HVALA, DRAGA GOSPA

Danes mi je neznana gospa razgibala popoldne, predvsem pa je dala mojim možganom veliko dela.


Manumajček je namreč danes imel na delovnem obisku dva sošolca. In po opravljenem šolskem delu so se še ne najstniški fantje začeli igrati na vrtu z žogo. Ker je dvorišče kmalu postalo premajhno, so se preselili na našo ulico, kjer se otroci večkrat žogajo, vozijo s kolesi, igrajo hokej...
Živimo namreč v naselju družinskih hiš, v coni 30 in po naši ulici naj bi praviloma potekal samo lokalni promet. Temu sicer na žalost ni tako, ampak še vseeno je omejitev 30 km/h.

Fantje najprej žogali, nato pa sta se igri pridružili še Manumajčici in mladeniči so se morali malo pokazati. Tako sta se Manumajčkova sošolca ulegla na tla na ulici in se nato umaknila vsakič, ko je pripeljal kakšen avto.
Sama sem bila deset metrov stran in mi to početje sicer ni bilo všeč, na kar sem jih tudi opozorila in svojim otrokom tovrstno početje prepovedala.

Nakar se po ulici pripelje gospa v srebrnem Citroenu. Okno je imela spuščeno še preden se je pripeljala do naše hiše in očitno je bila izredno slabe volje, ker jo je prisotnost otrok na ulici prisilila, da je pritisnila na zavore. Ko je prišla do mene, je začela vpiti skozi okno čigavi so ti otroci in kaj počnejo...
Otroci so se medtem že umaknili iz ulice in gospa se je lahko mirno odpeljala mimo.

Sošolca sta jo mahnila proti domu in čez približno petnajst minut zagledam policijsko vozilo, ki se prav počasi pelje po ulici in se ustavi ob meni in mojemu možu, ki sva bila pred našo hišo. Zelo prijazen policist mi z nasmeškom na ustih pove, da so dobili prijavo, da na našem naslovu ležijo otroci na cesti.
Ko sva mu zagotovila, da otroka, ki sta ležala v bistvu nista najina in da sta "ležeča" otroka medtem že odšla domov, sta se brez besed spet odpeljala.

Svojim otrokom sva razložila, da je bilo tako početje zelo nepremišljeno in nevarno in da naj tega zaradi lastne varnosti nikoli ne počnejo, saj ne moreš nikoli popolnoma zaupati soudeležencem v prometu.

Sama pri sebi pa sem začela razmišljati.


Ali je bilo v tem početju res kaj tako nevarnega in kriminalnega, da je nekdo začutil potrebo, da je poklical policijo?
Mislim, da ne.

Ali sem naredila nekaj hudo narobe, ker nisem bolj strogo nastopila in še sošolcem prepovedala takega početja?
Ponovno mislim, da ne. Pravzaprav sem bila izredno vesela, da fantje po končani domači nalogi niso najprej pomislili na računalniške igrice, ampak so se zaposlili in se igrali zunaj, na soncu. Mislim, da svojim otrokom delam uslugo, ko omejujem igranje računalniških igric in jih spodbujam k preživljanju čim več prostega časa na prostem. Vesela sem vsakič, ko se otroci zaposlijo in zamotijo brez elektronskih ali drugih dragih igrač in preprosto uživajo v razigranosti in pestrosti otroštva.

Kaj pa se mi pri vsej zgodbi zdi resnično narobe?
Da je nekdo tako prenapet in tako netoleranten, da gre za otroško igro (z odraslim nedaleč stran) klicati policijo.
Da ima na lokalni ulici, z omejeno hitrostjo vožnje (ki pa jo na žalost večina voznikov ne upošteva), največjo veljavo naša sveta krava - AVTO.

Že večkrat smo si stanovalci ulice prizadevali, da bi našo ulico opremili z grbinami, pa na žalost nismo bili uspešni. Sosednja ulica jih namreč ima, zato zdaj vsi vozijo po naši, da gredo lahko hitreje.
Torej - na ulici ni grbin, zdaj pa naj ne bo še otrok, da bo vse podrejeno avtomobilom.

Res žalostno.

