ŠE JE UPANJE

Na vsakem domačem zelenjavnem vrtičku mora rasti tudi korenje - vsaj jaz mislim tako.

Ko sem pred desetimi leti prvič posejala svojo njivico, je bilo zato med posevki tudi korenje. Zraslo pa ni nič. Enako leto za tem in še eno leto za tem. Nato sem obupala.
Ponovno sem poskusila lansko leto, ker moji otroci obožujejo surovo korenje in bi jim rada ponudila domače. Pa spet ni bilo nič.
Letos sem se odločila, da poskusim zadnjič in celo pridelala nekaj korenčkov.

Zdaj sem dobila upanje, da bom kdaj celo pridelala kakšno znatnejšo količino korenja.

Pa še naše "nogice":

JUHA, KI IZ BUČ SE SKUHA

Danes sta imela moja šolarja delovno soboto. Na naši osnovni šoli vsako leto v septembru pripravijo Sončkov dan. To je prireditev z različnimi nastopajočimi, delavnicami in predstavitvami.

Letos smo izdelali škratka iz storža, jahali konja, gledali plesni nastop Smrkcev (Plesna šola Bolero), skakali na napihnjenem gradu, sedeli na policijskem motorju, bili do kože mokri zaradi gasilcev... Daleč največ časa pa smo preživeli v knjižnici pod drevesi, kjer nam je med drugim Pika Nogavička brala knjigo.















Šolska kuhinja vsako leto pripravi stojnico s hrano in tako smo si letos namesto kosila vsi privoščili kar hot dog. Ker je bilo to zelo zgodnje kosilo in ker sem imela občutek, da se Manumajčica št. 2 ni dovolj najedla (ker jasni ni pojedla celeda hot doga, ampak samo pol hrenovke z malo kruha) sem po prihodu domov skuhala bučno juho. Buč in bučk imamo že tri mesece v izobilju, saj na njivi lepo rastejo že od petnajstega junija.

Bučna juha je skuhana tako hitro, da je zdrava alternativa instant juham. Vse kar potrebujemo so buče ali bučke, čebula, česen, sladka smetana, malo olja (lahko tudi masla) začimbe in voda.
Recept sem prilagodila po kuharski knjigi Plachutta - Koch Schule. Tam priporočajo 300-350 g bučk, pol čebule, 50g masla, pol litra juhe in 2 dcl sladke smetane. Zame je to razmerje vsekakor premočno in premastno.

Jaz vzamem eno srednje veliko ali dve manjši bučki, eno manjšo čebulo, 2-3 stroke česna, nekaj olja (ali olje in malenkost masla), pol do tričetrt litra vode in 1dcl sladke smetane.

Pripravim jo pa takole: narezano čebulo pražim na maščobi dokler ni steklena, dodam narezan česen in ga rahlo popečem. Preden česen dobi barvo, dodam na kocke narezano bučko in še rahlo popražim nato zalijem z vodo in smetano. Dodam sol, en lovorov list in malenkost mlete kumine. Juho kuham dokler bučke niso mehke, kar je zelo hitro (10-15 minut). Odstranim lovorov list in juho mešam s paličnim mešalnikom dokler ni več koščkov.

Tako je juha pripravljena. Pred serviranjem jo pokapljamo še z bučnim oljem, kar zelo izboljša okus.

Juha je odlična z dodatkom bučnih pešk ali pa na olju popečenih tankih rezin bučk.
Danes sem za k juhi pripravila krušne kocke. Najboljše so seveda iz belega kruha, ampak jaz uporabim kar imamo doma in to je radko bel kruh - kadar imamo doma kakšen kos starejšega kruha, ga narežem na približno centimeter velike kocke in jih dobro posušim. Suhe kocke shranim v pločevinast škatli, dokler jih ne potrebujem. Pred uporabo na potrebno količino kock zlijem razžvrkljano jajce, dobro premešam in pustim nekaj časa, da se jajce vpije v kruh, nato pa popečem na olju.

DOBER TEK!

DESET LET

Na današnji dan se je težko izogniti spominom na dogodke enajstega septembra pred desetimi leti. Vsi časopisi so že cel teden polni prispevkov, na vseh televizijskih kanalih so filmi, prispevki in pogovori na to temo...

