ENAJST LET

Danes je zame in mojega moža prav poseben dan. Praznujeva namreč enajsto obletnico poroke. Neverjetno je, kako hitro je minilo teh enajst let.

Ko sva se pred enajstimi leti na matičnem uradu prijavila za poroko, sva dobila reklamno revijo z nasveti za poroko. Na zadnji strani pa so napisane vse obletnice (najbolj znane so srebrna, zlata in biserna). Midva letos praznujeva koralno poroko in tako sem prejela prekrasno darilo, ki ga je mož naročil iz Kitajske: čudovito ogrlico iz velikih rdečih koral.

(obleke na sliki ne gledat, ker se bo pojavila v kakšni kasnejši objavi, ko bo gotova)

Ker sem imela v sredo manjši kirurški poseg na nogi, sem zdaj obsojena na počivanje. Tako smo v čast najini obletnici že prejšnji vikend odšli vsi skupaj na družinsko kosilo in vsaj zaenkrat kakšna romantična večerja v dvoje odpade, pa tudi ogrlica bo še malo počakala na uradno premiero. Smo si pa danes privoščili odlične tortice - tokrat ne domače ampak od Domače peke - slaščičarne Mejač iz Tabora v Ljubljani.

PAVLOVA

Kaj lahko ženska naredi, če hkrati praznujejo trije družinski člani in naj bi vsak imel svojo torto? Poznam hitro in enostavno rešitev, ki je vedno dobra, še posebno pa poleti, saj je lahka in osvežilna.

Imenuje se Pavlova - to je čudovita torta na osnovi beljakov. Ime je dobila po ruski baletki Ani Pavlovi, torto pa naj bi prvič pripravil nek kuhar, ko je bila na turneji po Avstraliji.

Receptov za to sladico je veliko, jaz pa sem svojega podedovala od tašče, ki je to dobroto pogosto in odlično pripravila.

Po dolgem času pa sem jo tudi jaz spet spekla ob letošnjem praznovanju rojstnih dni obeh manumajčic in mene. Izmed petih sladic je Pavlove najhitreje zmanjkalo. Ko jo enkrat začneš jesti, se ji ne da več upreti.

In tako se to dobroto naredi:

4 beljaki
250g sladkorja v prahu
1,5 žličke škroba
1,5 žličke kisa

Beljake stepemo v trd sneg, dodamo sladkor in mešanico škroba in kisa. Maso razmažemo na peki papir na željeno velikost. Pečico segrejemo na 160°C, ko vstavimo pekač, pa takoj znižamo na 150°C. Pečemo eno uro, ugasnemo pečico in pustimo torto notri še eno uro. Med tem časom pečice ne odpiramo!
Hladno torto premažemo s stepeno sladko smetano in obložimo s sadjem po izbiri.

DOBER TEK!

IN POTEM JE BILA LUČ

Nakupovanje zame ni posebej prijetno opravilo, sploh kadar nekaj nujno potrebujem in to pomeni neskončno hojo po trgovinah v iskanju primernega ali všečnega izdelka, pa naj gre za obleke ali stanovanjsko opremo. Pri slednji imam sploh velike težave pri nakupovanju luči. Ponekod po stanovanju smo imeli dolgo časa začasne rešitve, na stopnicah pa golo žarnico skoraj leto in pol, ker se kar nekako nisva spravila k iskanju primerne luči.

Ko smo bili za prvi maj na Dunaju in sem celo uživala v nakupovanju (ker je šlo za blago in nisem iskala nič določenega), sem slučajno zašla v trgovino Femosa na Neubaugasse, kjer prodajajo "izdelke iz orienta".
Takoj mi je padla v oči stenska luč iz biserne matice vložene v osnovo iz steklenih vlaken in naslednji dan sva jo z možem celo kupila (tudi cena ni bila pretirana).

Luč je preživela pot domov in dobrih pet mesecev prebila v vrečki iz trgovine.

Zdaj pa je zasijala na našem stopnišču in moram priznati, da sva dobro izbrala. Svetloba, ki jo oddaja pa prostor zaključi v celoto. Ko bi bilo vse tako preprosto!