Edina pozitivna stvar pri celi zgodbi je bila, da se je tudi policistoma zdelo rahlo banalno, da sta se po uradni dolžnosti morala odzvati temu klicu.


In tako, draga gospa, hvala lepa za popestritev dneva. Hvala, da ste mi dali snov za razmišljanje.
Da sem ugotovila, da v bistvu nisem slaba mama, pa če tudi je kakšen otrok pod mojim nadzorom ležal na ulici in da sem boljša oseba od vas, saj z veseljem vsakič počakam, da otroci pospravijo gole iz ulice, da umaknejo kolesa in se varno umaknejo na pločnik ter da ne obremenjujem policistov s svojo nestrpnostjo in imajo tako čas, da se ukvarjajo z resnimi zadevami.

SREČELOV / RAFFLE

Še ena decembrska težava.

Decembra se začnejo razne večerje in zabave, ne nekaterih organizirajo tudi srečelov oziroma moraš s seboj prinesti darilca in si jih potem izmenjaš (ponavadi s popolnimi tujci). In znajdeš se pred dilemo kaj naj to darilce bo.

Držim se pravila, da darilo izberem tako, da bi ga bila sama vesela, če bi ga dobila, saj obdarovanca ne poznam.

Zelo pa me moti pristop, ko greš v klet in daš za darilo prvo steklenico vina, ki ti pade pod roko. Ali še huje, iz podstrešja potegneš škatlo in v darilno vrečko vtakneš neko šaro, ki si jo tja pospravil pred petnajstimi leti.

Ravno tako darilo sem dobila letos, ko sva se z možem udeležila dobrodelne večerje in je doma takoj romalo v smeti.

Ker je bil namen srečelova zbiranje denarja, naj bi vsak prinesel dve darili - torej sem se morala domisliti štirih izvirnih idej za malo denarja.
Odločila sem se, da dve kupim, dve pa izdelam.

Kupila sem pisan plastičen termo lonček za kavo, za drugo darilo pa koledar s slaščicami s priloženim receptom za vsak mesec, dodala pa sem mu še kuhalnico. Pač v mojem stilu.

Izdelala pa sem dve torbici. Eno bolj večerno, drugo pa kozmetično.

Drugo sva sicer dobila nazaj, a sem jo uspešno zamenjala za dva kozarca vloženih jurčkov.

Let us talk about another problem in December.

There are various dinners and parties in December and sometimes there is a raffle or you have to bring small gifts which you randomly exchange (usually with complete strangers). I always find myself in front of a dilemma what to give.

I stick to a rule – I only give gifts that I would be happy to get.

And I really, rally hate when somebody just goes to the basement and takes the first bottle of wine. Or even worse –getting some junk from a box stashed at the attic for at least fifteen years.

I got exactly that kind of a gift this year, when my husband and I attended a charity dinner and I threw it immediately in the trash when I got home.

Since the purpose of the raffle was raising money for charity we were asked to bring two gifts each - so I had to come up with four original ideas for a small amount of money.

I decided to buy two and make two.

I bought colorful plastic thermo cup for coffee for the first gift and a calendar showing sweets with recipes for each month for the second. I added a wooden spoon just for fun.

For the other two gifts I made two bags. One is more evening-wear, the other is a cosmetic one.

We got the second one back, but I successfully exchanged it for two jars of pickled porcini mushrooms.

ZOBNI RENTGEN RUDNIK - SLABA IZKUŠNJA

Včerajšnji obisk zobozdravnice se je končal z napotnico za zobni rentgen. In to ne navaden, ampak najnovejšo tehnologijo CT čeljusti, ki jo opravljajo v Zobnem rentgenu Rudnik. Seveda popolnoma samoplačniško.

Za to slikanje je potrebno naročanje, zato sem danes zjutraj poklicala. Zamislila sem si obisk rentgena takoj po službi, da bi šla lahko sama, medtem ko so otroci še v šoli in vrtcu. Pa se mi želja ni izpolnila, saj mi je gospod, s katerim sem se pogovarjala po telefonu ponudil osemnajsto uro. Termin mi ni najbolj ustrezal, saj je to pomenilo organiziranje varstva in podobne zaplete, ampak sem se odločila opraviti, kar je bilo potrebno in sem pristala.