Vsak človek ima svoje spomine na ta dan in verjetno bomo vsi vedno vedeli kje smo bili in kaj smo počeli na ta dan. Kar je nekaj posebnega.
Za enajsti september pred enajstimi leti niti približno ne vem kje sem bila, verjetno pa sem delala nekaj v povezavi s svojo poroko, ki je sledila čez dvanajst dni. Da ne govorim o istem datumu pred dvanajstimi ali devetimi leti, ker nimam najmanjše ideje.

Za tisti usodni enajsti september deset let nazaj, pa bom do smrti vedela, da sem po službi peljala taščo k mesarju. Na poti domov sva slišali za prvo letalo, ko sva prispeli domov pa se je ravno zaletelo drugo. In po tem sem seveda ostanek dneva preživela pred televizorjem.

PEŠČENJAK

Zelo vroča tema ta hip je mleko iz mlekomatov. Tudi mi smo redni obiskovalnci mlekomatov kmetije Mis.

Prejšnji teden so se pojavili rezultati testa ZPS in med ljudmi je završalo. Priznam, tudi jaz sem napela ušesa in ko je prišla revija VIP sem najprej preletela ta članek. Med okrcanimi mlekomati je bil tudi en od "naših". Vendar sem po razmisleku prišla do zaključka, da ta test ne bo spremenil moje odločitve, da uporabljam njihovo mleko. Če človek ve odkod priteče mleko in kakšen je postopek pridobivanja in so rezultati testiranja osnovani ne enkratnem vzorčenju, potem po mojem mjenju še ni razloga za paniko. Še toliko bolj, ker se držim načela, da ga uporabljamo izključno prekuhanega. Zdaj ga uporabljamo skoraj dve leti in še nikoli ni bilo nobenih težav.

Pri prekuhavanju mleka pa se pojavi stranski produkt - debela smetana, ki se nabere na površini, ko se mleko ohladi. Ker sem vzgojena tako, da se hrane ne meče stran, to smetano shranim in jo potem uporabim pri peki, kot smo to počeli, ko smo še kot otroci na počitnicah k sosedom hodili po mleko.
S smetano v receptu nadomestim maslo (vendar nikoli v celoti, ker je za moj okus potem premočan okus po mleku), kar pa je možno samo pri določenih vrstah peciva. Zato imam na zalogi nekaj receptov za kolače, ki se potem pogosto pojavljajo na našem jedilniku

Včasih se smetana nabira in jo je potrebno porabit preden se pokvari, časa za peko pa ni. Takrat se lotim kakšega od ekspresnih receptov in en tak je Peščenjak. Recept je zelo star. Jaz sem ga podedovala od svoje mame, ona pa verjetno od svoje babice.
To je zelo uporaben kolač:
- testo se pripravi v eni posodi
- kolač je dober sam po sebi, lahko pa mu dodamo različne dodatke - razna mleta jedrca (orehe, mandlje, lešnike), koščke čokolade, pri nas doma pa ga največkrat pred peko potresemo s sezonskim sadjem (ribez, jabolka, slive, hruške),  ki se med peko potopi v testo in rezultat je odličen sočen kolač.

Glede na letni čas so zdaj na sporedu jabolka in to domača iz vrta moje mame.
Ker se je v hladilniku nabrala zadostna količina smetane, je včeraj pri nas spet zadišalo po peščenjaku.

SESTAVINE:
200g sladkorja
2 jajci
1/2 skodelice mleka
200g moke
2 žlički pecilnega praška
100g razopljenega masla

V posodi penasto umešaj jajca s sladkorjem. Ko močno naraste, previdno umešaš še mleko, moko pomešano s specilnim praškom in raztopljeno maslo. Ko imaš gladko maso, jo vliješ v pomaščen pekač. Tokrat sem pred peko testo posula z majhnimi koščki jabolk, pokapljanimi z limoninim sokom. Kolač pečeš pol do tričetrt ure v pečici ogreti na 180 stopinj.

