnost. In to je res velika odgovornost.

Pred tako odgovorno nalogo sva se sredi letošnjega leta znašla tudi midva z možem.
Manumajčica št.1 je letos začela hoditi v prvi razred in po nekaj mesecih smo prišli do ugotovitve, da šola oziroma bolje rečeno razred, ki ga obiskuje ni najboljši za njen nadaljnji razvoj. Zaradi določenih lokalnih razlogov je izredno izstopala po razgledanosti, znanju in uspehu in ni imela primerne družbe.
Na misel so mi prišle tri možne situacije v prihodnosti:
- zaradi pomanjkanja konkurence, bi se lahko nehala truditi in bi ji padel uspeh
- sošolci bi jo izločili, ker izstopa
- najbolj pa me je skrbelo, da ne bi bila pripravljena na morebitne neuspehe in konkurenco v kasnejšem življenju.

Tako smo po težkem in temeljitem premisleku sprejeli odločitev, da sredi šolskega leta zamenjamo šolo. Vpisali smo jo v šolo, ki jo obiskuje kar nekaj njenih prijateljev iz vrtca, da bi bil šok ob spremembi čim manjši.

Zdaj sta za nami že dobra dva meseca nove šole. In po začetnem navdušenju in vmesni krizi ugotavljam, da je bila odločitev pravilna in smo s šolo zadovoljni vsi - tako Manumajčica št.1 kot tudi midva z možem.

Da pa ne bi bilo vse prelepo, ima tudi nova šole eno slabost - prehrano.
Ker šola nima lastne kuhinje, kosila vozijo iz druge šole. Na žalost pa se pogosto zgodi, da kosilo ni dovolj nasitno ali pa je hrane celo premalo. Hkrati pa je tudi jedilnica bolj majhna in morajo otroci hitro pojesti, da gredo lahko za njimi na kosilo še višji razredi. Manumajčica št.1 pa je pri hrani bolj počasna - poje sicer veliko, ampak počasi. In tako se pogosto, če ne kar vsak dan dogaja, da je lačna. Včasih ji zmanjka časa, včasih pa dobi premalo hrane oz. jo hrana ne nasiti.
Tako moram imeti imeti pripravljeno malico, da jo poje, ko jo pridem iskat ali pa jo vzame ona s seboj.
(Šola sicer ponuja še popoldansko malico, vendar sem se odločila, da ji za znesek, ki ga zahtevajo za to malico, lahko tudi sama pripravim okusno in pogosto bolj zdravo malico).

In to me je napeljalo k razmišljanju kaj vse bi bilo primerno in praktično za malico v šoli. Ena izmed možnosti, ki sem jih preizkusila so bili tudi Polžki s čokolado in lešniki:


TESTO:
500g moke
300ml mlačne vode (lahko naredimo poljubno mešanico vode in mleka)
10g medu
vrečka in pol suhega kvasa
ščepec soli

Iz vseh sestavin zgnetemo gladko testo, ki ga pustimo vzhajati na dvojno velikost.

POLNILO:
150g mehkega masla
200g grobo mletih lešnikov (ali drugih oreščkov)
250g nasekljane čokolade

Testo razvaljamo v pravokotnik, ga premažemo z zmehčanim maslom in potresemo z lešniki in čokolado. Testo vzdolžno zvijemo in narežemo na približno 15 enako velikih kosov (debeline približno 2cm). Polžke z rezno stranjo polagamo na pekač obložen s peki papirjem in jih rahlo sploščimo ter ponovno pustimo vzhajati.
Vzhajane polžke pečemo približno 25min v pečici ogreti na 180°C.

Ohlajene polžke lahko pokapljamo s prelivom iz sladkorja v prahu in limoninega ali limetinega soka.


DOBER TEK!


torek, 27. december 2011

ČOKOLADNO VIŠNJEVA MALENKOST (TRIFLE)

Pri tokratni objavi imam pa težave že pri naslovu. Iz receptov v angleščini in nemščini dobro poznam sladice po imenu TRIFLE - to so božanske zadeve, kjer se v plasteh nalaga biskvit, sadje in kremo ali smetano. Slovenskega izraza se ta trenutek ne spomnim, v slovarju pa sem kot možen prevod našla "malenkost".
Lahko bi bilo, da je ta prevod celo pravilen, saj naj bi bila to preprosta in hitro pripravljena sladica, ki jo narediš iz sestavin, ki jih imaš doma.