Ob dogovorjeni uri sem prispela v nove, elegantno opremljene prostore in potem se je začelo.
Učna ura kako se NE postopa s strankami oziroma pacienti.

Mladenič, ki je bil ob mojem obisku v službi, ni razumel kaj natančno je želela moja zobozdravnica. Poskušal jo je poklicati, vendar neuspešno, nato sem mu še jaz povedala, kaj mi je prejšnji večer povedala zobozdravnica, vendar sem laik in nisem bila prepričana, če sem pravilno razumela.
Dilema je bila, ali naj mi slikajo delno ali celotno čeljust.

Po neuspešnem telefonskem klicu je postal mladenič slabe volje in se razburjal, da če zobozdravniki ne izpolnjujejo napotnic tako, kot je zamišljeno, oni pač ne morejo delati in da mi bo pač naredil celotno sliko.
Ker je razlika med enim in drugim slikanjem tudi cenovna (30€) se kar takoj s tako odločitvijo nisem strinjala, saj je to v trenutnih razmerah in ob treh otrocih za naš proračun kar znaten znesek. Na žalost saj bi bila bolj vesela, če ne bi bil in bi si dala brez pomišljanja vse zobe preslikati od leve proti desni in še v drugo smer.
No to sem takoj dobila repliko, da oni so investirali tisoče evrov v opremo in izdelavo napotnic, zobozdravniki se pa niti malo ne potrudijo.

Da ne bi naredili česa narobe sem ponudila, da grem in da se vrnem drugič, ko bomo imeli točne informacije, kaj je potrebno narediti.
To pa je mladeniču izbilo dno iz soda in vrgel napotnico proti meni, da saj lahko mirno grem in počnem karkoli hočem ampak, da je inženir celo popoldne čakal samo mene. Da bi šel lahko že zdavnaj domov in da je tam samo še zaradi mene, ampak da naj kar grem, vendar on nima pojma kaj bo v ponedeljek, kakšen bo delavnik in podobno.
Ko sem mu hotela razložiti, da ni bila moja želja slikanje ob 18-ih me sploh ni spustil do besede in gnal svojo, da to nima nič z njim, ker ni bil on zjutraj na telefonu. Povedala sem, da bi jaz z velikim veseljem prišla ob 14-ih, 15-ih... vendar mi ta opcija ni bila ponujena in da naj ne zvrača krivde za slabo organizacijo name. Pa je samo še bolj ponorel.

Priznam, da sem na tej točki izgubila živce in mu povedala s povišanim glasom, da česa podobnega v svojem življenju še nisem doživela. Tudi sama delam v zdravstvu in tak odnos pač ni primeren. Na tej točki sem tudi zaključila komunikacijo z njim in sem se bila pripravljena pogovarjati samo še z "revežem", ki me je čakal celo popoldne. Bila sem popolnoma iz sebe in od ogorčenja in razočaranja na robu joka.

V končni fazi sem se odločila za celotno slikanje, ker bi mi lahko prišlo prav pri morebitni sanaciji zob v prihodnosti, vendar si lahko predstavljate kako lahko je biti popolnoma pri miru za slikanje, če si do konca razburjen, s srčnim utripom blizu 200 in ob tem, ko poslušaš nesramnega uslužbenca, ki te opravlja po telefonu: "Je čist znorela, je vpila". Kasneje je bil tako uvideven, da je šel izven dosega mojih ušes.


Da pa se ne bom samo pritoževala - med samim slikanjem sva se oba pomirila, tako da sva zadevo zaključila civilizirano.
V končni fazi sem plačala samo delno slikanje, dobila pa celotno skupaj z opravičilom, vendar je slab priokus ostal.
Na žalost, ker z njihovo podružnico v Dravljah sem imela vedno dobre izkušnje.

Hkrati pa upam, da je tudi zgoraj omenjeni mladenič spoznal, da k lepemu ambientu in dragim aparaturam spada tudi vljudno obnašanje. Kar bi bilo tudi v skladu z njihovo internetno stranjo, kjer med razlogi zakaj si slikati zobe prav pri njih, navajajo tudi profesionalen in prijazen odnos do pacientov.