RJAVČKI IN HRUSTLJAVI ČOKOLINI ALI BROWNIES IN COOKIES

V okviru Sončkovega dneva poteka tudi "Prodaja peciv naših mam". Šola prosi mame in babice, da napečejo čim več različnega peciva, ki ga potem v kuhinji pripravijo v paketke za prodajo. Izkupiček od prodaje gre v šolski sklad, ki je namenjen pomoči socialno ogroženim otrokom in v letošnjem letu tudi opremljanju garderob z garderobnimi omaricami. Otroci nižje stopnje jih že imajo in moram priznati, da je to zelo dobrodošla pridobitev. Vsak otrok ima svojo, precej veliko omarico, ki jo lahko zaklene. Manumajček ima čez teden notri spravljene copate, superge in opremo za telovadbo in tako odpade dnevno iskanje copat in preverjanje telovadne opreme, kar je zame veliko olajšanje.

Letos sem se odločila, da bom tudi jaz sodelovala pri peki. Ker pa mi časa konstantno primankuje, sem seveda izbrala dva zelo enostavna in preverjena recepta - Rjavčki (Broenies) in Hrustljavi čokolini (Cookies). Kljub hitri in preprosti pripravi, so rezultati odlični in vedno zagotovljeni.



RJAVČKI (prirejeno iz knjigice Jill Norman: Čokolada)

125g masla
125g čokolade
250g sladkorja
4 jajca
125g moke
125g mletih mandljev

Skupaj raztopimo masleo in čokolado. Penasto umešamo jajca in sladkor (venda samo rahlo) in jim primešamo čokolado z maslom. V kremo vmešamo še moko in mandlje. Zlijemo v pekač obložen s peki papirjem in pečemo 25 do 30 minut v pečici ogreti na 180 stopinj (rjavčki so pečeni, ko je testo v sredini še rahlo vlažno). Pustimo, da se ohladi v pekaču nato pa narežemo na majhne kvadrate.

HRUSTLJAVI ČOKOLINI (prirejeno iz knjige Rosemary Wadey: Čokoladne sanje)

90g masla
200g rjavega sladkorja
1 stepeno jajce
175g moke
1 žlička pecilnega praška
ščep soli
60g mletih mandljev
60g jedilne čokolade, narezane na majhne koščke

Penasto umešamo maslo in sladkor, dodamo še sladkor in dobro vmešamo. Dodamo moko s pecilnim praškom, sol, mlete mandlje in narezano čokolado in vse dobro zmešamo. Testo zajemamo z žlico (jaz uporabljam merilno žlico za 15ml, da so vsi kupčki res enako veliki) in kupčke polagamo na pekač obložen s papirjem za peko in jih rahlo potlačimo. Kupčke polagamo dovolj narezen, da se piškoti med peko ne bodo sprijeli. Pečemo jih približno 15 minut v pečici ogreti na 180 stopinj, da postanejo čvrsti in rahlo zarumenjijo. Nekaj minut jih še pustimo na pekaču, nato pa jih previdno preložimo na kuhinjsko rešetko, da se ohladijo.

V testo lahko poleg čokolade primešamo še druge sestavine, kot so rozine, kandirane češnje, naribano pomarančno lupino...

ŠE JE UPANJE

Na vsakem domačem zelenjavnem vrtičku mora rasti tudi korenje - vsaj jaz mislim tako.

Ko sem pred desetimi leti prvič posejala svojo njivico, je bilo zato med posevki tudi korenje. Zraslo pa ni nič. Enako leto za tem in še eno leto za tem. Nato sem obupala.
Ponovno sem poskusila lansko leto, ker moji otroci obožujejo surovo korenje in bi jim rada ponudila domače. Pa spet ni bilo nič.
Letos sem se odločila, da poskusim zadnjič in celo pridelala nekaj korenčkov.

Zdaj sem dobila upanje, da bom kdaj celo pridelala kakšno znatnejšo količino korenja.

Pa še naše "nogice":

JUHA, KI IZ BUČ SE SKUHA

Danes sta imela moja šolarja delovno soboto. Na naši osnovni šoli vsako leto v septembru pripravijo Sončkov dan. To je prireditev z različnimi nastopajočimi, delavnicami in predstavitvami.