Moj mož ima rojstni dan ob zelo neugodnem času - nekaj dni pred božičem, ko je že vsega preveč - tako dela kot hrane. Zato se vsako leto znajdem pred dilemo kdaj sploh praznovati in kaj pripraviti.

Letos sem imela božične peke že rahlo dovolj, zato sem se odločila, da namesto torte pripravim "malenkost". Tokrat sem šla celo tako daleč, da sem uporabila kupljen kolač. To je hrana, ki je drugače nikoli ne kupim, saj prisegam na domače izdelke, vendar se je kar dobro obnesel.

Kombinacija čokoladnega kolača, vanilijeve kreme in višenj je ravno prav sladko-kisla, s posebno skrivno sestavino, pa vse skupaj dobi še posebno noto.


SESTAVINE

"MALENKOST" v 1,5 kratni izvedbi
350g čokoladnega kolača (lahko tudi marmorni kolač)

kozarec vloženih višenj
30ml skrivne sestavine: Kirsch-a (ali drugega sadnega žganja)

180ml sladke smetane
20g mandljev v lističih

VANILIJEVA KREMA
2 rumenjaka
2 jedilni žlici sladkorja
1 jedilna žlica jedilnega škroba
1/4l mleka
2 žlički vanilijevega ekstrakta (ali vrečka vanilijevega sladkorja)
180ml sladke smetane

Za vanilijevo kremo v ognjevarni  posodi penasto vmešamo rumenjaka, sladkor in škrob. V drugi posodi segrejemo mleko skoraj do vrenja, odstavimo in počasi med stalnim mešanjem vlijemo v jajčno mešanico. Mešanico nato segrevamo še 5 minut med stalnim mešanjem. Ko se krema zgosti, jo odstavimo in primešamo vanilijev ekstrakt. Počakamo, da se krema ohladi, nato pa ji primešamo ne pretrdo stepeno sladko smetano.

Kolač narežemo na približno 1cm debele rezine in eno tretjino zložimo v veliko posodo v kateri bomo sladico postregli. Višnje odcedimo in prihranimo sok. V 1/4l višnjevega soka primešamo žganje in to tekočino uporabimo za namakanje kolača. Na namočen kolač razporedimo za veliko pest višenj.
Na višnje namažemo tretjino vanilijeve kreme. Še dvakrat ponovimo vse plasti in zaključimo z vanilijevo kremo. Trifle pokrijemo s folijo za živila in postavimo v hladilnik za vsaj 3-4 ure.
Pred serviranjem premažemo z ne pretrdo stepeno smetano in posujemo s prepraženimi mandljevimi lističi.

DOBER TEK!




nedelja, 20. november 2011

ADVENTNI KOLEDAR

Trgovci nas vsako leto bolj zgodaj začnejo zasipavati z božično ponudbo. Tega resnično ne maram - božični okraski takoj za svečami za prvi november.

Letos sem se temu na nek način pridružila tudi sama, saj je bil do sedaj december še vsako leto prekratek za vsa božična opravila.
Ker je bilo vreme ta vikend turobno dolgočasno in ni bilo nič posebnega na programu sem se lotila prvih priprav - v soboto sem spekla čokoladno potico, ki je že varno spravljena v skrinji.
Danes pa sem se lotila projekta, ki je bil na seznamu odkar imam otroke: adventni koledar iz blaga.

Kot otrok sem vedno občudovala adventni koledar, ki ga je za svoje štiri otroke sešila moja teta - 24 vrečk iz božičnega blaga, ki so jih nalepili na vrata otroške sobe, vanje pa je teta skrila sladkarije.
S tem v mislih sem kupila dve vrsti blaga, vendar pa sem se odločila za drugačno obliko, ki jo bo lažje pritrditi na vrata in bo lahko več let zapored služila trem otrokom.

Potrebovala sem dvakrat po pol metra blaga, današnje dopoldne in številke, ki jih je iz samolepilne tapete izdelal mož. Tako opremljeni lahko v miru počakamo na začetek decembra.

No, ja - še en obisk trgovine, da napolnim koledar z dobrotami.

nedelja, 6. november 2011

PO TREH LETIH

Danes sem storila pomemben korak in po treh letih na dan potegnila: MASAŽNO MIZO.



