Danes bo že en teden odkar ima Manumajčica št. 2 norice. Moram priznati, da si je izbrala idealen čas - v službi smo pripeljali do konca en ogromen projekt, Manumajčica št. 1 je na morju z vrtcem, ravno dovolj časa je še do dopusta... Skratka, enkrat za spremembo bolezen nad katero se ne pritožujem.
Glede na to, da ne moreva ravno kopat po vrtu in se potepat in da vsak dan dežuje kot v tropih, bi človek mislil, da imam časa za ustvarjanje na pretek.
Če realno pogledam, ga pravzaprav imam. In kljub temu sem v celem tednu skupaj spravila samo en prototip krila, ki pa bo uporaben samo za domačo uporabo.
Ko je človek takole doma, kar avtomatično prestavi v nižjo prestavo in ni več tako efektiven, kot če iščeš vsako prosto minuto. Hkrati pa postaneš hudo gospodinjski tip - v normalnih razmerah sem zmožna pustiti umazano perilo ali posodo in se vsest za šivalni stroj. Zdaj pa mora biti prej vse pospravljeno - kuhinje, kopalnica, perilo... Včeraj sem se celo lotila pospravljanja čevljev - svojih in od vseh treh otrok (za naprej in za nazaj) - projekt, ki se ga lotim maksimalno dvakrat letno.
Danes pa se mi pred očmi prikazujta skupaj avto in sesalec. Le kaj bi to pomenilo? Da se bom lotila sesanja avtomobila tretjič v svojem življenju? Mogoče pa res. Ker če ne, sesalec kmalu ne bo dovolj in bom potrebovala kar lopato.
Mogoče sem pa tudi jaz malo norim od noric ali pa se mi je od vsega dežja skisalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar