nedelja, 6. oktober 2013

NOVI ZAČETKI / NEW BEGINNINGS

Kot sem omenila v starejši objavi se trenutno ukvarjam z oviro na moji poti.

Imela sem izdelano celotno strategijo, ki se je potem sesula zaradi dodatnih okoliščin. Kljub vsemu pa je prišlo do preboja - sicer na popolnoma drugačen način kot se mi kdaj koli predstavljala, ampak nekaj pa se je le premaknilo.
Za oceno posledic je še dosti prezgodaj, ampak resnično pričakujem, da ne bo negativnih in da so lahko spremembe samo na bolje. Očitno je nekaj optimizma še ostalo v meni.


Sem se pa istočasno lotila še nečesa novega. Nečesa, ki tudi zahteva veliko dela in energije, ampak mi daje zadovoljstvo.

Pridobila sem uradni papir, da lahko svoje izdelke tudi prodam.

In tako zadnje čase pridno šivam, fotografiram, razmišljam....
Vse je seveda še v povojih, ampak začetek pa je.

Tukaj pa malo za prvi vtis:
Torbice za robčke
Kozmetične torbice
Vrečke za malico
Ovitki za sendviče
Vrečke za prigrizke


As I mentioned in an earlier post I am currently dealing with an obstacle in my life.

I had a strategy all planed out but it all collapsed with additional circumstances. Nevertheless, there has been a breakthrough - in a completely different way than I ever imagined but it happened.
It is too early to make in assessment, but I really expect the consequences won't be negative and that the changes will be for the better. Obviously some optimism is left in me.


In the mean time I started something new. Something that also requires a lot of work and energy, but it gives me satisfaction.

I have gained an official paper that I can legally sell my products.




And so I am eagerly sewing, taking pictures, thinking…
I am only at the beginning, but things are moving in the right direction.


Here you can take a sneak preview:

sreda, 21. avgust 2013

MOJ ANGEL / MY ANGEL

Razmišljanje mojega malega angelčka na poti domov

Manumajčica št. 2: A tisti, ki so res v nebesih, kdaj padejo na tla?

Jaz: Mislim, da ne.

M. št. 2: A v nebesih govorijo?

Jaz: Verjetno.

M. št. 2: Kje so že tisti, ki so poredni?

Jaz: V peklu.

M. št. 2: Ja točno pekel, tam je pa velik ognja, mi je Manumajčica št. 1 povedala.


Sem se pa zadržala, da ji nisem rekla, da ne bi imela nič proti, če bi kdaj kdo iz nebes padel na tla, samo da tisti iz pekla ne bi stalno hodili nazaj in mi grenili življenja.

Še krilca se skoraj vidi, a ne? / You can almost see the wings, don't you?

The way my little angel thinks:

Manugirl No. 2: Do the ones who are really in heaven ever fall to the ground?

Me: I think not.

M. No. 2: Do they talk in heaven?

Me: Probably.

M. No. 2: I can't remember where the naughty ones go?

Me: To the hell.

M. No. 2: Yeah, exactly hell, there is a lot of fire; Manugirl no. 1 told me so.



I really had to hold myself back and be quiet. But I wanted to tell her that I wouldn’t mind if someone would occasionally fall from heaven, if only the ones that are in hell stayed there and not keep constantly returning and keep making my life a living hell.

sobota, 17. avgust 2013

PREDSTAVE / IMAGINE

Trenutno sem v življenju naletela na veliko oviro. Obstajala je že nekaj časa, zdaj pa se je mala snežena kepica zakotalila po dolgi strmini in pred menoj pristala kot snežni zamet. Očitno je ne smem več ignorirati.