Uboga revica je tri leta (od moje zadnje nosečnosti) stala v kotu spalnice in nabirala prah.
Zdaj pa mislim, da je nastopil čas, da se zadeve spet malo resneje lotim.

Prva žrtev bo mož.

Nato pa rabim nove žrtve, ki bi šle pod mamine roke.

torek, 1. november 2011

MARMELADA IZ HRUŠK IN POMARANČE

Ob nedavnem navalu hitropokvarljivih hrušk sem se podala na lov za novimi idejami in recepti kako hruške ohranit za zimske dni.

Moj mož se je lotil klasike in tako imamo v kleti kar nekaj kozarcev hruškovega kompota.

Jaz pa sem na zanimivi strani o hruškah odkrila recept za marmelado iz hrušk in pomaranče. To ni klasična marmelada, ampak je končni rezultat lepljiva gosta tekočina s koščki hruške in pomaranče. Malo težje jo je namazati na kruh, odlično pa se obnese kot priloga h palačinkam ali kot polnilo za biskvite in rolade.



Priprava je zelo preprosta, še posebno, ker sem originalni recept rahlo prilagodila, tako da sem dodala vrečko Gelfix Extra 2:1 in se tako izognila steriliziranju.



Sestavine:

1 pomaranča
1,5 skodelice vode
3 skodelice sladkorja
1,5 kg hrušk
3 jedilne žlice limoninega soka
1 vrečka Gelfix Extra 2:1

Pomarančo olupimo z nožem in narežemo na majhne kose.
V posodo damo vodo in sladkor in segrevamo dokler se sladkor ne stopi.
Dodamo olupljene in na majhne kocke narezane hruške, pomarančo, limonin sok in Gelfix Extra zmešan z žlico sladkorja. Med stalnim mešanjem hitro zavremo in kuhamo, da postane tekočina gosta.
Z vročo marmlado napolnimo vroče steklene kozarce, ki smo jih dobro pomili in sterilizirali v pečici pri  100°C ter pokrijemo s pomitimi in prevretimi pokrovčki. Kozarce postavimo na pokrovčke za 5 min. Nato jih spet pravilno obrnemo in pustimo na pultu, da se ohladijo.

DOBER TEK!

ponedeljek, 26. september 2011

JESEN



No, pa je jesen. Prišla je skupaj z mojo obletnico poroke.

Trenutno je sicer še zelo poletna jesen, kar mi je všeč, vendar se pa vseeno že kažejo znaki prave jeseni.

Ta vikend sem na žalost preživela na kavču, so bili pa zato ostali člani družine bolj aktivni in uživali v jeseni in njenih plodovih.

Moja sestra in mami sta bili tako prijazni, da sta Manumajčka in Manumajčico št. 1 vzeli s seboj, ko so šli nabirat kostanj. Za prvo pokušino ga je, če pa se prav spomnim, kostanj popada iz dreves šele po prvi slani. Torej ga bomo še nabirali in jedli.

V nedeljo pa se je četica podala na Bled, kjer so raziskovali koruzne labirinte in druge zanimivosti (vključno s kremšnitami, ki smo jih pojedli danes), domov pa prinesli nekaj koruznih storžev - kuhanih in surovih. Pravijo, da je bilo prekrasno - vreme in razpoloženje.

Na domačem dvorišču pa je dozorelo grozdje in preden nam ga pojedo ose in ptiči, se je mož odločil, da ga predela v sok oziroma bolje rečeno grozdni sirup. Po mojih navodilih iz kavča ga je skuhal 8 litrov, kar bo zadostovalo za nekaj zimskih tednov.
Grozdja je pa dovolj še za nekaj rund vkuhavanja. Pustimo se presenetiti.

petek, 23. september 2011

ENAJST LET

Danes je zame in mojega moža prav poseben dan. Praznujeva namreč enajsto obletnico poroke. Neverjetno je, kako hitro je minilo teh enajst let.

Ko sva se pred enajstimi leti na matičnem uradu prijavila za poroko, sva dobila reklamno revijo z nasveti za poroko. Na zadnji strani pa so napisane vse obletnice (najbolj znane so srebrna, zlata in biserna). Midva letos praznujeva koralno poroko in tako sem prejela prekrasno darilo, ki ga je mož naročil iz Kitajske: čudovito ogrlico iz velikih rdečih koral.

