KONČNO / FINALLY

Z obžalovanjem moram priznati, da je od zadnje objave minilo toliko časa, da moram kar malo pomislit kako se zadevam streže.

V zadnjem času je bilo zalo naporno obdobje (hm, če pomislim, kdaj pa ni) in bila sem tako fizično kot psihično zelo utrujena. Kljub vsemu mi je uspelo kar nekaj narediti in ustvariti, ampak zvečer, ko je ponavadi moj čas za objave na blogu, pa mi je zmanjkalo štrene. Ne samo, da nisem bila sposobna tvoriti stavkov, ampak sem ponavadi ob devetih zvečer že spala.

Prejšnji teden pa se je zgodilo nekaj tako pomembnega, da se moram pohvaliti tudi tukaj. Zadeva sicer ni idealna, je daleč od tistega kar bi imela in še dlje od mojih sanj, ampak začetek je pa vseeno.

Imam namreč svojo MIZO. 

To je bila že zelo dolgo moja želja, ki pa se ni in ni hotela uresničiti. V pripravi je načrt za še eno mizo, v temnem kotičku mansarde, trenutna pa je dobila mesto na prehodu iz kuhinje v dnevno sobo, točno ob oknu. Kaj hočem lepšega. 

Zdaj pa novim zmagam naproti!

P.S. To objavo sem napisala v svoji "poletni pisarni", ki jo bom razkrila v naslednji objavi.

Sadly I have to admit that it has been almost two month since my last post.

These two months were really exhausting (um, if I think about it, which month is not) and I was both physically and mentally very tired. Nevertheless, I managed to do quite a few things and create some stuff, but in the evenings when it is usually my time to post on the blog, I was so ran down that I was not able to produce sentences and was usually asleep by nine o'clock.

Last week something happened, something so important that I have to share it here. The thing is far from ideal, it is not at all what I would like to have even further from my dreams, but it is a start anyway.

I have my own DESK.

This has been on my wish list for a very long time, but somehow it did not happen. We also have a plan for another table in a dark corner of our living room (tucked under the roof).

My brand new desk is placed between the kitchen and the living room, right next to a window. What would I want more?

Now let's get busy!

P.S. This post was written in my "summer office". Wait for the next post.

PRENOVA V POL URE

Danes je bil dan, ko sem imela po dveh dneh zelo slabega počutja spet malo več energije.
Tako sem se lotila nujnih šiviljskih projektov - sešila sem si dvoje "jazz pants", ki so moja najljubša domača oprava. Prejšnja runda - modre in vijolične - je stara že nekaj let in počasi začenjajo razpadati, zato je bilo nujno, da se na novo opremim. Tako so nastale ene vinsko rdeče iz bombažnega jerseya in ene temno zelene in bambusovega jerseya. Bambusov jersey sem uporabila prvič in moram priznati, da je zelo prijeten. Kako se bo pa obnesel dolgoročno, bomo pa še videli.

Zelo pa sem ponosna na hitro prenovo - vse skupaj mi je vzelo pol ure.

Prenovila oz. bolje rečeno oblekla sem pisarniški stol, ki sem ga prinesla še od doma. Zdaj ima svoje mesto v otroški sobi in dve desetletji staro blago je začelo razpadati. Preden bi otroci raztrgali penasto gumo, sem ga poskusila rešiti.

Otroška soba je pobarvana v osnovnih barvah, zato sem uporabila kar rdeče tapetniško blago, ki sem ga imela doma (čaka na predelavo v torbico). Z malo elastike se je spremenilo v pralno prevleko za stol.
In tako sem stolu podaljšala življenjsko dobo še za kakšno leto (ali pa desetletje).

IN POTEM JE BILA LUČ

Nakupovanje zame ni posebej prijetno opravilo, sploh kadar nekaj nujno potrebujem in to pomeni neskončno hojo po trgovinah v iskanju primernega ali všečnega izdelka, pa naj gre za obleke ali stanovanjsko opremo. Pri slednji imam sploh velike težave pri nakupovanju luči. Ponekod po stanovanju smo imeli dolgo časa začasne rešitve, na stopnicah pa golo žarnico skoraj leto in pol, ker se kar nekako nisva spravila k iskanju primerne luči.

Ko smo bili za prvi maj na Dunaju in sem celo uživala v nakupovanju (ker je šlo za blago in nisem iskala nič določenega), sem slučajno zašla v trgovino Femosa na Neubaugasse, kjer prodajajo "izdelke iz orienta".
Takoj mi je padla v oči stenska luč iz biserne matice vložene v osnovo iz steklenih vlaken in naslednji dan sva jo z možem celo kupila (tudi cena ni bila pretirana).

Luč je preživela pot domov in dobrih pet mesecev prebila v vrečki iz trgovine.

Zdaj pa je zasijala na našem stopnišču in moram priznati, da sva dobro izbrala. Svetloba, ki jo oddaja pa prostor zaključi v celoto. Ko bi bilo vse tako preprosto!

MALO ZASEBNOSTI

Zaenkrat še nimamo dovolj prostora, da bi imel vsak otrok svojo sobo. Če smo iskreni je tudi še ne potrebujejo. Se pa trudimo ta prostor, ki nam je na voljo, urediti čim bolj smiselno in domiselno.
Tako sta Manumajček in Manumajčica št. 1 dobila pograd.

Ker sem bila tudi sama v maldosti prebivalka spodnje postelje pograda, ki se je dala zapreti z zavesami, sem ob zadnjem obisku Ikee kupila blago, da bom Manumajčici št. 1 sešila zavese.
In to sem zdaj tudi storila.

Takole je pograd izgledal prej:

 Takole pa po enem dnevu šivanja:

Seveda ima zdaj tudi Manumajček željo po zavesah. Zaenkrat jih še ni dobil, ker še preučujemo tehnične možnosti montaže. Mogoče bo pa prej dobil svojo sobo?