Že samo življenje s to oviro je bilo težavno, spoznanje, da moram nekaj ukreniti glede te ovire pa mi je pobralo vso energijo, ki bi jo lahko v normalnih razmerah drugače porabila. Samo odstranjevanje ovire me izčrpava tako psihično kot fizično. Na mojo srečo in veselje mi mož popolnoma stoji ob strani in me podpira pri mojem boju. 
Seveda pa na račun tega trpi tako družina kot moje ustvarjanje, ki ga v zadnjem času skorajda ni. Ravno tako sem bolj kot ne neaktivna v kuhinji, kakšnih novih kulinaričnih dosežkov pa že dolgo ni bilo. 
Na tem mestu se moram zahvalit še svojemu tastu, ki veliko pomaga pri otrocih in nas pogosto reši pred stradanjem s svojimi juhicami, mineštrami in drugimi dobrotami.

Trenutno imam začrtano strategijo svojega boja in že to mi daje nekaj upanja, čeprav si možnih posledic še ne znam predstavljati.

Lahko pa si predstavljam okus čokoladne pite z malinami, s katero smo se sladkali mrzlega junija.

TESTO:

250 g moke
100 g masla (na sobni temperaturi, narezano na majhne kocke)
100 g sladkorja v prahu
ščep soli
2 jajci

V posodo damo moko, maslo, sladkor in sol ter s prsti mešamo dokler ne dobimo "drobtin". Nato dodamo še jajci in gnetemo dokler ne dobimo gladkega testa.
Testo oblikujemo v kepo, zavijemo v prozorno folijo za živila in pustimo počivati v hladilniku eno do dve uri.

240 g ohlajenega testa  na pomokani površini razvaljamo na debelino 2-3 mm in z njim obložimo dobro namaščen okrogel pekač za pite premera 20 cm in ponovno postavimo v hladilnik za vsaj 20 min.
Testo večkrat prebodemo z vilicami in "slepo"  pečemo 20 minut v pečici ogreti na 190°C (na testo položimo papir za peko in nanj natresemo suha fižolova zrna). Nato znižamo temperaturo pečice na 180°C, odstranimo papir in fižol in pečemo še 5 minut.
Testo vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladi medtem pa pripravimo nadev.


NADEV:

250 ml sladke smetane
200 g drobno nasekljane dobre temne čokolade (delež kakava 60-70%)
25 g agavinega sirupa
50 g masla, narezanega na majhne koščke

250 g malin

V kozici na srednjem ognju segrejemo smetano. Ko zavre, umaknemo iz ognja in dodamo sirup in čokolado. Z metlico mešamo dokler ne dobimo gladke kreme. Ob stalnem mešanju dodamo še maslo, košček za koščkom.

Na pečeno testo razporedimo maline in čeznje prelijemo kremo. Počakamo, da se ohladi, nato pa postavimo v hladilnik za vsaj dve uri preden postrežemo.

Pito režemo z zelo ostrim nožem, ki ga pomočimo v vročo vodo za vsak kos.
Postrežemo jo hladno, vendar ne takoj iz hladilnika.



I ran in to a major obstacle in my life right now. Actually it has been there for some time, but now the small snow ball roll down the long slope and landed in front of me as a large pile of snow. Obviously I can not longer ignore it.

Admitting the existence of this obstacle was a difficult thing to do, deciding that something must be done about it was even harder. I spent all my energy on these decisions, the energy that could have been otherwise spent. Working on removing the obstacle is draining me both mentally and physically. Luckily for me, my husband fully stands by me and supports me in my fight.
Of course there are some consequences in our family life and my creating is suffering badly. I am also inactive in the kitchen. Lately I haven't made any new culinary achievements.
At this point, I have to thank my father in law, who is helping us a lot with the children and he often saves us from starvation with his soups, stews and other delicacies.

Currently I have outlined the strategy for the fight and it gives me some hope, even though I can not even imagine the potential consequences.

But I can vividly imagine the taste of chocolate pie with raspberries, which we had back in the cold month of June.

DOUGH:
250 g flour
100 g butter (at room temperature, cut into small cubes)
100g caster sugar
pinch of salt
2 eggs

Put the flour, butter, sugar and salt in a dish and mix it by hand until you get "crumbs". Then, add eggs and knead until you get smooth dough.
Shape the dough into a ball, wrap it in transparent foil and let it rest in the refrigerator for one to two hours.