(obleke na sliki ne gledat, ker se bo pojavila v kakšni kasnejši objavi, ko bo gotova)

Ker sem imela v sredo manjši kirurški poseg na nogi, sem zdaj obsojena na počivanje. Tako smo v čast najini obletnici že prejšnji vikend odšli vsi skupaj na družinsko kosilo in vsaj zaenkrat kakšna romantična večerja v dvoje odpade, pa tudi ogrlica bo še malo počakala na uradno premiero. Smo si pa danes privoščili odlične tortice - tokrat ne domače ampak od Domače peke - slaščičarne Mejač iz Tabora v Ljubljani.

četrtek, 22. september 2011

IN POTEM JE BILA LUČ

Nakupovanje zame ni posebej prijetno opravilo, sploh kadar nekaj nujno potrebujem in to pomeni neskončno hojo po trgovinah v iskanju primernega ali všečnega izdelka, pa naj gre za obleke ali stanovanjsko opremo. Pri slednji imam sploh velike težave pri nakupovanju luči. Ponekod po stanovanju smo imeli dolgo časa začasne rešitve, na stopnicah pa golo žarnico skoraj leto in pol, ker se kar nekako nisva spravila k iskanju primerne luči.

Ko smo bili za prvi maj na Dunaju in sem celo uživala v nakupovanju (ker je šlo za blago in nisem iskala nič določenega), sem slučajno zašla v trgovino Femosa na Neubaugasse, kjer prodajajo "izdelke iz orienta".
Takoj mi je padla v oči stenska luč iz biserne matice vložene v osnovo iz steklenih vlaken in naslednji dan sva jo z možem celo kupila (tudi cena ni bila pretirana).


Luč je preživela pot domov in dobrih pet mesecev prebila v vrečki iz trgovine.

Zdaj pa je zasijala na našem stopnišču in moram priznati, da sva dobro izbrala. Svetloba, ki jo oddaja pa prostor zaključi v celoto. Ko bi bilo vse tako preprosto!



sreda, 18. maj 2011

POSEBNI TRENUTKI

Pri nas doma smo uvedli novost - vsak od otrok vsak teden počne nekaj sam z vsakim od staršev. Prvič smo poskusili ta vikend in Manumajček in Manumajčica št.1 sta bila navdušena. Očitno jima je to zelo manjkalo. Manumajčica št.2 je trenutno še premajhna za kakšne večje podvige - tako ali tako pa večino časa preživi z enim od naju.

Da pokažem kaj sem jaz počela z njima.

Z Manumajčkom sva najprej posejala krešo, redkvice in rdečo peso na vato, da bomo imeli sveže kalčke oz. poganjke. Potem pa sva izdelala vetrnici za na balkon.





Manumajčica št.1 je pred časom za darilo dobila otroški šivalni strojček in si je zaželela šivanja. Stroja mi sicer ni uspelo nastaviti, šivali sva pa vseeno - z mojim šivalnim strojem.
Izbrala si je modro svetleče blago, sešili pa sva oblekico za dojenčka (maneken na sliki pripada Manumajčici št.2).




Zdaj nabiramo nove ideje za ta teden.

nedelja, 20. marec 2011

PA JIH IMAM

Nekaj mesecev sem cedila sline.

Nekaj mesecev iskala razlog za nakup.

Nekaj mesecev odlagala naročilo (tukaj)

Zdaj jih pa imam (najlepša hvala mami in možu) - vseh osemdeset samo mojih!!!!
Komaj čakam, da jih začnem uporabljat, čeprav so nekateri mnenja, da jih je kar škoda.





torek, 22. februar 2011

NEDELJSKI ZAJTRK - PRVIČ

Kadar sem res dobre volje (ali pa nujno rabim nekaj sladkega) svojim manumajčkom privoščim prav poseben nedeljski zajtrk.

Eno izmed poročnih daril, ki sva jih z možem dobila, je bil električni žar, ki ima tudi model za vaflje. In možu (takrat še zaročencu) sem zagotovila, da ga bom sigurno uporabljala. S tem v mislih se vsake toliko lotim tega projekta. Tako kot zadnjo nedeljo.

Ker sem slučajno imela doma še sladko smetano in čokoladni preliv je bil končni rezultat res odličen in je bilo vafljev komaj dovolj za vsa lačna usta.