Letos smo izdelali škratka iz storža, jahali konja, gledali plesni nastop Smrkcev (Plesna šola Bolero), skakali na napihnjenem gradu, sedeli na policijskem motorju, bili do kože mokri zaradi gasilcev... Daleč največ časa pa smo preživeli v knjižnici pod drevesi, kjer nam je med drugim Pika Nogavička brala knjigo.















Šolska kuhinja vsako leto pripravi stojnico s hrano in tako smo si letos namesto kosila vsi privoščili kar hot dog. Ker je bilo to zelo zgodnje kosilo in ker sem imela občutek, da se Manumajčica št. 2 ni dovolj najedla (ker jasni ni pojedla celeda hot doga, ampak samo pol hrenovke z malo kruha) sem po prihodu domov skuhala bučno juho. Buč in bučk imamo že tri mesece v izobilju, saj na njivi lepo rastejo že od petnajstega junija.

Bučna juha je skuhana tako hitro, da je zdrava alternativa instant juham. Vse kar potrebujemo so buče ali bučke, čebula, česen, sladka smetana, malo olja (lahko tudi masla) začimbe in voda.
Recept sem prilagodila po kuharski knjigi Plachutta - Koch Schule. Tam priporočajo 300-350 g bučk, pol čebule, 50g masla, pol litra juhe in 2 dcl sladke smetane. Zame je to razmerje vsekakor premočno in premastno.

Jaz vzamem eno srednje veliko ali dve manjši bučki, eno manjšo čebulo, 2-3 stroke česna, nekaj olja (ali olje in malenkost masla), pol do tričetrt litra vode in 1dcl sladke smetane.

Pripravim jo pa takole: narezano čebulo pražim na maščobi dokler ni steklena, dodam narezan česen in ga rahlo popečem. Preden česen dobi barvo, dodam na kocke narezano bučko in še rahlo popražim nato zalijem z vodo in smetano. Dodam sol, en lovorov list in malenkost mlete kumine. Juho kuham dokler bučke niso mehke, kar je zelo hitro (10-15 minut). Odstranim lovorov list in juho mešam s paličnim mešalnikom dokler ni več koščkov.

Tako je juha pripravljena. Pred serviranjem jo pokapljamo še z bučnim oljem, kar zelo izboljša okus.

Juha je odlična z dodatkom bučnih pešk ali pa na olju popečenih tankih rezin bučk.
Danes sem za k juhi pripravila krušne kocke. Najboljše so seveda iz belega kruha, ampak jaz uporabim kar imamo doma in to je radko bel kruh - kadar imamo doma kakšen kos starejšega kruha, ga narežem na približno centimeter velike kocke in jih dobro posušim. Suhe kocke shranim v pločevinast škatli, dokler jih ne potrebujem. Pred uporabo na potrebno količino kock zlijem razžvrkljano jajce, dobro premešam in pustim nekaj časa, da se jajce vpije v kruh, nato pa popečem na olju.

DOBER TEK!

DESET LET

Na današnji dan se je težko izogniti spominom na dogodke enajstega septembra pred desetimi leti. Vsi časopisi so že cel teden polni prispevkov, na vseh televizijskih kanalih so filmi, prispevki in pogovori na to temo...

Vsak človek ima svoje spomine na ta dan in verjetno bomo vsi vedno vedeli kje smo bili in kaj smo počeli na ta dan. Kar je nekaj posebnega.
Za enajsti september pred enajstimi leti niti približno ne vem kje sem bila, verjetno pa sem delala nekaj v povezavi s svojo poroko, ki je sledila čez dvanajst dni. Da ne govorim o istem datumu pred dvanajstimi ali devetimi leti, ker nimam najmanjše ideje.

Za tisti usodni enajsti september deset let nazaj, pa bom do smrti vedela, da sem po službi peljala taščo k mesarju. Na poti domov sva slišali za prvo letalo, ko sva prispeli domov pa se je ravno zaletelo drugo. In po tem sem seveda ostanek dneva preživela pred televizorjem.