Roll out 240 g chilled dough on a floured surface to a thickness of 2-3 mm and put it in a well-greased pie mold (20cm diameter) and put back in the fridge for at least 20 min.
Prick the dough several times with a fork and "blind« bake for 20 minutes in a preheated oven at 190 °C (line the dough with baking paper and put some dry beans on it). Lower the oven temperature to 180 °C, remove the paper with the beans and bake for another 5 minutes.
Take the dough out and allow it to cool while you prepare the filling.


FILLING:

250 ml whipping cream
200 g finely chopped good dark chocolate
25 g agave syrup
50 g butter, cut into small pieces

250 g raspberries

Heat the cream in a saucepan over medium heat. When it boils, remove from the stove and add the syrup and chocolate. Mix with the whisk until you get a smooth cream. Carry on mixing and add the butter, piece by piece.

Spread the raspberries on the baked pie and pour the cream over them. Allow to cool and then place in the refrigerator for at least two hours before serving.

Cut the pie with a very sharp knife, dipped in hot water for each piece.
Serve it cold, but not straight from the fridge.


sreda, 17. julij 2013

NEW GIRL IN TOWN

Tema moje današnje objave me navdaja hkrati z navdušenjem in rahlim razočaranjem, ampak na koncu prevlada navdušenje.
V torek sem šla po dolgem času v službo s kolesom in se domov vračala po Trubarjevi ulici in popolnoma presenečena zagledala trgovino Šivilja in the House - trgovinica namenjena šivanju krpank, da se izrazim po slovensko (oziroma patchworkov ali quiltov mednarodno). Danes pa sem si vzela deset minut časa, da sem si ta mali raj tudi ogledala. Ponujajo različno blago, dodatke, opremo in celo tečaje ob zelo prijazni postrežbi.
Nekaj takega sem močno pogrešala v naši mali, ljubi Sloveniji, občudovala v različnih internetnih trgovinah in vzdihovala zaradi ogromnih poštnin.
Skratka veliko razlogov za navdušenje.

Zakaj sem pa razočarana?
Ker se je na dnu moje duše, nekje potlačena skrivala idejica, da bi "ko bi bila velika" imela neko tako trgovinico. Z dodatkom aparata za kavo in čajnika in dnevno svežega peciva, da bi lahko združila dva svoja hobija oziroma veselji.

Ker pa seveda nisem tako podjeten in avanturističen tip človeka, da bi pustila trenutno službo in se podala v samostojne vode in ker so moje šiviljske sposobnosti pravzaprav ljubiteljske in daleč od profesionalnih, sem izredno vesela, da je nekdo prišel na podobno idejo in bil tako pogumen, da jo je uresničil in da zdaj obstaja kraj kamor grem lahko po material in nasvete.

Skratka na koncu dejansko prevlada navdušenje!

P.S. Naj povem, da se s šivanjem krpank še nisem prav veliko ukvarjala. Pravzaprav imam samo nekaj začetkov, ki sem se jih naučila po brezplačnem internetnem tečaju , ampak blago je uporabno za veliko različnih projektov.





sreda, 5. junij 2013

POLETNA PISARNA / SUMMER OFFICE

Kot sem že obljubila, je čas da razkrijem svojo novo poletno pisarno.

Naše stanovanje ni ravno pretirano veliko, pa še mansardno je. In kar nas je trenutno pet, prostor pa si delimo s tremi računalniki, dvema šivalnima strojema, likalno desko in šiviljsko lutko, veslaško napravo, vsaj tremi dojenčki, množico plišastih igrač in konkretnim številom škatel z lego kockami (poleg vsega ostalega), je prostora lahko hitro premalo. Predvsem pa včasih zmanjka kakšna "luknja" kamor bi se človek umaknil ali zatekel po malo miru.
Zadnjih nekaj let imamo v uporabi še balkon, ki ga nismo uporabljali za kaj dosti drugega kot za sušenje perila. Ob zadnjem obisku priljubljene Švedske trgovine preko meje, sem po dooooolgem razmišljanju in razpravljanju kupila lesene plošče za oblaganje balkonskih tal in tako je naš balkon dobil novo, dosti bolj privlačno podobo.