Pečen vroč kolač lahko po želji premažeš še z marelično marmelado, vendar se stopnja popavosti močno poveča (zelo pomemben podatek pri otroških jedcih).

DOBER TEK!

ŽENSKI VIKEND

V drugi polovici avgusta sem si privoščila nekaj, kar je bilo še leto dni nazaj nepredstavljivo: s sestrično sva šli sami (brez otrok in mož) za en vikend v Hamburg.
Na trenutke sem sicer imela prebliske slabe vesti vendar, če pa zdaj pomislim nazaj, mi ni prav nič žal, oziroma sem presrečna, da sva izpeljali to rahlo noro akcijo.

Razlog najinega izleta je bil namreč obisk sejma. In to ne kakršnega koli ampak prvega sejma umetnosti izdelovanja nakita iz perlic. Zelo zanimiva izkušnja, ki jo bova upam še kdaj ponovili, verjetno pa ne vsako leto.

Na sejmu sva preživeli približno pet ur, preostali čas pa sva namenili ogledu mesta, ki je zelo zanimivo in zelo drugačno od mest, ki smo jih navajeni. V Hamburgu ima glavno vlogo pristanišče in dejansko imaš občutek, da je mesto nastalo zaradi pristanišča in ne obratno.

Center mesta je popolnoma posvečen poslu in seveda trgovinam, tako da še dobro, da sva si mesto ogledovali v nedeljo, ko je vse zaprto. Presenečeni pa sva bili nad cenami hrane in pijače, ki so normalne, če ne celo nižje kot pri nas in to tudi na najbolj elitnih lokacijah.

Trenutno je ena največjih znamenitosti Hamburga gradbišče nove filharmonije. To bo zelo pompozna, v steklo oblečena stavba, ki jo iz treh strani obdaja reka. In po stari navadi, se gradnja iz leta v leto podaljšuje in nabirajo se nepredvideni stroški (trenutno se je zataknilo pri projektu za bodoče čiščenje ukrivljene steklene strehe). Je pa dober izgovor za ponoven obisk Hamburga čez nekaj let, vendar takrat v spremstvu najinih mož, saj ju bo stavba zanimala iz strokovnega stališča.

ODKLOP OD TEHNIKE

Prvi del dopusta, takoj po koncu šole, zadnja leta vedno preživimo "odrezani od sveta".  V stari (ampak prenovljeni) kmečki hiši, ki stoji na samem in je brez telefona, televizije in interneta. Stari in zaenkrat tudi mladi uživamo kolikor se le da.

Imamo dober zrak, prekrasen razgled, dobro družbo, za dobro hrano se pa tudi potrudimo. Letos mi je celo uspelo preiskusiti nekaj novih receptov za sladice.

Tudi z vremenom smo imeli srečo, saj ni bilo prav veliko dežja ali neviht, ki znajo biti v tistih koncih prav zoprne.

Tako pa izgleda naš kotiček na koncu sveta, ki je bil letos že štirideseto leto v naši družini in je bilo v ta namen organizirano praznovanje.

Takole pa hiša izgleda na praznični torti (ki pa ni moj izdelek, da se ne hvalim s tujim blagom)

Zdaj pa prej omenjeni razgled:

po dežju

 in v soncu

In kako si krajšamo čas brez sodobnih tehnologij? Nič lažjega.

Zelo priljubljeno je branje knjig.

Opazovanje narave (letos so bile hit poletja žabe in krastače):

Hodimo na sprehode in občasno na izlete (tole je letošnji)

Letos je bil pri dekletih popularen frizerski salon:

Pri fantih pa Harry Potter, zato je v peskovniku zrasla prava Bradavičarka (preden se je spremenila v Rock Otočec oz. Rock Kale)

Ker se na takem dopustu vsi odlično počutimo, komaj čakam naslednjih 40 let.

Zeblo nas pa tudi ne bo, saj so nam pridne roke pripravile dovolj kurjave. Hvala!!!!

KU KU, SPET SEM TU

Pa se spet oglašam po dolgem času.

Imam kar slabo vest. Ampak, bile so počitnice, poškodbe, doživetja... Skratka, nabirala sem snov za nove objave. Še malo slike uredim in začnem deliti z vami.