Bila sem celo tako pridna, da sem naredila posnetke PREJ in POTEM.



As I promised, it's time to reveal my new summer office.

Our apartment is not particularly large, and partially in the attic. There is five of us living here, but we share our living space with three computers, two sewing machines, ironing board and dressmaking dummy, rowing machine, at least three babies, a large amount of plush toys, and quite a few boxes of LEGO blocks (in addition to everything else). As you can imagine there is quickly not enough space for everything and everyone. Sometimes you need a place to hide and there isn't any.
Few years ago we acquired balcony but haven't used it for much more then hanging our laundry to dry. At my last visit to the popular Swedish store across the border, I bought (after a lot of thoughts and discussions) wood panels for balcony floor. And so our balcony got a new, much more attractive appearance.

I even remembered to take BEFORE and AFTER pictures.



PREJ / BEFORE





POTEM / AFTER




Na žalost od prenove balkona vreme ni ravno omogočalo posedanja v prelepem okolju, ampak glede na to, da se je začel že prvi poletni mesec, čakam nove priložnosti. Takrat pa izpod strehe potegnem klopco, na mizico pripravim pijačo in UŽIVAM.

Trenutno se ukvarjam z mislijo kako na balkon postavit šivalne stroje. Ampak verjetno že rahlo pretiravam, a ne?

Kje se bo pa po novem sušilo perilo, pa tudi še ne vem.


Unfortunately, after the renovation of the balcony the weather is not exactly allowing me to sit end enjoy the beautiful surroundings, but hopefully the summer is jut around the corner (it is already June). When it warms up a little bit, I will pull the bench from under the roof, prepare the table and enjoy a drink.

I am trying to think of a way to bring my sewing machines out, but I am probably slightly exaggerating, or am I not?


I also haven't figured out where we will hang our laundry now.



sreda, 22. maj 2013

KONČNO / FINALLY

Z obžalovanjem moram priznati, da je od zadnje objave minilo toliko časa, da moram kar malo pomislit kako se zadevam streže.
V zadnjem času je bilo zalo naporno obdobje (hm, če pomislim, kdaj pa ni) in bila sem tako fizično kot psihično zelo utrujena. Kljub vsemu mi je uspelo kar nekaj narediti in ustvariti, ampak zvečer, ko je ponavadi moj čas za objave na blogu, pa mi je zmanjkalo štrene. Ne samo, da nisem bila sposobna tvoriti stavkov, ampak sem ponavadi ob devetih zvečer že spala.

Prejšnji teden pa se je zgodilo nekaj tako pomembnega, da se moram pohvaliti tudi tukaj. Zadeva sicer ni idealna, je daleč od tistega kar bi imela in še dlje od mojih sanj, ampak začetek je pa vseeno.

Imam namreč svojo MIZO. 

To je bila že zelo dolgo moja želja, ki pa se ni in ni hotela uresničiti. V pripravi je načrt za še eno mizo, v temnem kotičku mansarde, trenutna pa je dobila mesto na prehodu iz kuhinje v dnevno sobo, točno ob oknu. Kaj hočem lepšega. 

Zdaj pa novim zmagam naproti!

P.S. To objavo sem napisala v svoji "poletni pisarni", ki jo bom razkrila v naslednji objavi.




Sadly I have to admit that it has been almost two month since my last post.

These two months were really exhausting (um, if I think about it, which month is not) and I was both physically and mentally very tired. Nevertheless, I managed to do quite a few things and create some stuff, but in the evenings when it is usually my time to post on the blog, I was so ran down that I was not able to produce sentences and was usually asleep by nine o'clock.

Last week something happened, something so important that I have to share it here. The thing is far from ideal, it is not at all what I would like to have even further from my dreams, but it is a start anyway.

I have my own DESK.

This has been on my wish list for a very long time, but somehow it did not happen. We also have a plan for another table in a dark corner of our living room (tucked under the roof).
My brand new desk is placed between the kitchen and the living room, right next to a window. What would I want more?

Now let's get busy!

P.S. This post was written in my "summer office". Wait for the next post.

torek, 26. marec 2013

MATERINSKI DAN / MOTHER'S DAY

Včeraj smo v Sloveniji praznovali materinski dan.

Saj ne, da ga prav aktivno praznujem, se pa vsako leto razveselim kakšnega izdelka, ki ga otroci prinesejo iz vrtca ali šole. Sreča je v malenkostih, pozornostih in zavedanju, da nekdo pomisli nate.

Tako se je moj materinski dan začel že krepko pred sedmo uro zjutraj, ko sem na poti v službo prejela nasmeh in pozdrav neznanca. Nadaljeval se je z objemom sodelavca vsem mamam.
Vrhunec pa dosegel, ko mi je preponosna Manumajčica št. 2 izročila darilce, ki ga je v vrtcu izdelala zame.



It was Mother's Day in Slovenia yesterday.

Not that I actively celebrate this holiday, but each year I am happy and proud when my children hand me the presents they made in kindergarten or school. Joy is the little things, attention you get from another person and knowing that someone thinks of you.

This year’s mother's day began well before seven o'clock in the morning when I received a smile and greeting from a complete stranger on my way to work.
Later a got an embrace form a colleague (he was giving them to all the mothers at work).
The highlight was, when my proud Manugirl No.2 handed me her gift.




Zdaj imam vsaj mavrico, če že sonca noče biti.

At least I have a rainbow now, if the sun refuses to shine.



Dan se sicer ni končal tako lepo kot začel, saj je Manumajčica št. 1  v nedeljo, po dveh tednih zdravja, ponovno zbolela in sem zaradi nje bedela do skoraj ene ure ponoči (med drugim sem študirala znake akutnega vnetja slepiča). Ampak to paše k materinstvu, je tako?
Če hočeš praznovati materinski dan, moraš biti mama in se spopasti z vsem kar spada k tej vlogi.

Danes se seveda ne počutim ravno blažene v svoji materinski vlogi, ampak bi jo raje zamenjala za vlogo medveda med zimskim spancem.

Me pa pokonci drži misel, da sem pretekli vikend izdelala torbico, ki bo darilo za neko mamo.

Te mame sicer osebno ne poznam, poznam pa njeno hči, ki je izbrala obliko torbice in imela glede blaga samo eno željo - da so na torbici mačke. Ostalo pa je bilo prepuščeno moji umetniški svobodi.











In torbica je polna mačk, krasnih mačk.

Ob pogledu na torbico je še kar nekaj mam (in hčera) izrazilo željo, da bi imele kakšno mojo torbico. Vključno z mojo mamo!










The day did not end as well as it started because Manugirl No.1 fell ill on Sunday, just two weeks after previous illness and I was awake almost until one o’clock in the morning because of her (among others I studied signs of acute appendicitis). But it is a part of motherhood, right?
If you want to celebrate Mother's Day, you have to be a mom and that means you have to deal with all that comes with this role.

Today, of course, I do not feel really blessed in this role of being a mother and I would prefer to switch roles with a bear during hibernation.

But I have one thing that keeps me happy. I made a bag last weekend, which will be a gift for a mom.



I do not know this mom personally, but I know her daughter. The daughter chose the pattern for the bag and had one wish regarding fabric – there should be cats on the bag. The rest was left to my artistic freedom.
And the bag is full of cats, wonderful cats.


Seeing this bag, quite a few mothers (and daughters) want a bag made by me.
Including my own mother!